V sredo, 6. maja, so se duhovniki dekanije Kozje-Rogatec-Šmarje pri Jelšah zbrali v župniji Podčetrtek na svoji redni mesečni rekolekciji. Pridružil se jim je tudi škof Maksimilijan.
Skupaj so opravili kratko refleksijo obdobja nove celjske škofije ter v duhu njene vizije razmišljali tudi o prihodnjih korakih. Obudili so hvaležnost, da jih je Gospod poklical in jim podelil poslanstvo prav tem času in prostoru. Opirajoč se na Njegovo povabilo, da »ostanemo z Njim«, in obljubo Duha, ki nas dela »žive kamne«, gledamo z zaupanjem v prihodnost.
Pri sveti maši so se jim pridružili tudi župljani. Škof je ob dnevni Božji besedi vse spodbudil h graditvi vsakodnevnega odnosa z Gospodom.
»Dragi župljani, najprej hvala vam, da ste prišli k tej sveti maši, ko se z duhovniki zbiramo k mesečni duhovni obnovi. Hvala, da nas s svojo molitvijo in dobrimi deli spremljate in podpirate. Na ta način pokažete, da cenite delo svojih dušnih pastirjev, ki potrebujejo vašo pomoč, naklonjenost in predvsem vašo molitev.
Za nas, dragi duhovniki, pa je to priložnost, da se okrepimo in ponovno prisluhnemo Božji besedi in drug drugemu; temu, kar nam Bog želi v tem trenutku položiti na srce. Velikonočni čas je še posebej blagoslovljen čas, ko je Božja beseda vsak dan tako močna in jasna, da lahko pravzaprav vsak dan sproti opravljamo redne letne duhovne vaje v tem 50-dnevnem času do binkošti.
Situacija, ki smo jo slišali danes iz Apostolskih del, začetkov prve Cerkve, pred 2000 leti ni bila bistveno drugačna kakor danes. Apostoli, učenci, starešine in Božje ljudstvo so z naporom iskali načine, korake, kako prav oznanjati, razumeti in slišati Božjo besedo.
Zadnji stavek današnjega berila pravi, da so se apostoli in starešine zbrali, da bi presodili to vprašanje, ki se jim je takrat zdelo tako zelo pomembno: Koliko veljajo zapovedi Mojzesove postave tudi za kristjane, za novo Božje ljudstvo. Gotovo ni bilo samoumevno, da bi rekli vse staro črtajmo in začeli bomo vse na novo. Človek namreč živi iz zgodovine, iz svojih korenin.
Vsak čas in vsako obdobje nas na nek način pogojuje. Bog nam govori prav po konkretnih stvareh tega časa, četudi problematičnih. Kakor je problematičen današnji čas, ko čutimo tolikšno ignoranco in brezbrižje širše ljudske množice za Boga in Božjo besedo. Svet danes išče in verjame, da bo lažje našel srečo in zadovoljstvo nekje drugje, kakor pa tam in s tistim, kar nam Bog ponuja.
Zagotovo vam ni lahko vztrajati v tej drži, ki pričuje za temeljno, globoko, presežno resničnost, ki se velikokrat ne kaže tako bleščeča in sladka, kakor jo ponujajo različni wellness programi našega časa. Pa vendarle verjamemo, da je to nekaj trajnega in temeljnega, kar nam je zaupano, da oznanjamo in živimo.
Danes smo v evangeliju slišali najpomembnejšo besedo, ki nam jo Jezus sporoča: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« Potem pa svoje učence spodbuja: »Ostanite v meni.«
Ta grški glagol μένω (menō) ostati, prebivati, vztrajati, ostati povezan, se v Janezovem evangeliju pojavi približno 40-krat, posebej v poglavjih 14–15, kjer Jezus govori o »ostajanju« v njem. V današnjem odlomku (Jn 15,1-8) se ponovi kar sedemkrat. Številke imajo pri evangelistu Janezu vedno simbolni pomen. S tem želi povedati, da je temeljno, za kar si moramo prizadevati, prav to – da bi ostajali v Njem, da bi ostali v veri in zvestobi Bogu, ki po Božjem Duhu prebiva v nas.
Papež Frančišek je ob tem nekoč dejal, da gre pri tem ostati v Njem za temeljno skrivnost krščanskega življenja – biti v Kristusu. Vendar nas Bog ne vabi, da bi ostali v njem kot na nekem mirnem kraju, odrezani od stisk in izzivov sveta.
V zgodovini Cerkve so si nekateri to držo predstavljali kot biti sami v puščavi in se tako popolnoma predati Bogu. V prvih stoletjih se je kot največja vrednota izklesalo to, da se je zmogel človek pri živem telesu popolnoma prestaviti v oni svet in živeti samo iz duhovnega sveta. Tako imamo v egiptovski puščavi veliko puščavniških samostanov. Po drugi strani pa tudi veliko sekt in tako imenovanih heretičnih gibanj, ki so se pojavila takrat. Skoraj vsi apokrifni spisi, ki so se našli v egiptovskih puščavah v Nag Hammadi, so govorili o Jezusu predvsem kot o duhovnem bitju in o duhovnem poslanstvu človeka.
Evangelij nas uvaja v skrivnost Jezusovega srca. Razumemo ga lahko le na način ljubljenega učenca, s stalno prislonjeno glavo na Jezusovo srce na eni strani, po drugi strani pa nas pošilja ven.
Papež Frančišek je dejal, da nam bivanje z Jezusom daje pogum za izhod iz sebe. To besedo izhod je imel papež zelo rad. Cerkev izhoda. Cerkev mora stopiti ven. Okrepljena z bližino Boga in Božje navzočnosti izstopiti ven, da se lahko s to bližino dotakne tudi ljudi tega časa.
Dragi duhovniki, vem, da je naše najosnovnejše in temeljno hrepenenje, da bi ostajali z Njim. A ostajati z Njim v tem svetu ni tako preprosto. Zato Jezus pravi v evangeliju: »Nebeški oče bo obrezal to svojo trto, v kateri se prepoznavamo, da bodo mladike lahko obrodile sadove.«
On nas obrezuje, čeprav se nam to morda na prvi vtis ne zdi dobro. A zaupamo, da nas obrezuje nekdo, ki nas pozna. Nekdo, ki je z nami, ki nas vedno znova rojeva v življenje in želi, da bi obrodili obilo sadu in ostali njegovi učenci, kot pravi danes v evangeliju.
Zato danes skupaj prosimo, da bi ohranjali tiste osnovne darove in milosti, ki nam jih Bog daje, da bi lahko ohranjali to notranje ostajanje z Njim: molitev, zakramenti, bratska povezanost drug z drugim.
Nihče ne more biti sam pred Bogom. Če sem v ljubezni pred Bogom, potem sem z Njim z vsem, kar sem. Tudi z vsemi tistimi, s katerimi sem v odnosu. Evharistija je naše vsakdanje polje, vsakdanji trening, kjer se lahko moja telesnost, moja šibkost, ljudje, ki jih prinašam, povezujejo z Božjo ponižnostjo, Božjo močjo in Božjo vsemogočnostjo, ki v evharistiji postaja del nas.«
Pri kosilu pa je bil čas tudi za bratsko praznovanje.
Fotografije: arhiv Škofije Celje
