Na zadnjo nedeljo cerkvenega leta, slovesni praznik Kristusa Kralja, 20. 11. 2016, je bila v celjski stolnici ob 15h molitvena ura, ob 16h pa slovesno somaševanje, med katerim je celjski škof simbolično zaprl svetoletna vrata. Objavljamo njegov nagovor:

Sobratje duhovniki in redovniki, diakoni, bogoslovci, sestre redovnice, predstavniki svetoletnih svetišč naše škofije, ministranti in drugi liturgični sodelavci, pevke in pevci na koru in vsi vi dragi verniki Stolne župnije, mesta Celja in vsi, ki ste za to priložnost priromali v našo stolnici, vsi prisrčno pozdravljeni in dobrodošli; vsem velja danes bogoslužni pozdrav: Kristusa Kralja, kateremu vse živi, kateremu živimo tudi mi, pridite molimo!
Danes, na slovesni praznik Kristusa Kralja in tudi na vrhunec in sklep cerkvenega ali bogoslužnega leta, obhajamo tudi sklep in vrhunec Svetega leta, tega milostnega dogajanja, ki ga je nam katoličanom in vsemu svetu podaril papež Frančišek, ko je lani 8. decembra, na praznik Brezmadežne, uporabil tisočletno duhovno izročilo Cerkve, ki izvira še iz Stare zaveze in razglasil Izredno Sveto leto usmiljenja, ki je na široko odprlo vrelce božje milosti, za poživitev in poglobitev našega krščanskega življenja in za prenovo obličja Zemlje. Res je, da se koledarsko – simbolično v teh dneh po vsem katoliškem svetu zapirajo sveta vrata, TODA VSEBINA, VABILO, SPOROČILO SVETEGA LETA OSTANE, kajti Gospod je vedno z nami, njegovo Srce misli na rod za rodom, misli tudi na nas, ki smo tukaj zbrani, kakor lepo pravi Sattnerjeva pesem o Božjem Srcu, ki jo bo sedaj zapel Stolno-opatijski cerkveni pevski zbor…

1.Zate, zame bije, za nas živi in bije njegovo Srce, njegovo delo odrešenja, ki se uresničuje iz roda v rod, ki se je na poseben način uresničevalo tudi v svetem letu Božjega usmiljenja, ki ga danes formalno res zaključujemo, a v resnici še globlje doživljamo in se veselimo njegovih sadov, ki smo jih bili deležni v tem obdobju božje bližine in božje milosti. Sklep svetega leta želi zato biti zahvala Troedinemu Bogu, da nam je v tem svetoletnem dogajanju na novo razodel svoje usmiljeno obličje, ko smo v moči svetega Duha odkrivali vse spoznanje presegajočo ljubezen Božjo, ki se nam razodeva v Jezusu Kristusu (prim. Ef 3,19), da bi tudi mi postali vedno bolj usmiljeni, kakor je naš nebeški Oče usmiljen (prim. Lk 6,36).
Novost tega svetega leta je bila v tem, da tokrat sveta vrata niso bila odprta samo v rimskih papeških bazilikah, ampak tudi po vseh stolnicah Katoliške Cerkve; še več, papež Frančišek je nam škofom naročil, naj v vsaki škofiji izberemo primerna svetišča, kjer se bodo po svetih vratih tudi odprli vrelci božje milosti. Tako smo v naši škofiji poleg naše stolne cerkve, ki v soboto, 26. novembra, slavi svoj praznik »Obletnico posvetitve stolnice«, odprli sveta vrata še v Škofijskem Marijinem božjepotnem svetišču v Petrovčah, v baziliki Lurške Matere božje v Brestanici ter v Marijinih božjepotnih svetiščih v Nazarjah, v Novi Štifti, v Olimju in na Svetih gorah. Papež Frančišek je župnike omenjenih svetišč imenoval za »misijonarje usmiljenja« s posebnimi pooblastili, ki naj bi vse vernike vabila, da bi se bližali prestolu milosti, oddaljenim pa pomagala vrniti se v Očetovo hišo (prim OU 18). Ti g. župniki – svetoletni misijonarji usmiljenja, so danes z nami s svojimi sodelavci in se jim za njihovo zvesto službo lepo zahvaljujemo.
Moja prisrčna zahvala in priznanje velja tudi vsem drugim duhovnikom, redovnikom, redovnicam, diakonom, bogoslovcem, cerkvenim pevkam in pevcem organistom in zborovodjem, bogoslužnim in pastoralnim sodelavkam in sodelavcem, molivkam in molivcem, sestram klarisam, vsem vernikom, posebej ostarelim, bolnim in trpečim, sodelavkam in sodelavcem Škofijske in Župnijske karitas in vsem, ki ste kakorkoli stopili na pota svetoletne duhovne prenove in drug drugemu pomagali okusiti, kako dober je Gospod (prim. Ps 34,9).
Posebej smo hvaležni vsem, ki ste sodelovali in pomagali v pripravi naddekanijskih svetoletnih romanj v stolnico, pa tudi pri svetoletnih romanjih, ki so bila namenjena posameznim stanovom, kot na primer mladim, učiteljem, molivcem za duhovne poklice in drugim. Romanje mladih v stolnico je bil svojevrsten odmev Svetovnega dneva mladih v Krakovu in Srečanja mladih v Stični. Vrhunec svetoletnega romarskega dogajanja je bilo zahvalno svetoletno romanje v Rim, ki smo se ga udeležili škofje, duhovniki in verniki iz naše, murskosoboške in novomeške škofije, ko smo svetoletnemu dogajanju pridružili še hvaležen spomin 10. obletnice ustanovitve naših škofij. V naši škofiji smo ta dogodek obeležili med drugim z izvajanjem znamenitega Oratorija v čast bl. škofu Antonu Martinu Slomšku, z izdajo jubilejnega zbornika »Vzcvetela velikonočnica« in z izdajo knjige »Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije«, ki opisuje domala 1300 letno prisotnost krščanstva na naših tleh, vse od škofa in mučenca Maksimilijana Celjskega, Svete Eme, celjskih grofov do bl. škofa Antona Martina Slomška, Mohorjeve družbe, drugega vatikanskega koncila in Slovenske sinode v jubilejnem letu 2000. Ta »Zgodovina naše škofije« je še vedno na razpolago v Mohorjevi knjigarni in je nepogrešljiv prijatelj slehernemu zavednemu članu naše krajevne Cerkve.

