O zadnji škofovski sinodi o sinodalnosti smo že veliko prebrali, se udeleževali srečanj o njej in prizadevali v življenju uresničevati predloge, ki so se na njej rodili. Zasedanja v Rimu ob papežu Frančišku so bila res nekaj posebnega. Iz Cerkve v Sloveniji se jih je udeleževal celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž. Iz njegovih poročil smo lahko od blizu spremljali dogajanje, ki ga je zbujal Sveti Duh. Ob koncu drugega zasedanja smo ga prosili, naj potek sinode povzame še za naše bralce.

Gospod škof, imeli ste posebno milost, da ste se v imenu Cerkve na Slovenskem kot škof delegat udeleževali srečanj sinode o sinodalnosti. Kakšne vtise prinašate iz tega pomembnega dogajanja?

Bil je to res milostni čas in posebno izkustvo vesoljne Cerkve kot velike binkoštne dvorane. Na sinodi sem bil prvič in gotovo me bo to zaznamovalo za vse življenje. Počasi so med nami padale razne bariere, naj so bo glede stanu ali jezika ali drugačnega videza in vsi smo postajali družina. To je očitno delo Svetega Duha, ki izhaja iz občestva in vodi vanj. Močan vtis je pustil tudi način dela. Iz amfiteatralne postavitve sedežev, ki smo jih lahko opazovali na prejšnjih sinodah, smo zdaj sedeli skupaj za okroglimi mizami, po 12 za eno mizo, skupaj škofje, kardinali, duhovnik, redovnik, redovnica, laik, moški in ženske. Skupaj smo se učili poslušanja drug drugega in Svetega Duha. To nas je delalo Cerkev.

Katero je po vašem mnenju temeljno sporočilo te sinode?

Temeljno sporočilo te sinode opišejo že tri gesla, ki so bila v njenem podnaslovu: Cerkev mora postajati vedno bolj občestvo, kjer se vsak prepoznava deležen njenega misijonarskega poslanstva. Najprej se moramo bolj zavedati svoje nove krstne identitete, kdo smo – da smo vsi del Kristusovega telesa. To pomeni, da ne živimo le drug poleg drugega, ampak da v Cerkvi živimo drug iz drugega in drug za drugega. Iz tega izhaja, da smo vsi, celotno Božje ljudstvo vključeni v proces življenja Cerkve. 

Temeljno vprašanje sinode je bilo: Kako živeti Cerkev, če želimo obstati kot Cerkev, ki jo je Gospod želel, to je Cerkev, ki je poslana, ki se ne ukvarja toliko sama s seboj, ampak s pričevanjem in pridobivanjem za Kristusa. Cerkev, ki ne oznanja, nima smisla in namena.

S pomočjo te sinodalne prenove se učimo novega pristopa in novega jezika, po katerem današnji človek hrepeni. Papeževa vizija, da je obdobje sinodalnosti prešlo v sveto leto upanja, je preroška. Kot je sinoda spregovorila o temeljih našega obstoja in poslanstva, se zdaj sprašujemo o temeljih našega upanja.

Kakšna je po gledanju sinode identiteta Cerkve danes?

Sinoda nam pomaga brisati prah s te izvorne podobe, na katero se je v vsej zgodovini nabralo toliko vsega drugega, da smo morda malo pozabili, kdo in zakaj smo. Prehod s prve na drugo fazo zasedanja je marsikje že pokazal, kako deluje cerkveno razločevanje skozi daljše poslušanje, v katerem dozori soglasje. 

Cerkev je, kot pove tudi naslov vaše revije Ekklesía, skupaj sklicano občestvo, ki nastaja iz poslušanja Božjega klica po Svetem Duhu. Ta ji daje identiteto. Zato je za vsakega kristjana ključno, da prepozna ta Klic, ki ga je poklical v občestvo.

Vsako občestvo se začne s klicem. Prepoznavanje tega klica pa je ključno, kar poudarja tudi sinodalna prenova. Ko prepoznam klic, se začne odnos. Ko pa vstopim v odnos, se začne vera, ki ni kulturna ali prostočasna dejavnost, ki bi jo bilo potrebno vzdrževati s svojimi napori, ampak je novo življenje Duha, ki smo ga prejeli pri krstu.

Katerih srečanj na sinodi se boste posebej radi spominjali?

