INTERVJU ZA REVIJO OGNJIŠČE (DECEMBER 2021) – OGLED V PDF

Vsa Cerkev je v sinodalnem procesu. Zato smo povabili celjskega škofa Maksimilijana Matjaža, ki je v Slovenski škofovski konferenci odgovoren za sinodo, da o tem procesu spregovori za Ognjišče. Ker večji del decembra zaznamuje adventni čas, smo škofu, ki je tudi strokovnjak za Sveto pismo, v prvem delu pogovora zastavili nekaj vprašanj o svetopisemskem pričakovanju.

To je vaš prvi pogovor za Ognjišče, ki ga opravljate kot škof. Leta 2009 ste za naše bralce spregovorili o sv. Pavlu in o pomenu Svetega pisma za kristjanovo življenje. Pred slabe pol leta ste bili posvečeni v škofa. Ali se ozrete naokoli, ko nekdo pokliče gospod škof, ali se ste že navadili, da kliče vas?

Počasi se privajam na novo službo. Sicer sem večini mladih duhovnikov znan kot profesor s fakultete in zdi se mi, da velikokrat še tako gledajo name. Priznam, da sem se v začetku bal, kako se bom privajal na novo službo. Lahko pa rečem, da se tudi pogled na podobo službe škofa spreminja in ne nazadnje spreminjam se tudi jaz.

Pogovarjava se za decembrsko številko in ne moreva mimo adventnega časa. V njem se pripravljamo na “Kristusov prihod”, na praznik njegovega rojstva. Kot svetopisemski strokovnjak ste se poglabljal tudi v to, kako so ljudje hrepeneli in pričakovali Odrešenika v stari zavezi. Kaj je zaznamovalo to pričakovanje?

Meni se zdi ena najlepših svetopisemskih stvari prav dimenzija pričakovanja. Danes nekateri teologi pravijo, da je treba stanje človeka presojati z ozirom na cilj, z ozirom na podobo, ki jo imajo pred seboj. Človek ni samo to, kar je, ampak je tudi to, kar bi rad postal – po čemer hrepeni. Zato je v stari zavezi, na primer pri prerokih, pa tudi v začetku nove zaveze, eshatološki, ‘dopolnitveni’ element zelo važen. Treba je gledati “iz cilja”. Advent je važen, ker nam pokaže podobo – kako nas kdo misli.

Svetopisemsko gledanje je zgrajeno na pričakovanju. To je glavna dinamika Svetega pisma. V stari zavezi so si stalno prizadevali, da bi bil Bog z njimi. Celo imenovali so se (od Boga) izvoljeno ljudstvo, ljudstvo zaveze. Želeli so doseči, da bi bili oni poponoma Njegovi, On (Bog) pa popolnoma njihov. Boga so hoteli ‘zgrabiti’, ujeti v besede dese- tih božjih zapovedi, v skrinji zaveze, v šotoru, pozneje v templju. Zdelo se je, da je presveto v templju že del nebes na zemlji. Dejansko pa je Bog vedno uhajal iz tega. Šlo je celo tako daleč, da se ni pustil ‘manipulirati’ ne s templjem ne s skrinjo zaveze. Tempelj so razrušili, skrinjo zaveze pa ukradli.

Potem pride nova zaveza.

“Evangelist stare zaveze” je Matej. Ta pravi: Vse to se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih: glej, devica bo spočela in rodila sina. Imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Te besede »Bog z nami« so tako pomembne, da se isti evangelij tudi konča z besedami: Jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Srčika Matejeve teologije je to, da se je na edinstven način to pričakovanje uresničilo s Kristusom, pravzaprav v Njem.

Prvi kristjani so pričakovali skorajšnji prihod Odrešenika. Torej je bilo pri njih to pričakovanje res izrazito.

