Romarska cerkev Marije Snežne na Svetini nad Celjem ima dolgo in pestro zgodovino. Markantna gotska taborska stavba v idilični in urejeni hribovski vasi na travnatem sedlu že vse od časov celjskih grofov zbira romarje od blizu in daleč.

Takšen veliki shod je bil tudi v soboto, 3. avgusta zvečer, ko je slovesno mašo pred cerkvijo ob somaševanju župnika dr. Vinka Kraljiča, p. dr. Vinka Škafarja, generalnega vikarja Škofije Celje Roka Metličarja in udeležbi množice romarjev in faranov daroval škof dr. Maksimilijan Matjaž. Na začetku slavja je škof blagoslovil obnovljen križ. Po maši je bila okoli cerkve procesija z lučkami med petimi litanijami in kipom Marije na tronu, v cerkvi sklep z blagoslovom romarjev. Igrala je Godba Svetina.

Po besedah škofa Maksimilijana je s praznikom Marije Snežne v naši verski zgodovini povezanih nekaj posebno močnih spominov:

Najprej nas spominja, da je Marija priprošnjica tudi v nemogočem. Na to kaže že sam izvor praznika in nastanka cerkve »Marije od snega« v Rimu. Dva mlada zakonca sta dolgo molila, da bi lahko dobila otroka. Veliko preizkušenj sta morala prestati. Kljub vsemu pa sta verovala, da je Bog Bog življenja in lahko podari tudi nemogoče. Tako sta neke noči zaslišala sporočilo: »Ko bosta šla jutri ven, bosta na enem izmed rimskih gričev zagledala sneg. Tam postavita cerkvico. In tam prosita k Mariji in Marija vaju bo uslišala.« Čeprav je bilo sredi poletja, sta naslednje jutro na tistem hribu zagledala Marijo, na katero je padal sneg. Marija se je izkazala kot mati, ki zmore uslišati in storiti tudi to, kar je po človeških rokah in človeškem razumu nemogoče.

Naj nam izprosi vero v Boga, pri katerem je vse mogoče, vero v živega Bog, ki zmore iz mrtvega narediti živo, iz grdega lepo, iz greha krepost. To je moč Božje ljubezni, ki lahko iz križa naredi vir milosti za vse ljudi.

Ta cerkev je potem postala pribežališče za ljudi, ki so upali od Boga prejeti tisto, kar je v človeških očeh in v človeškemu razumu nemogoče.

Na oltarju te cerkve se je skoraj 400 let po tem zgodilo še eno čudežno dejanje, ki je bistveno zaznamovalo naš slovenski narod. Leta 867 je namreč v tej cerkvi papež Hadrijan položil prve bogoslužne knjige v slovanskem jeziku na oltar in blagoslovil poslanstvo svetih bratov Cirila in Metoda med Slovani. Zgodil se je pravi čudež, da je prvič zazvenela Božja beseda v slovanskem jeziku, v jeziku preprostega ljudstva. Do takrat se je evangelij oznanjal samo v treh izvornih jezikih, hebrejskem, grškem in latinskem.

Tudi zato smo prišli danes sem, da se okrepimo v tej veri v Božjo vsemogočnost in v Božjo moč, ki lahko iz malega semena naredi in rodi novo življenje. To je tisto, kar smo slišali tudi v današnjem evangeliju o pomnožitvi kruha.

Evangelij nam je namreč govoril o skrivnosti evharistije, o skrivnosti svete maše, kjer Bog vstopa v našo šibkost, da bi se lahko srečali z Njim. Evangelist Janez govori o zaskrbljenih učencih, ki so ob pogledu na veliko množico ljudstva spraševali Jezusa: »Kdo bo nasitil to množico tukaj v puščavi?« Imeli so zgolj 5 ječmenovih hlebov in 2 ribi. »Prinesite to sem!« In so mu dali. Ko je blagoslovil in razdelil, se je nasitila vsa tista množica moških, žensk in otrok. Celo tako, da so jim ostali še ostanki, kot pravi Sveto pismo, 12 polnih košar.