2. Sobratje duhovniki in redovniki, drage sestre, dragi bratje v Kristusu! To je le bežen pogled na svetoletno dogajanje, ko smo našteli le nekaj, lahko bi rekli, zunanjih dogodkov tega mogočnega duhovnega valovanja, ki je zajelo vesoljno Cerkev. To so le zunanja znamenja mnogo globljega in bistvenega svetoletnega dogajanja, ki pa je prikrito našim očem in našim merilom in se je dogajalo v globini našega srca; povsod tam, kjer smo se odpirali božjemu usmiljenju in se po besedi papeža Frančiška vrgli v objem božje ljubezni. To se je dogajalo takrat, ko smo prestopali sveta vrata, ki predstavljajo Kristusa, ki je o sebi rekel: »Jaz sem vrata k ovcam« (Jn 10,7). To se je dogajalo, ko smo ustvarjali pogoje za prejem svetoletnega odpustka in smo v zakramentu sv. spovedi in sv. evharistije doživljali prerajajočo in osvobajajočo moč božje milosti. To skrivnostno delovanje smo doživljali v molitvi in ob srečanjih z Božjo Materjo Marijo, ki nam je bila še posebej blizu po kipu Fatimske Marije, ki je bil na obisku v naši domovini.
Vse to in še veliko drugega je rojevalo sadove, ko smo na novo odkrivali telesna in duhovna dela usmiljenja in z njimi bogatili naše krščansko življenje, posebej v službi pomoči potrebnim in preizkušanim bratom in sestram, od beguncev do zadnjega pomoči in naše bližine potrebnega brata in sestre v našem okolju. Svetoletno dogajanje odmeva tudi v naši širši, družbeni in tudi na medkrščanski ravni, ko se vendarle nekaj premika v smeri temeljnih civilizacijskih vrednot, ki določajo, da ima vsak človek pravico do imena in rajni pravico do dostojnega pokopa in do groba. Tu se, hvala Bogu, po 70 letih nekaj premika v našem odnosu do žrtev medvojnih in povojnih pobojev. Hvaležni smo tudi za znamenja narodne sprave, pri kateri bi morali učenci Jezusa Kristusa aktivneje sodelovati, ko imamo zgled Jezusa Kristusa, ki je na križu molil za svoje ubijalce (prim Lk 23, 34) in nam naročil, da moramo sedemdesetkrat sedemkrat, to je vedno, odpuščati (prim. Mt 18,21). Pomembni, zgodovinski dogodki se odvijajo tudi v odnosu med krščanskimi in nekrščanskimi cerkvami in verskimi skupnostmi. To smo čutili na srečanju predstavnikov krščanskih in nekrščanskih verstev v Assisiju, ob podpisu izjave in srečanju med papežem Frančiškom in patriarhom Ruske pravoslavne Cerkve 12. februarja letos v Havani, ob podpisu o medsebojnem sodelovanju in skupni molitvi med papežem Frančiškom in predsednikom Svetovne luteranske zveze, 31. oktobra letos v mestu Lund na Švedskem in pri podobnem dogajanju 6. novembra letos v Murski Soboti.

3. Ko danes simbolično zapiramo sveta vrata in zaključujemo svetoletno dogajanje, to, kot smo že na začetku rekli, nikakor ne pomeni, da se zaključuje tudi to bogato svetoletno dogajanje. Nasprotno. Sveto leto nas je opozorilo na temeljne razsežnosti božjega kraljestva, ki so vedno med nami. Naš Gospod Jezus Kristus, njegovo delo odrešenja je vedno med nami, včeraj, danes, jutri, vse dni, vedno velja njegovo zagotovilo: »Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta (prim Mt 28,20).
Prav danes, na slovesni praznik Kristusa kralja vesoljstva, smo na vrhuncu; zaključujemo sveto leta in tudi liturgično ali cerkveno leto. Toda zaključek je istočasno začetek. Prihodnja nedelja je že 1. adventna, vstopamo v novo cerkveno leto, v novo obdobje odrešenjskega dogajanja, ki bo v znamenju naše službe družini, domači Cerkvi, s katero smo vsi tako globoko povezani in nam ni vseeno, kaj se z njo dogaja.
Zato naj tudi v novem bogoslužnem letu in vedno znova v nas v vsej polnosti odmeva bogoslužno vabilo: »Kristusa Kralja, kateremu vse živi, kateremu živimo tudi mi, pridite, molimo«! Amen.

+ Stanislav Lipovšek, celjski škof