Pomemben del sinodalnega zasedanja v Rimu so bila tudi srečevanja z udeleženci z vsega sveta, s katerimi smo navezali stike, ki ostajajo tudi po končanem zasedanju. Zelo koristna so bila tematska srečanja, ki so jih enkrat na teden organizirali posamezni dikasteriji, odgovorni za določene teme. Res temeljito je bilo obravnavano vprašanje vloge škofa v sinodalni Cerkvi, sinodalna formacija bogoslovcev, duhovnikov in laikov, mesto žensk v skupnostih, razločevanje, Cerkev v digitalnem svetu. Nepozabna in bogata pa so bili tudi neuradna srečanja pri mizah v hišah, kjer smo bili nastanjeni. Sam sem imel srečo, da sem bival skupaj z 20 udeleženci v nekem kolegiju tik ob Vatikanu, kjer je bilo veliko priložnosti za zanimive pogovore.

Kaj bi lahko rekli glede sedanjega upadanja števila vernikov v cerkvah? V čem je sinodalna prenova?

Sklic sinode o sinodalnosti je preroški odziv prav na to stanje. Zelo močno smo vsi, tudi Cerkev, prežeti z današnjo kulturo individualizma, ki skrbi zgolj zase in misli, da ne potrebuje drugega, da je vsak sam svoj bog in da ne potrebuje nikogar od zunaj. 

Številke upada vernikov nas lahko prebudijo in spodbudijo, da iščemo nove načine, kako spregovoriti o naši veri in kako jo s svojim življenjem predstaviti kot nekaj lepega in za nas dragocenega. Človeka v resnici prepriča samo, kar se res dotakne njegovega srca, zato okostenelost in klerikalizem Cerkve ljudi odvračata.

Sinodalna prenova je zato poziv prav vsem, da vse svoje moči usmerimo odkrivanju, kaj ali kdo je v resnici Kristusova Cerkev in kakšno je njeno poslanstvo v tem svetu ter kdo smo mi, njeni člani. To pa je za vsakega konkreten klic k spreobrnjenju našega srca, mišljenja in ravnanja, da bi presegli okvire zgolj naravnega življenja z vsemi njegovimi omejitvami in potrebami, in bi zaživeli iz moči Duha, ki smo ga po krstu sprejeli kot trajen dar.

Sinodalna vizija je vizija aktivne Kristusove Cerkve, ki ni postavljena v ta svet zato, da bi se ukvarjala sama s seboj in s svojimi problemi, ampak da bi odsevala sporočilo evangelija, Božji odrešenjski načrt, ki je: omogočiti vstop v to novo življenje vsem ljudem.

Katero je glavno gibalo sinodalne prenove? Kdo vse nosi odgovornost za njen uspeh?

Papež je že vse od začetka sinode poudarjal, da je glavni voditelj sinode Sveti Duh. Naša glavna naloga pa je iskati načine, da bi ga odkrili in mu skupaj sledili. 

Svetega Duha, ki je prvi sklicatelj in voditelj sinode, pa ni mogoče kar zajeti v svoje že vnaprej pripravljene prostore. Treba je znati opazovati in prisluškovati, da bi ga zaznali. Zato potrebujemo drug drugega, da skupaj razločujemo.

Eno od gesel sinode je soudeležba, kar pomeni, da vsak prispeva svoj del. Ne v smislu parlamenta, ne v smislu demokracije, ne v smislu krojenja Cerkve po svojih individualnih željah, ampak v tem, da se vsak najprej prepozna kot nepogrešljiv del Kristusovega telesa.

Sveti Duh nas vabi, da vsi člani Cerkve ponižno priznamo, da nam samim z našimi človeškimi močmi ne bo uspelo in da moramo nujno izročati svoje načrte našemu Odrešeniku in zaupati, da On po Svetem Duhu vodi Cerkev in ima načrt zanjo. 

Kako pomembna je transparentnost, preglednost našega delovanja v življenju Cerkve?

Sinodalni pogovori, tudi že na naši slovenski ravni, pa tudi potem na zasedanju v Rimu, so močno poudarili pomen transparentnosti v Cerkvi. S tem imamo težave še posebej države, ki smo bile v zgodovini zaznamovane s totalitarizmi. Ozračje skrivanja in prikrivanja se nezavedno še vedno prenaša naprej. Dejstvo pa je, da Cerkev danes nima kredibilnosti v družbi tudi zaradi nepreglednosti na področjih duhovnih, spolnih in finančnih zlorab kot tudi zaradi površnega načrtovanja in sprejemanja odločitev. 