Glede tega rad navajam stavek z začetka pisma Hebrejcem: Velikokrat je Bog govoril ljudem. Slednjič jim je spregovoril po Sinu. Vstop Boga v človeško zgodovino v Sinu ( Jezusu Kristusu), v človeku in na tak način – z učlovečenjem, je bil pravi šok za judovsko misel pa tudi za kakšno drugo. Tudi za grško, na primer. Seveda je bilo tudi v prvi Cerkvi to težko sprejeti. To je bila ena najtežjih stvari; kako sprejeti, da On ne bo prišel na način sile, ki spreminja z močjo. Apostol Pavel v enem najstarejših zapisanih besedil – pismu Tesaloničanom – pričakuje Jezusov prihod kot apokaliptično teofanijo (bogojavljanje) v materialnem pomenu besede: On bo od zunaj, z močjo prenovil stvarstvo. Učlovečenje, vstajenje, odrešenje se je zgodilo z notranjo spremembo. Evangelist Matej po prvih Jezusovih čudežih zapiše, da se je spolnilo to, kar pravi prerok (Izaija), da bo namreč Sin človekov sam vzel nase naše slabosti in nosil naše bolezni. To pomeni, da Odrešenik ne odpravlja bolezni in slabosti, ampak, da vstopa vanje. Prav pred adventnim časom smo poslušali pri maši evangeljske odlomke, ki pravijo, da je Božje kraljestvo že med nami. To je ključno: je med nami! Na kakšen način? Če sv. Pavel pravi, da je bistvo Boga ljubezen, torej odnosi, je navzoč med nami po Božji dejavnosti, ki je ljubezen.

Hrepenenje po Odrešeniku ostaja stalnica v Svetem pismu. Tudi zadnja knjiga Svetega pisma se konča s tem hrepenenjem: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20) …

Tako, saj to kaže, da človek nima izpolnitve v samem sebi, ampak iz- ven sebe. Lahko bi rekli, da človek izpolnitev sprejme, stopi vanjo. Do izpolnitve pride, ko stopiš iz sebe. Taka napetost med človekovim življenjem po naravi in po Duhu nas ‘drži’ v pozitivni dinamiki pričakovanja.

Današnjim kristjanom je dokaj težko živeti advent. Mesec december se je spremenil iz adventnega meseca umiritve v veseli december praznovanj, ki s seboj prinašajo hrup in raztresenost.

Tudi tak način preživljanja decembra kaže na temeljno človekovo hrepenenje, to je na globlje hrepenenje, ki ga nosi v sebi. Gre za hrepenenje po luči, po bližini, po osvoboditvi, skratka po življenju. Vidimo pa tudi sled izvorne skušnjave, da si mora človek zagotoviti in ustvariti svojo prihodnost. Sila, ki hoče zapreti človeka in ga osamiti, mu bo govorila, da je njegova sreča odvisna od kopičenja najrazličnejših impulzov. Zato menim, da v ozadju vseh teh decembrskih dogodkov gledamo globoko človekovo hrepenenje.

Tako tudi na tem primeru vidimo, da je ena glavnih poklicanosti Cerkve razločevanje. To je tudi sporočilo sinode, da v Cerkvi drug drugemu pomagamo brati znamenja časa in razločevati. Tako tudi v tem primeru velja, kako izvorno človekovo hrepenenje in teženje, ki so v njem, razločevati, od kod prihaja. Na drugi strani pa brati znamenja časa in razbirati Božjo govorico.

Že sami ste omenili sinodo. V slovenski škofovski konferenci ste odgovorno zanjo. Sredi oktobra so najprej v Vatikanu, teden pozneje pa po škofijah začeli sinodalni proces. Kje smo v tem procesu danes?

Tudi sedaj se marsikaj dogaja, čeprav se zdi, zlasti če pogledamo medijsko poročanje, da slovesnemu začetku sledi zatišje. Zdi se mi zelo pomembno, da smo kot Cerkev praznično, slovesno, liturgično vstopili v sinodalno dogajanje, sedaj je nastopil čas premlevanja in prebujanja.

Nekateri papežu očitajo, da ni znanstvene metode pri tej sinodi. On pa poudarja, da se dinamika sinode imenuje Sveti Duh: pričakovanje in razbiranje znamenj, kako hodimo naprej. Cilj sinode je, da bi se prepoznali kot Cerkev, kot eno Kristusovo telo in da bi bili kot občestvo senzibilni. Zdi se mi, da je sinoda odziv na strašni individualizem vsaj na nekih področjih v Cerkvi in na neki intimizem, ki se je ponekod razvil. To je pripeljalo do take Cerkve, ki se zdi, da je izgubila svoje poslanstvo. Zato so gesla sinode: občestvo, udeleženost, oziroma sodelovanje in misijon.

Poslanstvo torej?

