V četrtek, 25. januarja 2024 je škof Maksimilijan v celjski stolnici vodil večerno sveto mašo ob sklepu tedna molitve za edinost kristjanov.

V pridigi je zbrane nagovoril:

Danes smo se v hvaležnosti zbrali na praznik spreobrnitve apostola Pavla ob zaključku molitvene osmine za edinost kristjanov.

Ni slučaj, da ta molitev doseže vrh ravno na praznik tega velikega apostola narodov. Apostol Pavel je namreč uresničil to, kar je Jezus svojim učencem položil na srce in kar smo slišali v današnjem evangeliju. Dvanajsteri te resnice niso mogli tako hitro razumeti. Resnice, da Bog želi po svojem Sinu Jezusu Kristusu Božje kraljestvo izvoljenega ljudstva razširiti preko meja izvoljenega ljudstva Izraela. Da želi, da bi ta klic k življenju in odrešenju sprejeli tudi tisti, ki Boga do takrat niso poznali, tisti, ki so jih imenovali pogane in so častili svoje bogove.

Apostol Pavel je imel za svoje življenjsko poslanstvo, da želi biti posoda, ki bo besedo evangelija prenesel vsem ljudem, do skrajnih mej sveta. Za to poslanstvo je moral plačati veliko ceno. Ni bilo lahko odpreti vrat in v občestvo izvoljenega ljudstva sprejeti tujce in pogane, ki so tisočletja veljali za nečiste, nevredne in neobrezane. Bilo je težko in veliko je moral pretrpeti. Obenem pa črpati moč iz neizčrpnega vira, da je zmogel dokazati Judom, svojim bratom po veri, da ne izdaja Mojzesove postave, ko uči, da ni več čistih in nečistih jedi, da nas Bogu ne približata obreza in izpolnjevanje postave, ampak daritev življenja. Samo ta daritev je resnična in se kaže v moči, da presegam samega sebe, se odpiram drugemu ter sprejemam drugega za svojega brata in sestro. 

Za to poslanstvo tudi danes potrebujemo moči, navdiha in razsvetljenje Božjega Svetega Duha.

Zato je bilo vodilo letošnje molitve za edinost kristjanov vzeto iz Lukovega evangelija o Božjem usmiljenju. Razmišljali smo o priliki o usmiljenem Samarijanu, v katero nas je uvedlo vprašanje pismouka, poznavalca Svetega Pisma Jezusu, ko pravi: »Gospod, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« To temeljno vprašanje človeka, ki si ga danes sicer morda dobesedno redko zastavljamo, pa se vendarle sprašujemo, kaj naj storimo, da bo naše življenje resnično, izpolnjeno in smiselno. Kaj naj storim, da bom dosegel večnost, cilj, za katerega sem bil rojen in postavljen na ta svet?

Ta pismouk je mislil na odgovor: Izpolnjuj zapovedi. Vendar je to premalo, da bi lahko izpolnil Jezusovo največjo zapoved, v kateri so zajete vse zapovedi, ko pravi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga in ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«

Pismouk, čeprav je zapovedi poznal, vpraša Gospoda: »In kdo je moj bližnji?« In takrat mu Gospod pove priliko o človeku, ki je šel iz templja nazaj v domačo Jeriho in padel med razbojnike, ki so ga oplenili. Mimo njega so hodili ljudje iz templja, ki so se posvetili Bogu, ki so izpolnjevali postavo, pa so morda ravno zaradi tega, da ne bi kršili kakšne zapovedi postave in se omadeževali z dotikom tega nečistega človeka, šli mimo. Dokler se ni ob njem ustavil nekdo, ki so ga tudi oni imeli za nečistega, za manjvrednega, za tujca. Ta Samarijan je poskrbel zanj in potem nadaljeval svojo pot. In Jezus nam pravi: »Tako delajte in boste živeli.«

Za nas je ta beseda vedno opomin in spodbuda, da bi odpirali oči in iskali tiste potrebne, v katerih živi Gospod. Bog po velikem dogodku učlovečenja ne prebiva več v nedostopni svetlobi neba, ampak v naših bratih in sestrah, med nami.

Zato smo danes, ko smo v berilu slišali ključni dogodek Pavlovega srečanja z Jezusom pri Damasku, pozorni na to, kako se je Gospod predstavil Pavlu. Ni mu rekel: »Jaz sem Jezus Kristus, Nazarečan, Mesija, Božji sin.« Ampak mu je rekel:

»Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš. Jaz sem Jezus, ki živi v tvojih bratih in sestrah, ki jih imaš ti za nevernike, ki jih loviš po domovih Jeruzalema, ki jih pehaš v ječe, ki jih želiš iztrebiti, ker jih imaš za krivoverce. Jaz sem ta, ki prebivam v njih, jaz sem Jezus, Božji sin.«

Gospod nam tako daje trajno znamenje in nalogo – iskati ga tam, kjer danes živi.

To pa je v potrebnih, v tujcih, v oddaljenih,… Zato je stiska današnjega časa, v kateri živimo tako verni in neverni po svetu, stiska, do katere ne smemo biti neobčutljivi in v kateri moramo prepoznavati Božjega Sina, ki nas kliče, da storimo nekaj več. A ne iz moči naše narave, ampak iz daru Božjega življenja, ki smo ga prejeli pri svetem krstu in iz katerega se hranimo pri vsaki sveti maši.

Da zmoremo ta kruh ljubezni podeliti tudi z drugimi. Pa ne z besedo, ampak predvsem z našimi dejanji ljubezni in odpuščanja, ko prestopamo svoje predsodke in zamere ter sprejemamo tudi težke bližnje za svoje brate in sestre.

Foto: Rolando Radej

Delite prispevek s prijatelji!