Praznik binkošti zelo bistveno dopolni velikonočno skrivnost, ker iz Jezusovih učencev ustvari občestvo, iz plahih prič Jezusovega učenja, trpljenja in vstajenja opogumljeno družino učencev, ki se zavedajo, da niso prepuščeni sebi, ampak jih Očetov Duh navdihuje in pošilja. Šele po prejemu Svetega Duha so učenci postali »stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah« (Apd 2,42).

Brez Duha bi bila Cerkev le organizacija, naše oznanjevanje le propaganda, prizadevanje za občestvo napor, sinodalno dogajanje pa le ena izmed naših analiz in sestankovanj, ki ne rodijo sadu.

Vsaka ločitev je težka, a za vsakega kristjana je prehod od zemeljskega Jezusa k Očetovemu Duhu nujen. Jezus je bil glede tega zelo jasen: »Za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal.« (Jn 16,7) Čeprav so se učenci dotaknili Vstalega in z njim jedli, so še vedno ostali prestrašeni in za zaklenjenimi vrati. Zemeljski Jezus predstavlja vero, ki živi iz dotika, ki živi med nami. Očetov Duh pa vstopa v človeka in ga od znotraj, v njegovi edinstvenosti navdihuje in rojeva v Božjega otroka. Zaradi tega lahko tudi naše človeško meso živi »v Duhu« (Rim 8,4) in ne zgolj »po mesu«, ki je zapisano smrti. Brez Duha se naše naravno človeško življenje začne nujno izčrpavati, ker usiha in se zato vrti zgolj okoli sebe, da bi se rešilo.

Preživi in vstopi v Življenje pa lahko le tisti, ki je rojen od zgoraj, pravi Jezus Nikodemu, »iz vode in Duha« (Jn 3,5). Po Duhu namreč prihaja »Božja ljubezen v naša srca« (Rim 5,5), ki nas odpira za drugega in za Boga.

Poročilo o binkoštih, ki ga vsako leto beremo na ta praznik, nam pričuje o tem, da nam je Sveti Duh že podarjen, da prihaja na pomoč naši slabotnosti. »Duh resnice vas bo uvedel v vso resnico.« (Jn 16,13) Ta vsa resnica je resnica našega Božjega otroštva, resnica, da smo ljubljeni sinovi in hčere in da nas nihče ne more iztrgati iz Očetove roke. Ta Resnica ustvarja iz učencev pričevalce, iz človeških skupnosti Božjo Cerkev, iz tujcev brate in sestre.

škof Maksimilijan

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Maginificat, številka izdaje 5, letnik 2024 (letnik 11)