Poslanstvo se mi zdi preskromen izraz. Če govorimo o misijonu, po- tem vidimo, da smo pogrešili, saj ta Cerkev ni več ustvarjala misijonskih učencev, imenujmo to učenčevstvo. Jezus ni ustanavljal šole, ampak so učenci hodili z njim, da bi jih pošiljal. Jezus je poklical dvanajst apostolov, da bi bili z njim, da bi jih pošiljal oznanjat in da bi imeli moč ozdravljati.

V latinski Ameriki so analizirali stanje pred znanim zborovanjem v Aparecidi. Zanimalo jih je, zakaj katoliška Cerkev izgublja vernike na račun sekt. Eden od odgovorov je bil ta, da ni bilo več misijonarskega naboja. Pomemben vzrok je tudi, da je zmanjkalo osebnega stika z živim Kristusom. Vse se je formaliziralo v nekih dejavnostih. Ni bilo več pravega nauka ter ne živih občestev, ki bi ljudi v celoti sprejemali.

Kje smo pa v Sloveniji pri tem sinodalnem procesu v tem trenutku?

Do sedaj smo zelo hitro delali tako na škofijskih kot medškofijski ravni. Poleg začetnih bogoslužnih slovesnosti smo po vseh škofijah ustanovili sinodalne odbore. Ti so animirali dekanijska občestva, da smo v njih pridobili sinodalne de- legate. Z njimi bomo razmišljali o izzivih sinode – kako priti do poslušanja različnih ljudi. V Sloveniji smo v škofijah stvari zastavili na različne načine. Koprska škofija ima že utečena srečanja in bo ta izkoristila. V ljubljanski nadškofiji so zelo močne laiške strukture in razna gibanja. Tako da smo sedaj uresničili navodilo sinodalnega dokumenta: omogočiti, da bi ljudje povedali, kako se počutijo v Cerkvi, kaj jih od nje odbija, kaj od nje pričakujejo. O teh konkretnih stvareh naj bi se še pogovarjali v cerkvenih strukturah. Sledile bodo še druge faze. Tajništvo sinode je termin škofijskega dela podaljšalo do poletja. Prek laikov iz Cerkve se bomo dotaknili tudi tistih, ki so se od Cerkve oddaljili.

Večina naših bralcev ni teološko izobraženih. Kaj bi zato odgovoril na vprašanje, kaj je sinoda in kaj je posebnost tokratne sinode?

Prej so bile sinode v Rimu, sedaj pa nekako po ‘celem’ svetu. Prvotno je bila sinoda stvar zbora škofov. Papeževi najožji sodelavci se pogovarjajo o eni temi (mladi, družine, Božja beseda …) z določenimi škofi. Po škofih je v tistem posvetu udeležena vsa Cerkev. Tokrat pa je papež izrazito želel, da bi šla ta sinoda “od spodaj”, da bi se dogajalo to, kar je pomen besede sinoda – skupaj hoditi (syn hodos) in da bi začutili, da smo skupaj na poti. Posebnost te sinode je, da je to sinoda o Cerkvi, da se vprašamo, kdo smo mi: od Boga sklicano občestvo, ki smo po krstu in Svetem Duhu združeni v eno telo.

Nastane pa vprašanje, kako živimo to svojo ‘enost’, povezanost, kako živimo kot ena družina. Menim, da bomo tukaj lahko uporabljali še druge besede. Ali smo družina, ki živi tako, kakor opisuje apostol Pa- vel v Pismu Koričanom, ko Cerkev primerja telesu, ki ga sestavlja več udov? In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje in kdor je šibek, zahteva večjo pozornost.

Obenem ne želimo vstopati v ta proces z že vnaprejšnjimi pred- postavkami, ampak da se odpiramo tistemu, ki vodi, to je Svetemu Duhu. Vsak vernik ima dar Svetega Duha. Zato ne morejo prve govoriti strukture, ampak verniki. Prav zato so predvideni tudi direktni kontakti z obrobnimi. Niso dane vnaprej določene strukture, po katerih bi morala stvar rasti.

Odpiramo se tistemu, ki vodi sinodo, to je Svetemu Duhu, da bi res on vodil to sinodo. Vsak vernik ima dar Svetega Duha. Zato ne sme- jo prve govoriti strukture, ampak lahko prvi govorijo verniki. Predvideni so direktni kontakti tistih, ki so obrobni, tudi s škofom, s tajništvom … Ni vnaprej danih struktur, po katerih bi morala stvar rasti. Naj dodam še papeževo misel: sedaj, ko smo se začeli pogovarjati o sinodi, je to že sinoda. Res se je sinoda začela s slovesnim bogoslužjem in se bo nadaljevala z zborovanjem škofov v Rimu, ampak sinoda je sedaj, ko se mi pogovarjamo v smislu Jezusovih besed, kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi. Kjer je Kristus, tam je Cerkev. Rezultat tega pogovora ne sme biti samo besedilo, dokument, ampak naše prenovljeno in prečiščeno zavedanje naše identitete, naše zrelosti.

