Vrnili ste se z zasedanja škofovske sinode, kjer ste srečali veliko raznolikost – kakšna je pot sinodalnosti v Sloveniji, če jo primerjamo z drugimi krajevnimi Cerkvami?

V več pogledih je bila to res enkratna izkušnja vesoljne Cerkve, za katero sem zelo hvaležen in me bo zaznamovala za vse življenje. Velikokrat sem se zdrznil ob zavesti, da smo v resnici spet v binkoštni dvorani. Sicer slabih dva tisoč let od prvega dogodka in krščanstvo se je razraslo po vseh celinah in v vse kulture in jezike, a se razumemo. Ne toliko zaradi prevajalcev kot zaradi Svetega Duha, ki pozna vse in vsakogar ter nas povezuje in usmerja k Očetu. Marsikje smo izgubili prvotno gorečnost in jasnost, a Duh nas na različne načine spodbuja in navdihuje. Čutilo se je, da gre za proces, ki traja že nekaj časa in smo od lani do letos tudi sami že nekoliko do zoreli, si prišli bližje in tudi k bolj bistvenemu.

V resnici gre za temeljno vprašanje, kako biti Cerkev kot občestvo, ki je po eni strani zakoreninjena v Trojici in živi iz Besede, po drugi strani pa vključujoča, kjer se lahko vsi počutijo doma in se vsi zavedajo, da so poklicani in poslani. Papež Frančišek nas je na koncu spodbujal k pričevanju tega izkustva, saj sam dokument brez tega ne bo imel moči.

Kako to pot nadaljevati v naši slovenski Cerkvi?

Samo s človeškimi močmi ne bo šlo. Slovenski kristjani smo bolj nezaupljivi do novosti, težje se izpostavimo, prevzamemo pobudo, raje čakamo, kaj bodo naredili drugi, odgovorni in sposobnejši od nas.

Sinoda pa spodbuja, da bi prepoznali vsak svoje dragocene darove za skupnost, da bi stopili skupaj, da bi bili pogumni, da bi verjeli v majhne, a konkretne korake, da bi verjeli v moč in vodstvo Duha.

Sinodalnost se začne tam, kjer sem vključen, kjer sem doma. Sklepni dokument v prvem delu Srce sinodalnosti pravi, da je za sinodalno Cerkev značilno, da je prostor, kjer se odnosi lahko razvijajo zaradi medsebojne ljubezni, nove zapovedi, ki jo je Jezus zapustil svojim učencem (prim. Jn 13,34-35). V vse bolj individualističnih kulturah in družbah lahko Cerkev, ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha’ (LG 4), pričuje o moči odnosov, utemeljenih v Trojici. V marsikaterih skupnostih se to že dogaja. In ko ljudje začutijo moč Duha, jih ta osvoji in mimogrede raste novo življenje. Seveda ne brez pretresov, brez razločevanja in zorenja.

Sinoda je sprožila pri nekaterih velika pričakovanja, kaj vse bo sedaj drugače, mnogi čakajo na jasna navodila, kaj so naslednji koraki. Kako na to odgovarja delegat, ki je vendarle le eden izmed mnogih?

Po eni strani me to poslanstvo, biti priča izkustvene sinodalnosti Cerkve plaši, saj en človek ali ena navdušena ekipa vendarle ne more doseči vseh različnih področij. Morali se bomo učiti mreženja in zaupanja. Morali bomo najti načine, kako biti kvas ali semena, ki si pustijo padati v zemljo in si dati čas za preobrazbo, ki bo obrodila sadove.

Ena bistvenih prvin sinodalnosti je pripravljenost spreobrniti se, je potreba po resničnih odnosih, po odkrivanju življenja, zavedanju krhkosti in nemoči, po poimenovanju problemov, ki so med nami.

Učiti se bomo morali sinodalne metodologije, ki temelji na pogovorih v krogih, kjer se govori, posluša, moli, razločuje, sprejema, zbira, gradi. To prinaša s seboj spreminjanje, pa tudi najdevanje skupnega in odkrivanje novega.

Tega sinodalnega dihanja smo se v obeh delih sinodalnega zasedanja v Rimu na zelo realen način učili in se ob tem brusili. Mislim, da je tudi naša prva naloga, da poskušamo razvijati to kulturo molitvenega pogovora na vseh raznih srečanjih delovnih teles na ravni župnij, škofij in v vseh drugih skupinah in skupnostih. Vedno več je ljudi, ki imajo s pogovorom v Duhu dobre izkušnje, ki vidijo, da to ni le metodološki pripomoček, pač pa način, ki je rodoviten, celo spraven. Kako bomo šli naprej konkretno, moramo odkrivati skupaj, ne en sam človek. Smernice pa so zapisane v sklepnem dokumentu.

Zakaj je pri sinodalnosti toliko govora spreobrnjenju? Zakaj je toliko odpora in zavračanja?

To je težko, a pomembno vprašanje.

Sinoda o sinodalnosti je z drugimi besedami proces, ki vodi v notranje prenovo Cerkve, ki je nadaljevanje ali pa sploh uresničevanje II. vatikanskega koncila. Spreminjanje, spremembe imajo naravno najmanj dva odziva – nekdo jih lažje sprejema, nekdo se jim bolj upira.

