Župnijski sodelavci iz različnih župnij Škofije Celje smo se skupaj s škofom Maksimilijanom in njegovo sinodalno ekipo 30. in 31. januarja 2026 zbrali v Kančevcih na zaključnem sinodalnem usposabljanju. V preteklih dveh letih smo spoznavali sinodalno miselnost, gradili svoj osebni odnos z Jezusom ter utrjevali svojo poklicanost za misijonarsko poslanstvo.

Ko smo v celjski škofiji leta 2021 vstopali v proces skupne hoje, smo veliko razmišljali o vseh treh temeljih sinodalnosti: občestvu, soudeležbi in poslanstvu. Naša srečanja je vedno povezovala molitev in prošnja k Svetemu Duhu, da bi skušali prepoznati, kaj Duh govori naši Cerkvi. Večkrat smo v procesu cerkvenega razločevanja preizkušali metodo pogovora v Duhu, ki ni organizacijska tehnika, ampak duhovna praksa, ki jo moramo živeti v veri. Sklepni dokument sinode smo prejeli tudi kot študijsko gradivo, ki nas usmerja, ko načrtujemo in delamo konkretne korake v širjenju sinodalne miselnosti v naših župnijah.

Na tokratnem srečanju smo ob branju in molitvi z Božjo besedo ter pogovoru v Duhu doživljali potrditev, da je glavni gibalec sinodalne miselnosti Sveti Duh, ki rojeva občestvo in se rodi v občestvu. Sveti Duh nas povezuje v občestvo in njegovo delovanje lahko prepoznamo le preko drugega. Jezusovo naročilo apostolom je bilo, da ne odhajajo iz Jeruzalema in skupaj čakajo, da bodo deležni Svetega Duha, ki tudi nas že po krstu usposablja za naše poslanstvo. Upanje je pot sinodalnosti, ki je utemeljeno z soudeležbo, ki je dar, ki nam ga poklanja Bog. S krstom smo potopljeni v Kristusa, ki se mu moramo učiti izročiti in izpuščati stvari iz rok, da bomo začutili, da Duh dela. Sadovi Duha so znamenja upanja, ki smo jih deležni tudi v naših župnijah in podelili smo si kar nekaj konkretnih sadov, kar nas opogumlja tudi za naprej.

34 župnijskih sodelavcev je prejelo certifikat sinodalnega sodelavca in s tem poslanstvo za spodbujevalca sinodalnih procesov. Na srce so nam bile položene besede, da Bog ne išče popolnih ljudi in sodelavcev, ampak zveste in pogumne ljudi, ki z njim komunicirajo. Prav tako Bog ne išče popolnih krajev, kjer se nam bo razodel, ker nas vedno znova preseneča, da nas bo nagovoril. Vsak dan pa nam podarja svojo Besedo, da jo premišljujemo in jo prenašamo naprej.

Naša sinodalna pot s tem prehaja v drugo fazo, ko bomo preko novo imenovanega Škofijskega sinodalnega sveta pomagali po vseh župnijah škofije sooblikovati nove sinodalne sodelavce in skupaj uresničevati vizijo škofije, da bi se »v Svetemu Duhu prepoznavali in oblikovali kot dejavni in sočutni člani občestev ter misijonarski učenci in voditelji«.

Bernardka Radej

Zapiske vseh škofovih katehez najdete TUKAJ.

Fotografije: arhiv Škofije Celje

Škofova pridiga

Evangeljski odlomek o pomiritvi viharja na morju (Mr 4,35-41) , ki smo ga danes slišali, je na nek način vrh dnevne Božje besede, ki nas spremlja že ves teden. Jezus nas po Markovem evangeliju uvaja v skrivnost in resnico našega življenja: smo del Božjega kraljestva, smo Jezusovi učenci. To je končno tudi vrh vašega razmišljanja v tem času, ko ste se odločili za bolj zavesten vstop v miselnost sinodalne Cerkve, ko ste sprejeli klic, ki ga je papež Frančišek leta 2021 zaklical vsej Cerkvi, naj hodimo skupaj, naj bomo res Jezusovi učenci, bratje in sestre med seboj, da bo lahko naša Cerkev nekaj otipljivega in s tem tudi nekaj pričevalskega.

Prepeljimo se na drugo stran

Današnja Božja beseda nam pokaže tudi mojo osebno dramo z Božjo besedo, z Bogom, s tem klicem, ki dogaja vsak dan znova.

Danes dopoldne smo pri molitvi govorili o plasteh, ki so v Božji besedi. Kako me te plasti, če sem res iskren in pristen z branjem, lahko pripeljejo do srčike, kjer se me beseda dotakne.