Omenili ste poslušanje in pogovarjanje. Tajništvo sinode je pripravilo poseben dokument. Med drugim poudarja, da naj bodo k sodelovanju vključeni zlasti tisti, ki so “na obrobju”, da se bodo izrazili in da bodo slišani. Tudi sami ste to že poudarili. Nihče ne sme biti izključen. V Sloveniji je veliko ljudi “na obrobju” glede vere in Cerkve. Zdi se mi, da je lahko napisati, naj se približamo obrobnim, težje pa izvesti.

Se strinjam, da je to težko. Je pa to za nas izziv. Če kdaj, je v našem času, v času našega načina komunikacije in odprte in pluralne družbe mogoče, da gremo izven svojih meja in da poskušamo iskati stik z drugimi. Papež navaja primer, kako je prva, še zelo “judovska” Cerkev, ki jo predstavlja apostol Peter, našla dostop do rimskega stotnika Kornelija, ki je bil tujec in pogan. Sveti Duh je pripravljal tako enega kakor drugega na to srečanje. Po osnovni poklicanosti smo si vsi bratje, kakor je naslov papeževe okrožnice. To je teološka osnova za srečevanje.

Sedaj smo poklicani, da iščemo nove, nekonvencionalne poti. Potrebno je, da gremo izven cerkvenih struktur in stopimo čez cerkveni prag. Sicer pa, če opazujemo naše misijonarje, ki so bili uspešni, vidimo, da so delovali na tak način: odložili so dolga oblačila, odvajali so se globokih poklonov in vzvišenih naslovov. Tako so pridobili zaupanje ljudi, ki so zunaj, in potem so jih osvojili s svojim življenjem, s svojo držo in ljubeznijo. Če bomo hoteli privzeti ta slog, nas bo kar nekaj stalo, ampak čas nas kar sili v to. Vidimo namreč, kako se nam strukture podirajo in kako od zlatih palač odpada omet. Naš slog oznanjevanja se spreminja. Slog posedovanja in gospodovanja ne deluje več. Jezus je ljubljenima učencema Jakobu in Janezu, ki sta hotela ‘stolčke’ v enakih strukturah kot “svetni ljudje”, dejal: Med vami pa naj ne bo tako! Slog se bo moral spremeniti, če bomo želeli na obrobje. Misijonarji so pokazali, da se to da.

Dotaknila se me je misel iz dokumenta, naj bo krščanska skupnost zaupanja vreden partner na poteh socialnega dialoga, ozdravljena, sprave, vključevanja in sodelovanja. Pozoren sem bil na besedo sprava. V Sloveniji zaradi zgodovinskih dogajanj dobiva ta beseda še poseben pomen. Dalje dokument govori o odnosih in poslušanju pobud z drugimi verstvi, s svetom politike, kulture, financ, sindikatov … V Sloveniji se zdi zlasti zadnje skoraj nemogoče …

Zdi se mi, da je sinoda še posebej močen izziv za nas. Kajti usodno smo razdeljeni, kar je posledica, da nismo dosegli osnovne in temeljne sprave in spoštovanja drug do drugega ter enosti v bistvenem. Zato je ta točka za nas toliko večji izziv. Če bomo čakali, da bomo zunanje dejavnike, oziroma nasprotni pol spreminjali v smislu, da bo sposoben na pogovor z nami, potem lahko čakamo še zelo dolgo. Zato nas omenjene besede spodbujajo, da mi iščemo poti, da bomo tudi mi kaj spremeni- li, da bomo prišli v stik z njimi. Velikokrat govorimo o slovenski Cerkvi. Slovenske Cerkve ni, je samo Cerkev v Sloveniji. Narodnost je pri nas velika vrednota, kar je prav, vendar vemo, da gre evangelij veliko globlje in ‘čez’ to. Lahko oplemeniti narodno pripadnost, ne sme pa biti ujetnik nacionalizma.

