V baziliki Lurške Matere Božje v Brestanici je škof Maksimilijan v nedeljo, 18. 8. 2024, med sveto mašo krstil 7. otroka družine Šutar s Kladja nad Blanco. Oče Branko in mama Blažka sta prinesla h krstu malega Alfija (Alfonza) in se skupaj s sorojenci, sorodniki in zbranim župnijskim občestvom veselila daru in milosti Božjega življenja, ki ga je otrok prejel pri krstu.

Staršem in družini čestitamo in želimo Božjega blagoslova.

Po tem radostnem dogodku je škof obhajal Rokovo nedeljo v podružnični cerkvi sv. Jošta v Župniji Koprivnica, kjer stoji Rokov oltar. Zbrano občestvo je god znanega svetnika in priprošnjika zoper kužne bolezni počastilo s sveto mašo in s procesijo z Najsvetejšim.

Pri sveti maši in krstu v Brestanici je škof nagovoril vernike:

Dragi bratje in sestre, dragi starši, danes se upravičeno dvakrat veselimo, saj nam bogoslužje današnje nedelje poleg dogodka svetega krsta govori še o eni in temeljni resnici naše vere, namreč o živi navzočnosti našega Boga Jezusa Kristusa v evharistiji (Jn 6,51-58).

Povabljeni smo, da se za trenutek ozremo v to središčno skrivnost naše vere, ki jo danes obhajamo:

Po svetem krstu, po Svetem Duhu nas nebeški Oče sprejema in rojeva za svoje otroke. Vsi smo pri svetem krstu prejeli Božje življenje, ki se ne bo končalo takrat, ko se bo končalo naše zemeljsko življenje. To Božje življenje, Božjo ljubezen je za vse nas zaslužil Božji Sin takrat, ko se je do konca daroval na lesu križa, ko je sestopil v človeško življenje, ko je sestopil v našo naravo, ko je sestopil tako v naše veselje kot v naše trpljenje.

Prav to se uresničuje v sestopu Svetega Duha nad vsakega novokrščenca, ko ga oblijemo s krstno vodo in ga mazilimo z oljem, s svetim oljem, s krizmo, z oljem Svetega Duha. Takrat se zgodi tista velika skrivnost: človek ni več samo človek iz krvi in mesa, ampak je v njem tudi seme ali iskra oziroma ogenj novega življenja.

In to novo življenje v njem raste, raste po eni strani z vero, z dobrimi deli, s tem, ko si vsak dan znova prizadevamo in se odločamo za dobro proti hudemu, proti zlu. Po drugi strani pa raste predvsem z darovi, ki nam jih Bog sam daje na pot. Najvažnejši so prav darovi svetih zakramentov. V njih je navzoč Bog sam, po njih on sam vstopa v nas. In kot prvi od vseh zakramentov je zakrament svetega krsta. Zato je prav, da se danes, ko bomo priča podelitvi tega zakramenta, spomnimo, se zahvalimo za milost svetega krsta, ki živi v nas. Prav pa je, da se tudi vprašamo, koliko to milost svetega krsta v sebi negujemo, jo hranimo, koliko se ji posvečamo, koliko se zanjo zahvaljujemo, koliko v resnici računamo nanjo.

Dragi bratje in sestre, morda je največja ukana našega življenja prav misel, da moramo poskrbeti za naše naravno življenje, da bomo srečno in večno živeli. Pa vemo, da bo vse to, kar je iz mesa in krvi nekoč moralo umreti. Toda v sebi nosimo tudi seme novega življenja, seme večnega življenja.

To seme večnega življenja ne bo zacvetelo le poslednji dan, takrat, ko se bomo znašli pred Gospodarjem nebes in zemlje, ko bomo gledali Boga takega, kakršen je, ampak želi živeti in se uresničevati v našem življenju že sedaj, tukaj.

Gospod je vstopil v naše življenje zato, da bi mi lahko nanj računali, nanj preložili svoje stiske, svoje potrebe, da bi on lahko bil naša moč takrat, ko naše človeške, naravne moči usihajo, ko prepoznamo, da smo šibki, da smo nemočni. In prav zato, da bi to večno življenje v nas lahko hranili, nam daje samega sebe v evharistiji.

To je drugi čudež, ki ga današnja sveta maša še posebej izpostavlja. Postavlja ga pred naše duhovne oči, da se zanj zahvaljujemo, pa tudi, da zanj prosimo, da bi v veri v živo navzočnost Gospoda v kruhu in vinu lahko rasli in iz te vere živeli. Če se spomnite, že ves mesec poslušamo Jezusove besede o kruhu življenja in kaj to pomeni.

Danes nam pove še eno besedo: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ta ima večno življenjeNa oltar ne prinašamo samo kruha, ki pomeni naše delo, našo vsakdanjost, vse to, kar smo naredili, kar si želimo, kar je naš dar, ki ga prinašamo, da postane Gospodovo telo po sestopu Svetega Duha po besedah posvečenja, ki jih izreče duhovnik. Na oltarju je tudi vino. Ne voda, ampak vino. Vino, ki postane Gospodova kri. Zakaj ne voda?

Zato, ker prav vino predstavlja nekaj globljega, nekaj, kar človeka lahko spremeni na bolje, ga naredi veselega. Včasih, seveda, ga lahko naredi tudi nevednega in ubogega. Pa vendar, vino predstavlja tisto temeljno, kar človeško življenje razveseljuje, mu daje življenje. Zato je Jezus za podobo svoje krvi, svojega življenja izbral prav vino. In ko mi prinašamo svoje sadove, da postanejo njegova kri, so ti sadovi predvsem naša kri, kar pomeni naše trpljenje, naše stiske, naša nemoč. In to Gospod sprejema v svojo daritev, jo spreminja in nam jo vrača kot kruh, kot kri novega življenja.

Zato prosimo danes Gospoda, da v nas okrepi vero, veselje in zaupanje. Gospod nam pri sveti maši ne pripravlja samo nekega obreda, nam ne daje zapovedi, ampak, kakor smo slišali, vsaka sveta maša želi biti gostija, želi biti veselje, ko z zaupanjem izročamo Gospodu svoje življenje in ko to naše življenje po daru Svetega Duha postaja Božje in novo življenje.

Prosimo, da bi se ta skrivnost uresničila v našem novokrščencu, naj ga Sveti Duh prerodi, naj se za vedno naseli v njegovo življenje. Tudi mi obudimo svojo vero, se odpovejmo hudemu in tako dajmo prostor, da bo Sveti Duh naše življenje spreminjal v večno življenje. Amen

Delite prispevek s prijatelji!