Dragi bratje in sestre, čeprav se nam zdi ta zgodba tako zelo nenavadna, nam v resnici opiše osnovni temeljni odnos med človekom in Bogom. Bog nas ni ustvaril kot božanstva, kot vsemogočna bitja. Bog nas je ustvaril kot ljudi, enkratne, šibke in ranljive. A dal nam je vse, kar potrebujemo za to, da bi bilo lahko naše življenje srečno in uresničeno. Vsak je prejel obilo in dovolj talentov in darov, da lahko z njimi izpolni svoje življenje, da iz svojega življenja naredi dar za druge.

Vendar samo takrat, in to nam je Jezus tolikokrat povedal, ko smo pripravljeni odpreti svoje roke, ko smo pripravljeni deliti. Če svojih talentov ne zakopljemo. Če se ne zapiramo iz strahu pred tem, kako bomo preživeli. Če se ne obračamo samo vase, ampak se zavedamo, da nam bo tisti, ki nam je podaril življenje, podaril tudi vse, kar za to življenje potrebujemo, da se bo to naše življenje uresničilo.

Da bomo postali to, za kar nas je ustvaril, za kar nas je postavil na ta svet – Božji otroci, njegovi ljubljeni sinovi in hčere, ki smo poklicani, ne da končamo v zemlji ali pepelu, ampak, da naše zemeljsko življenje, naši napori, naše stiske, naše skrbi postanejo rodovitna zemlja, humus, ki nas prečiščuje in nam daje moč, da se odpovedujemo slabemu, da vidimo dobro, da delamo za dobro, da gradimo dobro, da se krepimo v ljubezni.

A ne samo zapoved, dal nam je tudi zgled za to. Dal nam je ne samo svojo besedo, ampak je On sam postal Kruh in moč tega novega življenja.

Kaj je sveta maša drugega, kakor pa srečanje zemeljskega in človeškega. K sveti maši prihajamo vedno nepopolni, pa vendarle s svojo pripravljenostjo, s svojo voljo, s svojim delom, z vsem tistim, kar smo čez dan, skozi ves teden naredili in to polagamo na oltar.

Zato Jezus ni uporabil zlata in kadila, da bi opravil Očetu veliko daritev, ampak preprost kruh in preprosto vino. To, kar ima vsak človek lahko doma, kar lahko vsak pridela s svojim delom. Povabljeni smo, da to položimo pred Njega na oltar. To Gospod sprejme in to postaja novo telo, nova hrana za novo življenje, ki se ne konča takrat, ko segnije in umre naše človeško.

To je, dragi bratje in sestre, ključ in temelj naše vere, katerim nas želi vedno znova spodbujati tudi naša nebeška mati Marija. Tudi ona takrat na začetku, ko ji je angel prinesel sporočilo: »Glej, spočela boš in rodila sina. Ta bo Bog, sin Najvišjega.« pravzaprav ni vedela, kaj te besede pomenijo. Ampak je preprosto verjela. Verjela, da jo tisti, ki jo je ustvaril, tisti, ki jo zdaj nagovarja, ljubi kot svojo edinko in svojo najdražjo in da mu zato lahko zaupa. Zato je lahko izrekla: »Glej, dekla sem Gospodova, naj se mi zgodi tvoja volja.«

Tudi mi danes tukaj prosimo Boga za to, kar najbolj potrebujemo. Tudi če je v človeških očeh nemogoče. Z vero, da je pri Bogu vse mogoče.

Kar on potrebuje, ni naše bogastvo, naša popolnost, niti ne naša moč in naša modrost. Potrebuje samo iskrenost naših src. Da smo pred njim res to, kar smo. Naj bo to naš dar v tej sveti daritvi, ki jo sedaj obhajamo.

FOTO: Jože Potrpin

Delite prispevek s prijatelji!