Na letošnji 44. Stični mladih z geslom Poglej gor! je sveto mašo ob somaševanju škofov, duhovnikov in apostolskega nuncija v Sloveniji, daroval škof Maksimilijan. V pridigi je mlade nagovoril z besedami:

»Dragi bratje škofje, duhovniki, diakoni, dragi mladi, drage sestre in dragi bratje!

Prikupno geslo nas danes nagovarja vsepovsod in se sliši iz vseh zvočnikov: Poglej gor! Res vzpodbudno, čeprav, roko na srce, tudi ne tako nedolžno, kot se sliši.

Mame so nas učile ravno obratno: »Ne glej naokrog … glej pod noge, da se ne spotakneš!« Verjetno se je kdo že kdaj zaletel v kakšno klopco ali steber, če je preveč gledal gor in naokrog.

Pa tudi sicer, pogledati dol – denimo v svoj telefon – je veliko bolj varno. Dokler gledaš dol, ne vidiš ničesar in nikogar drugega, si lepo »na varnem«, v svojem svetu, v svoji zgodbi, v svojih načrtih, … Če pa pogledaš gor, je nevarno, da zagledaš koga, ki te kaj sprašuje, ki si kaj želi, ki te kaj prosi… In tvojega miru je konec.

Dobro je, da na začetku opozorimo na to, da je »gledati gor« lahko tudi nevarna zadeva. Vsekakor pa je izziv. In že zaradi tega se mi zdi, smo lahko prepričani, da smo na pravi poti in da sledimo pravimo geslu, ker je izziv, ki od nas nekaj terja.

Sploh pa vemo, da smo na pravi poti, ker smo slišali današnje berilo, ta kratek odlomek iz Janezovega pogleda tja gor v nebesa. To, kar je bilo razodeto temu Jezusovemu najljubšemu učencu, ki je bil prav blizu njega tisti večer, ko je Jezus zadnjič lomil kruh in jim je na srce polagal samo bistvene stvari.

To, kar je Janez videl in gledal, je nekaj zelo temeljnega za naše upanje, za našo sedanjost in za našo prihodnost:

Bog ima z nami načrte. Z vsakim izmed nas. Pri Bogu imamo svoj prostor. Vsak je rojen iz njegovega naročja; vsak je dobil enkratne darove, s katerimi lahko zastavi, postavi in izpelje svoje življenje, ki ima smisel, življenje, ki ga bo z veseljem živel. To je temelj in razlog našega upanja!

Zato res poglejmo gor v ta nebeški Jeruzalem, ki nam je obljubljen, in v katerem je Janez videl, kakor je zapisal: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi in oni bodo njegovo ljudstvo in Bog sam bo z njimi, njihov Bog.« Bog bo z nami! Bog si nas želi.

Seveda vemo, da Bog ne prebiva fizično »tam gor nad oblaki« in zato nikomur ni potrebno preveč premikati glav in iskati, kje tam gor bi bil Bog. Tako so namreč že nekoč poskušali Galilejci, kot vemo, ko se je Jezus ob vnebohodu poslovil od njih in so se ozirali v nebo. Dva moža v belem sta jih morala malo pokarati, češ kaj se ozirate v nebo. Ta Jezus, ki ste ga videli, da je odšel, bo spet prišel in bo z vami.

Spomniti so se morali, da jim je ob zadnji večerji že obljubil, da jim bo poslal drugega Duha Tolažnika, ki bo ostal vedno pri njih. Ki jim bo govoril, jih učil in spomnil vsega, kar jim je povedal Jezus.

Da, ta njegov Duh je v nas in živi v nas vseh. Prejeli smo ga pri krstu, pri sveti birmi smo zavezo z njim potrdili in pri vsaki sv. maši nas znova in znova prežame, napoji in okrepi. Po vsaki Božji besedi, ki jo slišimo, nekaj zagori v nas in nas zgane, ker je ta beseda gnana od tiste Očetove ljubezni, ki ji je mar za vsakega človeka in ki smo vsi njegovi ljubljeni Božji otroci.

Gotovo se spomnite prizora, ki se ga vsako leto spominjamo ob branju pasijona na veliki petek, kako se je ob Jezusovi smrti na križu zagrinjalo v templju pretrgalo na dvoje. To pomeni, da je z Jezusovo smrtjo pregrada med nami in Bogom, med Božjim in človeškim, med zemeljskim in nebeškim dokončno padla. Bog je sestopil v našo človeško konkretnost, v to, kar smo, tudi v našo nepopolnost in šibkost, v tvoje in moje konkretno življenje.

