Od petka 6.9. do nedelje 8.9.2024 je v Kančevcih pod vodstvom škofa Maksimilijana potekal sinodalni biblični vikend. Ob branju in premišljevanju dnevne Božje besede in drugih odlomkov Svetega pisma smo vstopali v življenje Jezusovih učencev in prve Cerkve, da bi jo lahko prepoznali tudi v Cerkvi našega časa, ki je v procesu sinodalnega spreobrnjenja na romanju proti svetemu letu – letu upanja.

Petek

Vikend se je začel z večerno sveto mašo, kjer nas je škof Maksimilijan v pridigi ob dnevni Božji besedi uvedel v čas, v katerem smo.

Smo v prelomnem času in v sklepnem trenutku sinode 2021-2024, hkrati pa tudi v zelo napetem trenutku tako Cerkve kot časa, v katerem živimo. Vse to prinašamo sem, da bi bil ta naš prostor in čas v teh dneh res oaza, kjer bi se nadihali lepega – občestva in s tem tudi Svetega Duha.

Smisel našega dihanja tukaj ob intenzivni Božji besedi je, da bi se nadihali Svetega Duha. To je edino, za kar se je splačalo priti sem.

Iz tega Duha živimo, iz Njega smo bili rojeni v to novo življenje, pa vendarle se na mreno naših pljuč tako hitro nabere prah, da uspemo videti samo še velike močne stvari, za tisto, kar je zadaj in je resnična gonilna sila življenja, pa postanemo manj občutljivi.

Sveti Duh je vsepovsod navzoč, vendar je navzoč na najbolj plemenit način – na način ljubezni, ki se ga ne da vsiliti, ne posedovati, z njim se ne da manipulirati, ne da se ga kopirati. Lahko ga le osebno sprejemamo in ga prepoznavamo. Ne da se ga naučiti od drugega. Z Njim imaš oseben odnos ali pa ga nimaš. Odnos lahko vzpostaviš le ti osebno, nihče ga ne more namesto tebe. Odnos z njim pa lahko vsi vzpostavimo, saj smo iz tega Duha rojeni, iz njega živimo, tako da se ne moremo izgovarjati, češ da ima nekdo več privilegijev, je bližje, več ve,… Vsi smo pred težko nalogo vzpostaviti ta pristen resničen odnos. Navajeni smo namreč površnih odnosov, kjer se v njih branimo in ščitimo, da lahko preživimo. Zato se nam je težko priklopiti na Svetega Duha.

Kot pravi apostol Pavel v berilu, smo tudi vsi mi oskrbniki Božjih skrivnosti. Oskrbnik je tisti, ki ima dar Svetega Duha in ima po njem odnos z Bogom. To je najpomembnejši odnos in tudi najpomembnejša naloga, ki jo imamo na tem svetu. V tem smo si vsi enaki. Zaupana nam je vera in dar Svetega Duha. Za Pavla je to razlog njegove zdrave samozavesti –  oskrbnik sem in sem v odnosu s Svetim Duhom.

Srčika vsega, kar bomo govorili v teh dneh je, da bomo prosili Gospoda, da osvetli, kar je v temi skritega in razodene misli srca.

Potrebujemo novo obleko in nove mehove. Duh bi rad prenovil stvari. Mi pa imamo stare poglede, stare navade, v katerih se dobro počutimo, stare obleke (obleka pomeni habitus – navada), staro kulturo. Tako smo zelo omejeni v sprejemanju tega, kar nam Duh želi novega pokazati.

Prosimo za nov habit, da bi lahko to novo življenje, ki nam ga Bog podarja, v nas našlo prostor, da bi lahko živelo, da bi lahko preko nas spreminjalo tudi okolje, v katerem živimo.

V večernem nagovoru je škof spregovoril o sinodi o sinodalnosti. Večinski glas o sinodi pri nas ni najbolj pozitiven, veliko je zadržkov in kritik. Predstava o sinodi je namreč takšna, češ da lahko zdaj kar vsakdo vse govori, ali bomo o vsem kar vsi odločali, nič ni trajnega. Ali se bomo spraševali o nauku in dogmah? Ali bodo zdaj laiki obrnili stvari na glavo? Vse to so normalni tokovi negativnega duha, ki želi ustavljati, ker se boji sprememb in novosti. Današnja povezanost preko interneta pomaga k širjenju zmede in čudnih predstav bolj kot kadarkoli, zato je tudi toliko podtikanj negativnih mnenj v zvezi s sinodo. Vseeno pa je prav, da se kritik zavedamo in se z njimi soočamo.

