1. Kaj pričakujete od sinode o sinodalnosti? Zakaj menite, da je sinoda potrebna?

Sinoda je nujno potrebna, ko se zazna, da kristjani ne hodimo več skupaj, da se krepijo razdori v Cerkvi in različne oblike posvetne duhovnosti, ko Cerkev izgubi privlačnost, ki je lahko samo sad Svetega Duha – Duha občestva. Klic sinode tako razumemo kot klic k spreobrnjenju srca – našega mišljenja in ravnanja.

Veliko znamenj je, ki kličejo po spremembah, po novem, iz katerega Cerkev izhaja in je vanj usmerjena. Zgodovinsko gledano smo na začetku tretje faze 2. vatikanskega koncila, ko se začenja počasi spreminjati mentaliteta – miselnost Cerkve, ki mora postajati občestvena na vseh ravneh. Ta premik se sklada tudi s spremembami v širši kulturi moderne dobe. Cerkev je izvorno po Kristusu poslana, da živi kot sol in kvas družbe, da vse presoli in prekvasi, da torej ne išče in ne potrebuje privilegijev zase, ampak je vsa v službi odrešenja. To mišljenje goji bližino do ubogih in obrobnih, sliši krik stvarstva in se ne vrti okoli same sebe, se ne zapleta v klerikalizem, moralizem in v posvetno duhovnost.

Zato pričakujem prepih, ki ga bo naredil Sveti Duh. Papež je s sklicem sinode o Cerkvi vse povabil, da prisluhnejo, razločujejo in podelijo, kaj govori Sveti Duh Cerkvi danes. Z ozirom na temeljno resnico Cerkve, da smo živo Kristusovo Telo in z ozirom na njeno temeljno poslanstvo oznanjevanja evangelija o Očetovem odrešenjskem načrtu za vse ljudi, je potrebno premisliti vse naše dejavnosti, strukture, metode, predvsem pa našo miselnost. Prepričan sem, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo pred sinodo, ali bolje, pred začetkom sinode. Ta sinodalni proces se namreč gotovo ne bo končal leta 2023, ampak se bo spremenil v stalno pot – način življenja Cerkve. Klerikalna miselnost se bo vedno bolj kazala kot tujek v občestvu Cerkve.

2. Lahko naštejete tri pereče teme, za katere menite, da jih mora sinoda nujno obravnavati?

Morda je najprej treba izboljšati kulturo dialoga, poslušanja in izražanja ter razvijati pot resničnega razločevanja. Priznati je treba, da nismo ravno mojstri poslušanja, še manj razločevanja. Razločevanje je način odločanja, ki vključuje celega človeka – zlasti duhovno središče. V razločevanju se močno izrazi potencial kristjana in Cerkve. Razločevanje vedno vključuje razumevanje konkretne situacije življenja, druge ljudi, predvsem pa poslušanje Svetega Duha. Tako odločanje ne ostaja pri razumu, ampak vključuje celoto človeka, duševni, telesni in duhovni del.

Nadalje je treba na novo premisliti tudi službe in soodgovornosti v Cerkvi. Potrebno bo na novo porazdeliti odgovornosti v Cerkvi. Pa ne v prvi vrsti zato, ker bo manj duhovnikov in je treba bolj resno vključiti laike, ampak ker je občestvenost osnovna drža Cerkve. Prenovljen odnos med duhovniki in laiki bo temeljil na prečiščevanju njihove identitete, ki je utemeljena na daru izvorne poklicanosti.

V resnici bi si želel, da prečistimo, kaj pomeni biti veren. Vero žal prepogosto zamenjujemo z religioznostjo, z opravljanjem nekih pobožnih vaj. Vera pomeni živeti naše človeško življenje na Božji način, to je na način ljubezni, sinovstva, občestva. Če ne živimo na ta Božji – nov način, ne moremo vere prav izraziti in zgrešimo, kot je Peter zgrešil, ko je na Jezusovo vprašanje: Kaj pa vi pravite, kdo sem (Mr 8,29), odgovoril s formalnim: »Ti si Kristus«, in mu je Jezus zapovedal, naj umolkne.