Sklepni dokument podaja tri prakse, ki so med seboj tesno povezane: cerkveno razločevanje, postopke odločanja ter kulturo preglednosti, dajanja obračuna in ovrednotenja.

Odgovornost pred skupnostjo je ena najstarejših cerkvenih tradicij, ki sega že v čas apostolov. Če bomo te smernice vzeli resno, lahko naredimo velik korak v smeri Jezusovih učencev. Da poslušamo, kaj je Njegova volja in skupaj v občestvu sprejemamo tako odločitve kot tudi posledice ter smo zmožni tudi odkrite evalvacije.

Kultura sinodalnosti v Cerkev prinaša nov princip: način delovanja, ki je vključujoč in transparenten. To je nov svež veter, ki ga vsi tako zelo potrebujemo.

Kaj bi lahko povedali ob izidu sklepnega dokumenta o sinodi Za sinodalno Cerkev? Kaj pričakujete od nas duhovnikov in kaj od vseh laikov?

Dokument je sad vesoljne Cerkve in dozoreli rezultat potrpežljivega procesa po etapah, v katerem smo se naučili sinodalnega sloga in metode. Sinodalni proces vsem sporoča, da je sinodalnost možna, da je sinodalni slog Cerkve možen, da je sinodalna oblika Cerkve možna. Dokument nam daje smernice, ki so se oblikovale v vseh omizjih na sinodalnem zasedanju. V tem dokumentu je zato res zbrano, kaj Duh danes govori Cerkvi. Ker je bila ta sinoda že zaradi svojega načina dela po manjših omizjih zelo drugačna kot vse prej, je tudi končni dokument drugačen. Ni ga napisal papež, kot je bila dosedanja cerkvena praksa: da je sveti oče na podlagi sinodalnega dokumenta pripravil posinodalno spodbudo, ampak je sestavljen iz našega skupnega dela in razločevanja za mizami. To se je zgodilo prvič v zgodovini škofovske sinode.

Papež je s tem želel ohraniti vso širino in dinamiko poti, ki se je oblikovala tri leta sinode in ki zdaj teče še naprej. Zato je ta dokument podaril vsemu Božjemu ljudstvu, ne samo njegovim vodilnim članom. In z njim je tako kot z vsakim darom: ne more se nam vsiliti, lahko ga samo sprejmemo.

Dokument smo zdaj dobili tudi v slovenskem prevodu, zato je gotovo prvi korak za vse, da se z njim seznanimo. Dokument namreč ni sam sebi namen.

Najlažje se je postaviti v pasivno držo in reči, da dokument ne bo ničesar spremenil, kot že toliko dokumentov pred njim ne. Res je, sam po sebi gotovo ne. Mi, ki ga beremo, imamo priložnost za spremembo, če pustimo, da nas nagovori. Glavna metoda sinode je namreč poslušanje, ne glede na to, koliko se to lahko komu še vedno sliši preveč preprosto ali celo banalno.

Tudi verniki se morda sploh ne zavedamo, koliko smo navajeni poslušati samo sami sebe, težje pa d/Drugega. Vera pa, kot vemo, izhaja iz poslušanja. Prav metoda sinodalnega pogovora v Duhu je na neki način institucionalizacija prisotnosti tega Tretjega v naših pogovorih. Zato bo v sinodalni Cerkvi to počasi postajal način našega dela v vseh naših strukturah, tega pa se moramo vsi učiti.

Spet pa nas je presenetil papež Frančišek. 11. marca je namreč še v bolnici odobril začetek faze spremljanja in ocenjevanja izvajanja sinodalnega procesa, ki bo trajala vse do leta 2028, ko se bo v Vatikanu na to temo zbral cerkveni zbor. To pomeni, da se škofovska sinoda ne bo ukvarjala s kakšno novo temo, ampak se tema te sinode nadaljuje. Odgovoren za izvajanje te faze bo vsak posamezni krajevni škof, ki si bo moral sestaviti sinodalno skupino iz duhovnikov, posvečenih in laikov, ki bodo spremljali in usmerjali sinodalno prenovo po škofijah. Generalno tajništvo v Rimu bo te procese podpiralo in koordiniralo. Pot pastoralno-misijonske prenove Cerkve, na katero nas papež Frančišek vabi vse od začetka svojega papeževanja, se bo torej nadaljevala.

Pripravil Alojz Snoj

Objavljeno v reviji Ekklesia, št.24, Leto VI, 2024/4.