V Božji besedi današnjega dneva nam Pavel pove, da je potrebno biti poslušen Duhu, ki vodi Cerkev, ki prečiščuje moje misli in me tudi vznemirja. Božja beseda vedno vznemirja. Živa je namreč Božja beseda in učinkovita in ostrejša kakor vsak dvorezen meč in prodre do ločitve duše in duha, tudi do sklepov in mozga, in presoja misli in namene srca. (Heb 4,12) Vedno znova me prebuja in mi zastavlja vprašanje, na kom gradim. Prva beseda Markovega evangelija je spreobrnite se, metanoete, presegajte svoje mišljenje na podlagi evangelija in verujte evangeliju. To je poziv vsake prenove.

Tri ključne besede sinode – občestvo, soudeležba, poslanstvo govorijo o bistvu Kristusove Cerkve. Kristus ni ustanovil Cerkve, skupnosti učencev, da bi bili neka sekta v tem svetu, niti ne zato, da bi sami sebe zdravili, ampak jih je okoli sebe zbral, bi preko njega na živ način izkusili, kaj je razodetje Božje ljubezni.

Zavest, kdo sem, lahko poživlja samo Sveti Duh, iz katerega sem bil rojen. Zato papež Frančišek toliko poudarja, da je voditelj vsake prenove Sveti Duh. Poslušnost Svetemu Duhu mi bo dala oči, razsvetlila pogled, da prepoznam, kdo sem, kaj je moje poslanstvo in kam me Gospod pošilja, kdo so tisti, ki me potrebujejo. Individualizem in skrb zase pripeljeta v razsulo družbe, ker ni več vezi. Če ne gledaš več na drugega in skrbiš samo zase, družba ne more obstati skupaj.

• Občestvo: Bistvo Cerkve je, da smo v živih odnosih, aktivni. Če smo kot v gledališču, da pri maši samo pasivno gledamo obred, nismo zares v Cerkvi.
• Soudeležba: pomeni, da imam dar, ki gradi Cerkev. Prejemam dar in sem dar – to je skrivnost evharistije.
• Poslanstvo: Bistvo človeka je ljubezen, bistvo ljubezni pa je darovanje za druge.

Sinodalnost pomeni hoja, življenje. Hoditi skupaj, ne sam. To pa je konstanten izziv za ljubezen in hkrati prošnja za Božjo pomoč. Prav pri izzivu ljubezni prej ali slej prepoznamo, da smo šibki in da ne zmoremo. Lahko je ljubiti tiste, ki nam ljubezen vračajo, težje pa je ljubiti tam, kjer je treba stopiti preko sebe in preko svojih predsodkov. Za to potrebujemo moči od zgoraj.

Fotografije: arhiv Škofije Celje

 

Sobota

Jutranji molitvi sta sledila dva škofova dopoldanska nagovora  po vsakem pa je bil čas za osebno molitev.

Škof je povabil, da dan posvetimo najpomembnejšemu, zaradi česar smo tu – da bi se potopili v molitev, v prošnjo za prepoznavanje delovanja Svetega Duha v meni, v svetu, v Božji besedi. 

Sveto pismo je napolnjeno s Svetim Duhom, vanj je namočeno, zato ga pijem vedno, ko berem Božjo besedo, tudi če vsega ne razumem. Beseda ob branju mehča moje srce, razum in voljo. V začetku molitve se sprašujemo, kaj prihaja od Boga, kaj pa od drugod. Vedno, ko govorimo o Svetem Duhu, govorimo o razločevanju. To je v srčiki Svetega pisma. Tudi Pavel, ki je govoril grškemu racionalnemu svetu, je stvari že diferenciral. Stara zaveza govori bolj antropomorfno, v slikah, v podobah, kar nas včasih ob branju zmede. Pavel pa izhaja iz trojnega razumevanje človeka:

• Telo, soma, posoda, lupina pšeničnega zrna, ki ščiti, a razpada, sarks – meso, ki je konkretno, ima svoje zahteve in osnovne potrebe. Ni grešno, je pa prehodno, ni trajno. Služi temu, da se Duh krepi. Šele ko človek funkcionira kot celota, se res dobro počuti.
• Psiha, psihikos, moja občutja, čustva, čutenja, volja, kar me močno obvladuje, moj karakter, ki mi je dan.
• Duh, duhovno jedro, srčika, ki komunicira z Bogom, ki ima odnos z Duhom, ki me je ustvaril. Je kot duhovni radar, ki zaznava in vidi globlje. Ker je globoko v jedru, je hitro preglasovan in prevpit z vsem, kar od zunaj deluje na močnejši način.