3. Kaj sami mislite, da so glavni vzroki, da Cerkev premalo pride med ljudi?

Razlogov je več. Eden je ta, da se preveč ukvarjamo sami s seboj. Ne le zaradi sekularizacije, tudi po lastnih izbirah se prepogosto umikamo v zasebni svet, v zakristije. Do sveta smo nekako nezaupljivi. Morda smo taki tudi zaradi tega, ker ostaja pri nas še bolj kot v večjem delu zahodne in srednje Evrope v družbi precej močna proticerkvena in protikrščanska drža. A morda še bolj zaradi navajene miselnosti, da bodo ljudje že sami od sebe prišli v cerkev, ker so nas tako vedno vzgajali, da se pač gre v cerkev. Navajeni smo vprašanja: »Ali hodiš v Cerkev?«, ne pa vprašanja: »Ali Cerkev hodi k tebi?«

Bolj pozorni kot na zunanje ovire moramo zato biti na notranje pregrade, ki držijo Cerkev v mentaliteti geta. Cerkev, ki je zgolj religiozna institucija, ne privlači, ampak s posvetnim življenjem in s pomanjkanjem ljubezni odbija. Priznati moramo tudi, da smo pri nekaterih sodobnih vprašanjih naredili zelo malo. Papež opozarja na krik revnih in krik Zemlje, ki je tudi v Cerkvi preslabo slišan. Revščina ni samo ekonomska, revščina družbe je tudi, ko del družbe ostaja potisnjen na rob, osamljen in neslišan; revščina je tudi duhovna, kar je morda tudi posledica preskromnega misijonarskega in apostolskega angažiranja.

Potreben je premik v smeri, da se bomo srečali kot celotna Cerkev, kar pomeni da je treba poslušati ljudi, družbo in kulturo. Pomembno je slišati glas vseh – glas žensk in moških, poročenih in samskih, redovnic in duhovnikov. Drug od drugega se moramo učiti povedati, kar nosimo v globini in razvijati pravi dialog, ki bogati. Ne gre za pogovor »kar tako« – kot izmenjava mnenj, iskanje kompromisa ipd. Gre za to, da se v pogovoru izrazi življenje in živa vera – ter da tako pridemo do razločevanja. Potrebujemo drug drugega, da bi presegli kulturo individualizma, ki je v našem obdobju tako močna. Potrebujemo, da skupaj slišimo stisko ljudi, v Cerkvi in v svetu. Če bomo prisluhnili stiski in upanjem ljudi, bo verjetno prišlo do srečanja. Srečanje, če je pristno, rodi zaupanje in iz zaupanja se rojeva nova kultura.

4. Glede sinode se pojavlja nekaj skrbi. Ena izmed njih je, da bo sinoda zopet prinesla kakšen dokument, ki pa v praksi ne bo zaživel. Kaj menite o tem?

Če bomo delali v smislu vabila sinode, te nevarnosti ni. Noben dokument sam po sebi ni kriv, da ne zaživi, odgovorni so ljudje, ki ga berejo in pustijo ali pa ne pustijo, da jih nagovori. Kot je papež opozoril, gre za spremembo pristopa. V ospredju je sprememba miselnosti in načina. Način razločevanja in občestva nima v ospredju dokumentov, pač pa življenje verujoče skupnosti – vernega ljudstva, vseh krščenih. Seveda imajo v taki skupnosti – ki živi na občestven način – odgovorni, zlasti škofje, posebno vodstveno mesto, ampak to ni klasična hierarhija vlog v smislu moderne dobe, ampak v smislu prve Cerkve in jeruzalemskega apostolskega zbora (prim. Apd 15).

Če bi razmišljali predvsem v smeri, da je rezultat sinode nek dokument, ki vsebuje načrte, se ne bomo mogli približali jedru sinode. Gre za to, da prisluhnemo kaj Duh, Sveti Duh govori Cerkvi, vsem kristjanom. Pri nastajanju dokumenta se bo morala vedno dogajati tudi »vaja« v poslušanju, v iskanja skupnega dobrega in enkratnosti vsake osebe. »Metoda« Svetega Duha je povezovanje in vključevanje.