Spreobrnjenje kot sprememba pogleda je dogajanje, ki se zgodi v sinergiji, sodelovanju med človeško odprtostjo in Božjo milostjo. Enkrat nekje nekaj prebije skozi kot žarek luči skozi meglo. Spreminjanje ni lahko, ker potegne za sabo veliko neugodnih občutij, napornih procesov, konfliktov, prebujajo se včasih rane iz preteklosti, skratka, zahtevno je. A pot naprej je skozi ozka vrata, kjer nam pomaga sam Gospod.

Papež je vedno poudarjal, da sinodo vodi Sveti Duh, da je Sveti Duh protagonist, zato je mogoče glavno spreobrnjenje, h kateremu smo vsi poklicani vsak na svoj način, da ne poslušamo le sebe, ampak odkrijemo, kako nam Sveti Duh danes govori tudi drug po drugem. Vsi hrepenimo po lepih občestvih, po pristnih odnosih, ki so bratski in sestrski. Če bomo dali več prostora Duhu, bo imel več prostora tudi moj bližnji, bo moje srce bolj odprto in bolj čisto. Tega pa je lačen tudi današnji svet.

Za Cerkev mnogokrat ljudje, ki jo spremljajo malo bolj od zunaj ali pa tudi mnogi laiki pravijo, da bi morala govoriti jasneje, bolj preprosto, da bi razumeli, kaj želi sporočiti sodobnemu človeku. Kaj sinoda, sinodalni dokument želi povedati novega, obetajočega?

Najprej bo potrebno vzeti v roke dokument in se z njim spoznati. Kot vemo, ga je papež takoj predal Božjemu ljudstvu, da ga osvoji in zaživi. To je marsikoga presenetilo, saj je bila do sedaj praksa, da je papež na podlagi sinodalnega dokumenta pripravil posinodalno spodbudo, v kateri je izbral poudarke, ki naj zaznamujejo pot Cerkve. Tokrat pa je želel ohraniti vso širino in dinamiko poti, ki se je oblikovala tri leta in ki naj teče še naprej.

Želi, da se smernice dokumenta začnejo čim prej prevajati v življenju. Besedilo je toliko konkretno, da bo pomagalo na različnih ravneh Cerkve delati korake naprej. Sinodalnost je preroška vizija Cerkve prihodnosti. Cerkev ni neki sedeč monolit, kot je rekel papež pri sklepni maši, temveč je zmožna iti ven iz sebe, k ljudem ter jim prinesti oznanilo. Današnja družba razpada na mnogih koncih, spopadi in vojne se množijo, priče smo porasti individualizma, nepravičnosti.

Sinodalna Cerkev pa priča z novim življenjem, da je mogoče spore preoblikovati v ustvarjalne sile, da se strukture nepravičnosti lahko spremenijo v strukture, kjer vsak najde svoje mesto, je slišan in lahko prispeva s svojimi darovi. V taki Cerkvi voditelji služijo z ljubeznijo v moči podeljene oblasti, moški in ženske lahko dobro sodelujejo. Sinodalna Cerkev je delo Duha, ki pričakuje polno sodelovanje vsega Božjega ljudstva, zato je to pot prihodnosti, ki je obetavna, čeprav se zavedam, da je, kot sem že rekel, pogosto treba na tej poti skozi ozka vrata. A ne hodimo sami in ne le z lastnimi močmi.

Kateri vidiki sklepnega dokumenta so za vas najmočnejši?

Mogoče bi izpostavil poglavje Vrzite mreže, ki govori o spreobrnjenju procesov. Ključne besede so preglednost, dajanje obračunov in ovrednotenje. Napačno bi bilo misliti, da gre pri preglednosti (s tujko transparentnosti) le za finančno preglednost. Ne, preglednost zadeva več – način odnosov, nauk, načine odločanja, ravnanja, odgovornost ne le do nadrejenih, pač pa tudi do skupnosti. Dokument pravi, da sinodalna Cerkev zmore zaupanje, ki je obojestransko: nosilci odločanja morajo biti sposobni zaupati Božjemu ljudstvu in mu prisluhniti, Božje ljudstvo pa mora biti sposobno zaupati tistim, ki imajo oblast. Lahko si predstavljate, da se v mnogih krajevnih Cerkvah za dosego takih odnosov odpira dolga in naporna pot sprememb, ker je potrebno marsikaj postoriti. A to je pot, za katero smo na sinodi prepoznali, da nas nanjo kliče Kristusov glas.

Česa si želite ob sklepu sinode o sinodalnosti?

Želim si predvsem, da bi se čim več ljudi s srcem odprlo navdihom Duha, da bi mu dali konkreten prostor v svojem življenju, pri svojih odločitvah. Prepričan sem, da bomo tako našli prave korake, ki naj jih delamo kot Cerkev v tej zelo drugačni družbi, kot so je bili naši stari navajeni.

Želim si, da bi si upali prisluhniti, se ustaviti in vzeti tudi težave, ki so, zares, jim pogledati v obraz. Sinodalno pot je papež usmeril v sveto leto milosti, ki naj nam okrepi upanje in zaupanje v resničnost Božjih obljub in v moč njegovega usmiljenja. Želim si, da bi v tem letu zbrali pogum ter skupaj stopili na pot, ki nam jo je Gospod pripravil in nam zagotovil, da ostane vedno z nami – vse dni do konca sveta (Mt 28,20).

Pogovarjala se je: s. Marjeta Pija Cevc.

Pogovor je bil objavljen v reviji Cerkev danes 04/2024.