V Pismu Galačanom Pavel govori o sadovih Duha (Gal 5,22) in delih mesa. Meso je v stalnem boju, da preživi in raste. Sad pa je nekaj, kar je dano za to, da se pojé, da se da drugemu, da se s tem pomnoži, spremeni in da nekaj povzroči. Iz sadu se nekaj rodi.

Škof je nato podal konkretna navodila za osebno molitev v tišini, ki naj ne bo ukvarjanje s samim seboj, ampak prošnja k Svetemu Duhu, da bi se lahko prepoznali kot ljubljeni sinovi in hčere.

V molitvi vstopam v branje Svetega pisma, berem s svinčnikom, si podčrtujem in ponavljam besedo, ki me še posebej nagovarja.  Potem molim in se zahvaljujem. Nato si kaj zapišem, se zahvalim in se zavedam, da ne molim sam, ampak z vso Cerkvijo.

Apostolska dela 

Apostolska dela so priročnik sinodalne ekleziologije, učbenik Cerkve, ob njih se ponovno učimo biti Cerkev. Niso poročila o idealnem razvoju, niso življenjepis svetnikov, so pa opis delovanja Duha. Duh je glavni gibalec rasti Cerkve.

Apostolska dela se začnejo z Jezusovim odhodom: Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom. (Apd 1,9) Gospod odhaja, da lahko pride Sveti Duh in se rodi Cerkev. 

Jezus bo prišel, kakor so ga videli oditi v nebo. To je Očetova obljuba. Že pred tem, ko je bil po vstajenju z njimi pri mizi, jim je Jezus naročil naj v Jeruzalemu počakajo na Očetovo obljubo Svetega Duha. Ključ Apostolskih del je pričakovanje srečanja z Njim, hoja k srečanju z Njim, ko se bo izpolnila obljuba:

• da nam bo dal moč, da bomo postali njegove priče,
• da nam bo dal milost, da se bomo srečali.

Ključ branja Apostolskih del je 1,8: Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do kraja zemlje.

Geografski ključ branja že nakazuje duhovni ključ, kako se bo evangelij širil:

Jeruzalem: moje središče z Bogom, moj odnos z Njim. Ali je zame Bog templja ali Bog mojega srca? Tam postajam priča. Potem moram to najprej prečistiti med svojimi – Judeja. Potem šele v Samariji, v mešanem svetu med pogani, nato pa do skrajnih mej med obrobnimi. Te logike se drži papež Frančišek, ki odpira Cerkev obrobnim.

Avtor Apostolskih del je evangelist Luka, ki je hkrati avtor prvega evangelija. V tem drugem delu želi opisati, kako je ta skupnost začela rasti po vstopu Svetega Duha.

Apostolska dela so bila napisana, da bi krščanskim skupnostim zagotovila orodje za samorazumevanje, za razumevanje Cerkve, za merjenje poti, za razločevanje, za prepoznavanje delovanja protagonista Svetega Duha v nas samih pa tudi v Cerkvi. Da bi lahko prepoznavali in utrjevali svojo krstno identiteto. Da bi se zavedali, kdo smo in iz koga smo rojeni.

Niso pisana kot nek idealističen življenjepis, ampak je opisana realnost. K realnosti človeškega življenja pa seveda spada tudi konflikt. Pojav konflikta je dokaz, da je v nas novo življenje, ki sproža tudi valove nasprotovanja. Konflikti ne smejo rojevati frustracij, ampak potrditev, da smo na pravi poti, da pa te poti ne bomo zmogli iz lastnih moči.

Skupnost se zaveda, da je nemočna, je prestrašena, prosi, enodušno vztraja v molitvi. Z žrebom so pred binkoštmi določili Matija in predali odločitev Bogu. Mi pripravljamo posode, Gospod pa ta dar sprejme. To se dogaja po daritvi duhovniške službe. Mi prinašamo darove Bogu na oltar, Bog se po Svetem Duhu spusti na ta oltar in sprejme te darove ter jih vključi v daritev izven moje moči.