1. Topos: Najprej berem zgodbo.
2. Logos: Potem razmišljam o simbolih, ki se pojavljajo. Kaj pomenijo besede, pojavi, slike.
3. Pneuma: Vse to pa služi temu, da bi res lahko v sebi začutil, kako me v tej moji resničnosti Bog nagovarja.

Ključno Jezusovo naročilo v današnjem evangeliju je: »Prepeljimo se na drugo stran.« Gremo na drugo stran. To je v resnici klic, ki nam ga Gospod daje vsako jutro, na vsak začetek našega dneva: »Stopi z menoj tja na drugo stran, tja, kamor je potrebno, da pride beseda.« Hkrati pa je to za nas poziv, da se odlepim od nečesa, kamor se vedno znova nalepim, ni pa to moj dom.

Če smo pozorni na to, kar pravi: Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel svojim učencem: »Prepeljimo se na drugo stran.« Ko je tisti dan zvečerilo, nam daje možnost, da pomislimo, kdaj se je ta dan začel, kaj se je torej zgodilo tisti dan. Če ste ta v tem tednu premišljevali dnevno Božjo besedo, ste brali, da je Jezus spet prišel k morju in začel svoje učiti v prilikah.

Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva 

Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki seje (prim. Mr 4,1-34). Nekaj semena pade tja, nekaj sem, nekaj na rodovitno zemljo, drugo na trdo zemljo, drugo med trnje. Nekje vsejana beseda hitro zraste, ampak jo skrbi zadušijo. Potem ga vpraša, kaj te prilike pomenijo. Jezus jim pove zelo ključno besedo, ki je središče vsega, o čemer govorimo: »Vam je dana skrivnost Božjega kraljestva. Tistim pa, ki so zunaj, se vse daje v podobah, v prilikah.« (4,10) Vam pa je dana skrivnost Božjega kraljestva.

Nam je dana skrivnost Božjega kraljestva. Kaj je torej skrivnost Božjega kraljestva, kaj nam je dano, ni pa dano tistim, ki so zunaj? Dan nam je On, prijateljstvo z njim. Ker nas je Gospod poklical v občestvo z njim. Skrivnost Božjega kraljestva je, da živim to občestvo z njim, da gojim ta klic, to vcepljenost v Cerkev. In če to zaupanje, odnos, komunikacijo vsakdanjega življenja z njim živim, potem bo njegova beseda, njegov Duh imel dostop do mene ter bo beseda rasla in poganjala.

Sámo od sebe

Predzadnja prilika v tem poglavju pravi, da je z Božjo besedo tako kot s kmetom, ki vrže seme v zemljo, potem pa gre, spi in počiva. Seme pa raste samo od sebe (4,27). Grška beseda za to je avtomatikamente. Da nekaj zraste samo od sebe, da ne veš kako in obrodi sad. Kmetje veste, da ko se seme vrže v zemljo, ga je treba pustiti. Ne hodiš ga vsak dan gledat in hodiš po njivi. Potrebno je zaupati in vztrajati, biti z Njim.

Na večer tistega dne, ko jim je povedal te prilike, jim reče: »Gremo na drugo stran.« Lahko si predstavljate občutje učencev. Tako se tudi mi počutimo. Radi bi bili skupaj z njim, ni nam lahko iti na drugo stran. Tu se dobro počutimo, nam je prijetno. Ko se navadimo biti skupaj in si mislimo, da bomo to ohranili.

Težko nam je verjeti, da šele ko greš čez, ko se ti odpre nov nemir, ko vidiš drugega, ko se spustiš v novost, v izziv, se bo začelo uresničevati to, da Božje besede nismo dobili, da jo ohranimo zase, ampak da jo podelimo.

Če ste pozorni, je tukaj rečeno, da so vzeli Jezusa v čoln tako, kakor je bil. Torej so ga zgrabili in šli na drugo stran. To je velika nevarnost. Božja beseda se nam ne daje zato, da bi si z njo nekaj pridobivali, da bi z njo manipulirali. Da bomo s svojo pametjo imeli uspeh in nekoga prepričali. To je velika nevarnost pri oznanjevalcih in katehetih. Češ hitro mi povej še kaj, da si zapišem cel kup fint, na katere bom pridobival druge. Ne, Jezusa ne bomo mogli zgrabiti in zmanipulirati. Ključno je, kaj bova naredila; kako bo On mene spreobrnil in se me dotaknil.

Jezus, Davidov Sin, usmili se mene grešnika

Prvo berilo, ki smo ga slišali iz druge Samuelove knjige (12,1-7.10-17), je zelo pretresljivo. Ves teden v dnevni Božji besedi že poslušamo Davidovo zgodbo. Kako je bil goreč za svoj načrt, kako se je zavedal, da je od Boga izvoljen in ljubljen. A v življenju se mu je dogajalo mnogo stvari, ne da bi se zavedal, da je morda tudi v njem kakšna napaka, da se stvari ne zgodijo tako, kakor bi se mogle zgoditi. Da je vihar v njem.

