V Vitanju so minuli konec tedna s prazničnim dogajanjem obeležili posebno pridobitev – cerkev sv. Antona je dobila nov zvon. Daroval ga je Milan Grobelnik, nekdanji Vitanjčan, ki že desetletja živi v Nemčiji. Zvon je simbol njegove hvaležnosti Bogu za varno poklicno pot v gozdarstvu, ki jo je uspešno zaključil brez nezgod.
Zvon, težak 304 kilogramov, z napisom, posvečenim svetemu Jožefu, je bil 28. maja ulit v znani livarni Rudolfa Pernarja v Passauu. Skupaj z darovalcema sta se na pot v Nemčijo podala tudi ključar cerkve sv. Vida Janez Kričaj in zvon nato pripeljali v Vitanje. Ker v cerkvi sv. Vida ni primernega prostora, je bil po dogovoru nameščen v cerkev sv. Antona.
Dogajanje se je začelo v soboto s sprejemom zvona na Prevolu, kjer so verniki molili in prisluhnili pesmim Pevske skupine Lučke. Nato so ga v spremstvu vaščanov in z glasbo pospremili do cerkve. V noči so vaščani iz osmih krajevnih skupnosti po dve uri stražili novi zvon, po starem običaju imenovanem »vahtanje«.
Nedeljski vrhunec je predstavljal blagoslov zvona, ki ga je opravil celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž ob prisotnosti domačega župnika Alojza Vicmana, duhovnega pomočnika Jožeta Kovačeca ter številnih vernikov. Za vzdušje so poskrbeli cerkveni in ljudski pevci ter vitanjski godbeniki. Dogodek se je zaključil z druženjem pred cerkvijo.
Vir novice in fotografij: spletni portal Novice.si
FOTO: Božo Vidmar
Škof Maksimilijan je v pridigi spregovoril ob nedeljski Božji besedi in spomnil, da je glas zvonov glas k spominjanju. Je glas vesti, ki nas sprašuje, koliko smo sploh še ljudje, ki vidimo in slišimo drug drugega.
Glas zvona nas drami in nas spominja na Boga ter nas vabi v odnos z Njim. Zvon je klicar, kot bi moral biti vsak kristjan. Zato je tudi zvon blagoslovljen in maziljen kot vsak novokrščenec. Spodbudil je, da bodimo drug drugemu zvon, ki vabi in pričuje, da je Bog z nami in da ljubi vsakogar.
Ob nedeljskem evangeliju prilike o usmiljenem Samarijanu je poudaril, da nas ta prilika vedno znova sprašuje, ali smo še sposobni sočutja ter nam izprašuje vest, koliko smo danes sploh še ljudje, ki smo pripravljeni iti preko sebe. V stiski se pravzaprav pokaže, kdo v resnici smo. Zato je sočutje preizkusni kamen človeškega v nas, ko znamo drugega človeka postaviti za svetinjo našega ravnanja, ne glede na to, kdo je, kot ga Jezus v priliki imenuje »neki človek«. Ne zadostuje pa samo videti človeka, če ga ne vidimo s srcem.
Škof je v pridigi poudaril, da nas Bog pri tem ne pušča samih in brez moči. Krščanstvo namreč ni morala, ampak življenje v odnosu z Osebo – z Gospodom po njegovem Duhu. »Ne živim več jaz, on živi v meni.« kot nam pravi apostol Pavel. On nam daje hrano, besedo in duha novega življenja.