V Apd 2 nastopi binkoštni dan, kjer so opisani simboli in podobe tega dogodka, ki predstavljajo delovanje Svetega Duha. Duha prepoznavamo v njegovih posledicah, v sadovih. Sveti Duh deluje z močjo, je kot vihar, ogenj in vzpostavi komunikacijo kot jezik. Vsi preroki in molitve dihajo to prošnjo: Daj mi spoznati in razumeti tvojo voljo!

Prvi dar Svetega Duha je, da lahko vidim, prepoznam in sprejmem Božjo besedo. Ne da jo razumem.

Peter in prva kerigma nam povesta, kaj je Bog v Jezusu storil za človeka – izkazal mu je bližino, vzel ga je za svojega, kljub njegovemu grehu in odklonitvi. Bog ostaja človeku zvest. Božji pečat zvestobe človeku je Jezus Kristus. 

Bog vstopa v človeško življenje. Ne odpravlja stiske in trpljenja, ampak v to vstopa in prevzame nase. Moja smrt postane del Božje resničnosti. To je zelo velika stvar. To je skrivnost evharistije. Dar Svetega Duha me poveže s to resnico.

Vrstica 39 je temelj teologije sinodalnosti: Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo k sebi poklical Gospod, naš Bog. To se pokriva z zaključkom v Mt 28,19: Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence.

To se nam v sinodalnem času na novo odpira. Čim se Cerkev zapre samo na popolne, samo na naše, ki izpolnjujejo vse pogoje, smo sekta, ne pa Kristusova Cerkev. Bog je izbral izvoljeno ljudstvo, da bi bili njegova priča vsem narodom.

Ključni odlomek letošnjih Kančevcev je Apd 2,42-47, kjer so zapisane posledice binkoštnih sadov: Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah.

Stanovitnost ali vztrajnost v meni povzroča Sveti Duh. Vztrajnost, stanovitnost je drug izraz za ljubezen, za caritas, za temeljno človekovo vrednoto.

Lahko sem stanoviten in vztrajen v Bogu, z Božjo pomočjo. S tem, ko je Bog postal človek, se je zvezal z našo človeško naravo. On moli v nas. Stanoviten nisem s svojimi močmi, ampak me On nosi, utrjuje in podpira.

Štirje stebri Jeruzalemske in vsake Cerkve so nauk apostolov, občestvo, lomljenje kruha in molitev.

Nauk apostolov niso kvalitete apostolov, ampak oznanilo Jezusa Kristusa in tega, kar je Bog po njem za nas storil. Petrov govor v Kornelijevi hiši povzema, kar so apostoli učili kot temeljno, kar jim je Sveti Duh razodel:

Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično dela. (Apd 10,34)

Bati se Boga pomeni vzeti Boga resno kot osebo, ki jo ljubiš. Ne pomeni razumeti Boga kot gospodarja, ampak kot Očeta, ki ti je dal življenje. V slovenskem jeziku žal nimamo dveh besed za strah kot Italijani, kjer ena beseda pomeni strah ljubezni (timore), druga pa je negativni strah, prestrašenost (paura). Brez strahu Božjega ni zvestobe Bogu. Če Boga ne vzamem resno, ga imam samo malo za zraven, zakramenti so samo običaji, vera je tako bolj vraževerje. Bog pa je prišel, da bi bil z nami in bi iz našega življenja naredil praznik. On vstopa na našo pot in nosi naš križ, da lahko živimo. Pomembno je vzeti resno Boga in človeka. Bog je naša skala, na kateri vse stoji. Pravično delati se nanaša na naše odnose do bližnjih.

Nauk apostolov je vse, kar je Kristus delal in učil ter je zapisano v evangelijih. Vera v to izročilo je Božji dar.

Pogovor v Duhu in delovanje Duha

V sobotno popoldne nas je uvedel doc.dr. Igor Bahovec, ki je predstavil sinodalni pogovor v Duhu, temu pa je sledil konkreten pogovor v Duhu v manjših skupinah na temo Kako biti sinodalna Cerkev v poslanstvu.

Popoldne je škof podčrtal, da je voditelj sinodalnega dogajanja, pogovorov in misli Sveti Duh. Pri njegovem delovanju je potrebno  razločevati in prepoznati smer, v katero me pelje. Tudi hudi duh deluje na duhoven način, pozna človeka in me nagovarja tam, kjer me pozna, kjer so moje šibkosti in me nagiba v napačno smer.