Hkrati pa imamo spet priložnost, da se vprašamo, koliko smo se sploh navajeni resno soočiti z različnimi »dokumenti« Cerkve (Katekizem, okrožnice, pisma), ki nedvomno vsebujejo modrost Duha, ki je skozi stoletja zorela v človeški družbi. Tudi tukaj se opazi močan vpliv kulture individualizma, kjer je glavni kriterij občutje in presoja posameznika, kjer umira spomin in se vse začne z danes.

5. Kaj svetujete župnijskim duhovnikom in kaj laikom, kako se lahko najbolj sadu polno vključimo v razpravo o sinodi?

Najprej bi bilo dobro, da se navdušimo za sinodalnost. Navdušenje, medsebojno zaupanje, predvsem pa veselje in zaupanje, da je to način, ki Cerkvi omogoča novo pot naprej. Storimo vse, kar je v naših močeh, da krepimo zaupanje v sinodalno pot. Praktično to pomeni, da prebiram dokumente in poročila, ki že nastajajo ob tej sinodalni poti, da si vprašanja sinode zastavljamo v premišljevanju in molitvi pred Gospodom, da se o njih pogovarjamo z drugimi ob raznih priložnostih, da si zastavljamo vprašanja, iščemo rešitve… Sveti Duh je duh ustvarjalnosti, ali v smislu apostola Pavla Korinčanom: Mi smo sadili, vi rahljate zemljo, oni gnojijo in zalivajo, Bog pa daje rast (prim. 1 Kor 3,5-16).

Pri tem je potrebno, da zaupamo v možnost iskrenega in ustvarjalnega srečanja, v katerem bi drug drugega poslušali in bili drug za drugega resnično odprti in ne bi obstali na lastnih okopih. Pravo srečanje vključuje praznovanje, pogovor, poslušanje. Na ta način se razvija kultura iskrenega dialoga, poslušanja in govorjenja, ki nikogar ne izključuje. Bodimo pozorni do dogodkov življenja, kjer je Sveti Duh že deloval. Dobro je, da sprejmemo vizijo, da smo za župnijo ali druge okvire Cerkve soodgovorni. Treba je okrepiti zavedanje, da lahko vsi prispevamo k dopolnjevanju drug drugega, če se pustimo, da nas Duh vključuje v telo Cerkve. Vsak človek, vsak stan in poklic, star ali mlad, veren ali tudi neveren lahko postane »orodje« Duha in gradi novo mišljenje in novo življenje. O tem pričujejo tudi začetki Cerkve, ki jih papež vedno znova postavlja za zgled in navdih sinodalne poti (prim. Apd 10).

Zaupajmo, da ima življenje, izkustvo življenja – zgled in pričevanje – prednost pred idejami in formalnimi nauki. Razum potrebujemo, da zmoremo dobro in prav izražati konkretne dogodke. Potrebujemo razum, ki je v službi celote, razum, ki sebe ne razume kot najvišjo človeško zmožnost, ampak je v službi vključevanja. Iz razodetja in izkušnje vemo, da najvišjega človekovega dometa ne dosegata razum in ideja, ampak ljubezen in življenje po ljubezni (prim. 1 Kor 8,1).

Za sinodalno dogajanje je končno pomembna tako osebna molitev kot občestvena liturgija in praznovanje, ki vodi k srečanju in povezanosti med seboj in z Bogom, ki te odnose gradi in jih ohranja. Vera v učlovečenega, križanega in od mrtvih vstalega Božjega Sina, ki ga Sveti Duh oživlja danes v življenju konkretnih ljudi konkretnega občestva, nam bo dala potrebnega poguma in ljubezni, da bomo lahko ustvarjalno izgrajevali in živeli sinodalno Cerkev.

Pogovor je pripravil Janez Zupan.

Objavljen je bil v reviji Ekklesia, št.13, Leto IV, 2022/1.

Delite prispevek s prijatelji!