Ostaja še nekakšen “socialni poudarek”– na primer dialog s sindikati …

Če bo Cerkev postala socialno občutljiva, bo sinodalna. A vedeti moramo, da smo na tem področju že veliko naredili. Karitas in njeni sodelavci imajo nedvomen in velik ugled med ljudmi. Dovolite, da navedem primer Karitas v celjski škofiji. Pri nas se Karitas pomlaja, dela inovativno, išče nove poti do ljudi na obrobju in tega smo zelo veseli.

Na škofovskem posvečenju novomeškega škofa Andreja Sajeta je apostolski nuncij v Sloveniji dejal, da “sinodalnost ne po- meni ‘laičnega parlamentarizma’”. Gotovo v Sloveniji najbolj poznate nuncijevo misel. Kako naj razumemo te besede? Naj še dodam misel iz dokumenta, da se v sinodalni Cerkvi vsak lahko nauči: verniki, škof, tudi sam rimski škof (papež) in nato zapiše pomenljiv stavek: »Eden posluša druge, vsi pa poslušajo Svetega Duha.« Se motim, če napišem, da je to bistvo, da vsi poslušamo Svetega Duha? P. Marko Rupnik je dejal, sicer ne v zvezi s sinodo, da v Cerkvi ne moremo glasovati o določenem predlogu ali mnenju, ampak se moramo vprašati, v katerem predlogu je več Svetega Duha.

Popolnoma se strinjam s tem. Tistim, ki očitajo, da nimamo metodologije, odgovarjam, da je metodologija razločevanje duhov. To razločevanje pa ni stvar brez kriterijev. V Svetem pismu je lepo zapisano, da Duh veje, kjer hoče in ne veš, od kod prihaja in kam gre. Sadovi Duha so jasni in lepo našteti v pismu Galačanom. Že sama beseda sad je pomenljiva: Kar je dano, je dano “v nekaj”, od Duha je samo tisto, kar daje življenje. Ko obrodi sad, ga ne obrodi zase. Podobno kot pšenično zrno. To ni zato, da ga damo v piramido in tam stoji – sicer se lahko to naredi in zrno ostane več tisoč let –, ampak da se spremeni v življenje za nekoga. Potrebno je preverjati naše dejavnosti, od molitve, cerkvenega življenja do naših struktur, koliko je v njih vitalnosti in duhovnosti. To ni stvar “cerkvenega parlamentarizma”, ampak se to kaže, izžareva, je posledica Duha, ki jo lahko opazimo. Kjer je Božji Duh, tam ni več smrti. Zato razumemo Sveto pismo, ki pravi, da je edini greh, ki ni odpustljiv, greh zoper Svetega Duha.

Ob koncu se vrniva še k vašemu škofovanju. Kmalu po posvečenju ste morali opraviti tipično škofovsko opravilo premestitve duhovnikov. Nekateri so menili, da ste opravili veliko imenovanj in premestitev. Ali je velikemu številu botrovalo dejstvo, da je pred vami daljše obdobje vodil škofijski upravitelj, ki ni mogel opraviti toliko premestitev in je to delo čakalo na vas?

Sad duha pomeni tudi neki dinamizem in sicer dinamizem življenja. Življenje pa neprestano raste in se spreminja. Vse spremembe, ki so se zgodile, so v tem smislu zelo naravne. Minilo je nekaj let, ki so bila ‘statična’. Cela mariborska metropolija je znana, da so v njej nekateri duhovniki na eni župniji tudi po 40, 50 let. Našel se je celo kdo, ki je vse od posvečenja naprej ostal na isti župniji. Na ta način lahko precej oslabi zavest, da smo duhovniki poslani na pot, da oznanjamo, ne da se prehitro ustalimo in se predamo rutini. Spremembe so nekaj nujnega za človekov razvoj. Marsikateremu duhovniku je to pravi izziv, da lahko spet na novo zastavi pastoralno delo. Vesel sem, da že po treh mesecih opažam lepe sadove teh sprememb. Potem ko smo združili po dve dekaniji in tako povečali duhovniška občestva, se že kaže nova pozitivna dinamika med duhovniki. Mislim, da se že sluti še bolj ustvarjalno sodelovanje med njimi. Tako smo duhovniki že stopili na konkreten način na sinodalno pot gradnje bolj živih občestev, ki se učijo bolje poslušati in nositi bremena drug drugega.

Pogovarjal se je: Božo Rustja