Sveti Duh preseneča, ker me vedno pelje naprej v napredek, želi, da rastem. Zato mi kaže novosti ven iz naše ustaljenosti in navajenosti.

Pri prepoznavanju delovanja Duha je merilo tudi, kaj mi daje tolažbo in veselje na daljši rok, ne hipno, ki mine.

Pomembno je prepoznavati način delovanja Duha. V našem življenju vidimo dva načina: misliti po Božje ali misliti po človeško; po logiki mesa ali po logiki Duha.

• Logika mesa je logika ohranjanja, neizpuščanja, zadrževanja, strahu zase, kopičenja, nabiranja rezerv, da sam sebi dam trdnost in varnost.
• Logika Duha pa je logika sinovstva in zaupanja. Zavedam se, kdo sem. Sem ljubljeni sin, ljubljena hči nebeškega Očeta, ki mi je dal vse. On skrbi zame. Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi je ključni element molitve Oče naš. Izpuščati iz rok tisto, kar v mojih rokah nikoli ni bilo – vir in varnost mojega življenja. Moje življenje ne izhaja iz mojih rok, moje moči in mojega načrta. Vsi smo rojeni iz Božjega načrta. Življenje nam je bilo podarjeno in ga nimamo v oblasti. Zaupanje, da nam bo On, ki nam je življenje podaril, tudi življenje ohranil, dopolnil in izpolnil je temelj naše nove sinovske identitete.

Zato je tudi kriterij razločevanja glede na kaj se odločam: ali se odločam iz sinovske identitete ljubljenega sina ali iz identitete služabnika pred gospodarjem, ki si mora s svojimi močmi pred njim izboriti pravico.

Zvečer je pri sveti maši med pridigo škof ob dnevni Božji besedi spregovoril ob pismu Korinčanom, ki je eden najbolj pretresljivih Pavlovih krikov. Pavel se v svojem občestvu sooča z velikim nasprotovanjem. Ne samo, da mu jemljejo čast, ga zasramujejo in obtožujejo, na koncu je tudi s svojimi fizičnimi močmi.

Sveti Duh se lahko med nami pretaka takrat, ko je med nami svoboden prostor. Prostor pa nastaja takrat, ko pšenično zrno umre. V tem odlomku Pavel opiše svojo smrt samemu sebi. Vzeli so mu čast in eksistenco. Zato je bil sposoben, da ni rojeval skupnosti iz svojih interesov, ampak je lahko predajal celega Kristusa. Pri človeku je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče. V naših odnosih se moramo stalno nadzorovati, da ne izstavljamo računa za vsako stvar. Za Kristusa moraš biti rojen, ne moreš biti samo vzgojen.

Na predvečer praznika Marijinega rojstva razmišljamo o našem rojstvu za Božjega otroka, ki se na zakramentalni način zgodi pri svetem krstu. Z Duhom se po krstu začne naša pot prečiščevanja, očiščevanja in odpiranja Duhu. Po naravi človek ne more iti preko sebe. Marija je izpustila vse iz rok in v preprostosti rekla: Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. (Lk 1,38) Prosimo za to svobodo, odprtost in pogum.

Po skupni večerni molitvi smo noč preživeli v tihi adoraciji pred Najsvetejšim.

Fotografije: Ferdo Lah

 

Nedelja

V dopoldanskem nagovoru nas je škof nagovoril ob evangeliju današnje nedelje. Marko govori zelo neposredno, da nas vznemiri in pretrese, a ima globoke pomene.

Markov evangelij je razdeljen na dva dela. V prvem Jezus neprestano dela čudeže. V vrstici 8,31 pa se zgodi prelom: In začel jih je učiti, da mora Sin človekov veliko pretrpeti, biti zavržen od starešin, velikih duhovnikov in pismoukov, biti umorjen in po treh dneh vstati.

Po teh besedah mu Peter začne pretiti, a mu Jezus zapreti, da ne misli po Božje, ampak po človeško. Po tem Jezus učencev ne uči več preko čudežev. Ti jih niso spremenili, še vedno so mislili po svoji logiki kvantitete, imeli so Jezusa za čudodelnika, ki bo z močjo in čudeži skrbel za njih. Pokaže jim radikalno novo pot – pot križa. To Pavel imenuje norost križa. Pred logiko križa pa lahko zakrkneš ali veruješ. Ali hočete tudi vi oditi? (Jn 6,67)

Odlomek o ozdravljenju gluhonemega je paralelen odlomku ozdravljenja slepega v Betsajdi in z njim tvori inkluzijo. V Mr 8,22-26 Jezus ozdravi slepega v Betsajdi. Skupna obema odlomkoma sta dotik in slina.