Preroške besede preroka Natana so se ga dotaknile, ko mu je pripovedoval priliko o revežu, ki je imel samo eno ovčko, bogataš pa mu jo je vzel, čeprav jih je sam imel mnogo.

Včasih smo zelo jezni na nekega človeka in nas strašno moti, vendar pa to počasi razkriva mojo težavo, moj problem, mojo jezo. Najhujše je v sebi gojiti jezo, zamero, neodpuščanje.

Ko David besni nad tem bogatašem v zgodbi, mu Natan reče: »Ti si ta mož!« Takrat se Davidu svet obrne na glavo in prizna: “Grešil sem zoper Gospoda.” Zaveda se, da je v resnici vedno znova potreben odpuščanja in usmiljenja. Človek je bil ustvarjen v šestih dneh. To pomeni, da ni popoln sam v sebi. Zato je lahko kompatibilen le v komunikaciji z drugim.

Ruski romar pravi, kako vedno moliti in se ne naveličati. Njegova molitev srca je: »Jezus, Davidov sin, usmili se mene grešnika.« Jezus, Davidov sin. Zakaj Davidov sin? Jezus je za nas šel v greh. V ta Davidov greh je stopil, da bi Davida opomnil in mu odprl oči, da bi videl in prepoznal, da je tisto največ, kar potrebuje in za kar mora prositi, prošnja po usmiljenju.

Božja zvestoba do konca sveta

Če gremo zdaj nazaj k Jezusu in učencem v čolnu. Učenci so v čolnu skupaj z Jezusom ko čoln že zaliva voda, zato jih je strah. On spi, njih zaliva in veslajo s svojimi močmi. Jezus pa spi na krmi. Dela, kot je pred tem dejal: Če si ti sejal, če zaupaš Bogu, ki seje besedo, potem pojdi, spi in zaupaj. Gospod rešuje. To zaupanje v njegovega Očeta je nekaj, kar tudi nas spodbuja k zaupanju. Evangelist nam pove, da je Jezus spal na krmi. To pomeni, da je držal smer. Tisti, ki imate izkušnje s plovbo, veste, kako pomembno je držati smer. On ve za smer, tudi če spi.

Problem pa je seveda voda, ki pljuska v naš čoln. Ko Jezus vstane, zapreti vetru in morju. To, kar vedno znova pljuska v čoln in ga zaliva, je miselnost tega sveta, logika mesa. Tako imenovana, kot je papež Frančišek tako pogosto ponavljal, profana duhovnost. Da v naši Cerkvi razmišljamo na isti način, kot razmišlja svet: o številkah, o naši moči, o tem, kaj moramo mi sami narediti. Češ da bomo zmogli samo, če bomo dovolj prepričljivi, če bomo imeli dovolj sredstev, ipd.

Pavel pa nam pravi, da niso pomembna sredstva, moči in naš prepričljiv glas, ker, kot nam pokaže Markov evangelij in zgodovina odrešenja, čudeži ljudi niso prepričali. Kljub temu so bili še vedno na pol verni. Zares prepriča le govorica križa – govorica zvestobe, tega, da se zavedaš, da je on res tisti, ki je zvest tudi v viharju in stiski. Če bomo iskali to izkustvo zvestobe, odpuščanja in ljubezni, potem bomo lahko pričevalci. Ampak zato se je treba prepustiti, biti iskren in realen.

Na koncu jih Jezus vpraša: »Zakaj se bojite?« Ko se vihar umiri in vse utihne, evangelist pravi, da so se prestrašili in se spraševali, kdo neki je ta, ki sta mu pokorna veter in morje. To je kot rečemo, strah Božji. Bog ne želi, da bi se ga bali in pred njim trepetali. Želi pa si, da bi ga vzeli resno, da ne bi šli dvojne igre – da po eni strani navzven kakor da delamo za njegovo kraljestvo, znotraj pa smo še polni strahu in skrbi zase ter se želimo uresničiti s svojo močjo.

Danes, ko smo stopili pred ta veliki projekt tako imenovane sinodalne Cerkve, ko še ne vemo, kako se bo konkretno razvijala naša prihodnost, se učimo zaupati, izpuščati iz rok in klicati Gospodovo ime. Gospodu vse izročati, ne pa mu samo očitati, da mu ni mar, češ mi smo vse zapustili in šli za teboj, kje se nam zdaj to v življenju pozna? On je z menoj, on je z nami, z našo Cerkvijo do konca sveta. Amen.

Škof Maksimilijan, pridiga na sinodalnem vikendu v Kančevcih, 31.1.2026.