Dotik vzpostavlja občestvo, je eno izmed najbolj intimnih sredstev vzpostavitve občestva, zato ima tudi v Svetem pismu zelo močan pomen. Brez dotika ni življenja, zato je dotik tako zavarovan. Lahko je znamenje ljubezni ali zlorabe. Lahko je znamenje darovanja ali posedovanja. Judovstvo je imelo veliko religioznih prepovedi v zvezi z dotiki kot znamenje spoštovanja in zavarovanja življenja. Jezus to presega, ko se dotakne gobavca, krvotočne žene, mrtvega in osvobaja od pretiranih predpisov postave, ki omejujejo človekovo svobodo.

Ko se Jezus dotakne, s tem prevzame nase. On je prevzel naše slabosti in si naložil naše bolezni. (Mt 8,17) To je vrhunec teologije križa v evangelijih. To je Kristusova pot, kako odpravlja stisko sveta – vanjo vstopi in jo prevzame nase.

Slina je še ena stopnja naprej od dotika v smislu intime in povezanosti. Lahko je višek ljubezni med dvema ali pa odraz najhujšega prezira s pljunkom. Bog je človeku dal svobodo, da ga ta lahko sprejme ali zavrne. Ne more ga prisiliti, da ga sprejme. S svojimi močmi ne moremo doseči, da bi bili ljubljeni in sprejeti, čeprav je to je temeljna stvar, ki jo vsak človek potrebuje. A življenja si ne moremo dati sami.

Gospod s slino vzpostavi intimen odnos s tem bolnikom. Bog ima z vsakim človekom ekskluzivno vez ljubezni. Bistvo molitve je vstopati in negovati ta intimen odnos z Njim. Molitev je slavljenje tega odnosa. Bog nas ljubi in mi smo njegovi. Če to vemo, naj je malo mar za sodbe sebe in drugih, kot pravi Pavel. Bog nas je izbral za svoje in bo poskrbel za nas.

Vzklik Efata! je bil v stari liturgiji postavljen k zakramentu krsta: Naj se ti razvežejo vezi jezika, da boš slavil Boga in oznanjal, kaj ti je storil Gospod.

Srčika je evharistična skrivnost, opisana v Mr 8,1-21. Jezus želi učence pripeljati do tega, da bi spregledali, da ne govori o hlebih kruha, ampak o enem Kruhu, ki je on sam. Ključna blokada pogleda je religiozna (kvas farizejev) ali zanašanje na svojo moč (herodovski kvas). Kaj še vedno ne doumete in ne razumete? Gre za razumevanje srca. Oči imate, pa ne vidite, ušesa imate, pa ne slišite, spomin imate, pa ne delate refleksije. Zato prosimo, da se nam razveže jezik in odprejo oči.

Središče je sveta evharistija. Lomljenje kruha v Apostolskih delih ne pomeni obredne evharistije, ampak je hišna evharistija. Brez občestva ni evharistije. V podobi pšeničnega zrna je pokazano, da če se kruh ne razlomi, se posuši in splesni. Zato sta ključna občestvo in darovanje.

Jezus nam je po vnebohodu zapustil zakrament svoje navzočnosti kot centralni zakrament srečevanja, da lahko vstopimo vanj. Vse naše aktivnosti razumevanja in oznanjevanja se črpajo in hranijo v evharistiji.

Evharistija je:

• Praznovanje, gostija. Ni gledališče, kjer pasivno nekaj prejmeš, ampak je obed. Prinesem svoj del, ga podelim, On ga sprejme in spremeni.
• Adoracija, češčenje, realna Božja navzočnost. Bog je tukaj ne glede na našo vrednost ali nevrednost. Je sonce mojega življenja, kot je rekel blaženi Grozde. Jezus je z nami vse dni do konca sveta.
• Darovanje na način ljubezni. Ite misa est. Vaša življenje je maša. Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med vami.

Nagovoru je sledil čas za osebno molitev in refleksijo, kjer se je rodil stavek, ki smo ga pri zaključni sveti maši namesto pridige izročili drug drugemu in Gospodu v hvaležnosti, da nas je zbral in po svojem Duhu med nami gradil občestvo.

Fotografije: Marjana Perkovič