Zato naše upanje ne raste samo iz pogleda na nebeški Jeruzalem, ampak izvira tudi iz tega veselja, da nas je Jezus brez vseh omejitev sprejel, nas vzljubil in se naselil med nami.

A pozor, še vedno obstaja nevarnost, da bi tisto, kar je zgoraj, imeli za nek ideal. Da bi bila nebesa bila za nas previsoka, nedosegljiva, oddaljena. Vemo, kaj se zgodi človeku, ki si zastavi previsok cilj. Kako zelo visok je lahko včasih razkorak med tem, kar zmorem, kar si želim in kar od mene pričakujejo.

Prav vi mladi ste marsikdaj pod različnimi pritiski, ko vas mučijo želje po neki idealni podobi, po idealnem prijateljstvu ali velikih ciljih, ki nam jih slikajo različni mediji. Vsak bi rad uspel, bil najlepši, najpopolnejši, … Ko pa se pogledamo v ogledalo ali ko pogledamo na svoje omejitve, nam to včasih lahko vzame pogum.

Dragi mladi, tudi v takšni malodušnosti nas Bog ne pušča samih. Nasprotno. Prav za te šibke in prelomne trenutke je prišel, da bi nam tam podal roko in da bi tam lahko uresničili svoje življenje. Bog nas ni ustvaril po enem kopitu, ampak smo vsi različni. Originali smo, ne fotokopije, kot je govoril naš sv. Karlo Acutis.

Papež Leon je mlade avgusta letos na svetoletnem shodu spodbujal, naj se ne ustrašijo ničesar, ne prihodnosti, predvsem pa ne svoje nepopolnosti in grešnosti, saj včasih prav stiska in nemoč pomagata človeku,da sestopi, se odpre, da zagleda drugega, ki ga potrebuje in s katerim bo lahko uresničil svoje življenje.

V priliki o sejalcu, ki smo jo danes slišali, Jezus pravi, da Bog obilno seje svojo besedo – semena upanja, darove vseh vrst, ki jih potrebujemo. Včasih pride ta beseda ali ta milost tudi v drugačni obliki, kot jo čakamo, si jo želimo, jo pričakujemo ali si jo predstavljamo. Bog je velik, Bog je drugačen, Bog nas preseneča. Te besede je tako rad ponavljal papež Frančišek.

Sprejmimo presenečenja Boga, ki je pripravljen delati nove stvari. Ne zapirajmo se v šablone, ne pustimo se zadušiti z nekimi predstavami, ideali in mislimi.

Vedno znova se zahvaljujmo Bogu za ta presenečenja, za znamenja upanja, ki so odraz njegove neskončne ljubezni do vsakega izmed nas.

V priliki smo videli, da se Jezus ne boji te naše zemlje. On je tista beseda, tisto seme, ki ga je Oče v preobilju sejal v ta naš svet. Ne boji se umazati od naše nepopolnosti, ne boji se stopiti v našo povprečnost.

Nekatera semena padejo polega pota, smo slišali. To je takrat, ko sicer poslušamo, a v resnici ne verjamemo, da je to res beseda živega Boga, ki me ljubi in je namenjena meni. Če srce po tem, ko je slišalo besedo, ostane hladno, se bo tudi ta beseda ohladila in ne bo obrodila sadu.

Včasih besede padejo na skalo. To je takrat, ko nas nekaj sicer navduši, ko smo veseli, a nimamo potrpljenja, ne damo ji časa, ne ustavimo se v njej, je ne premišljujemo, ji ne damo prostora in možnosti, da bi tudi v našem življenju pognala korenine. Zato, vzemimo si čas za to besedo. Vzemite si čas, da boste lahko slišali tega gosta, ki že prebiva v vas in vas čaka.

Včasih pade beseda med trnje. Tega trnja in plevela je veliko in ponavadi raste hitreje kot naši dobri nameni. To so velikokrat naše skrbi, naša zasedenost, naše aktivnosti, danes še posebej naša »priklopljenost« na telefone, ko moramo biti z vsem na tekočem in vse vedeti. Vse nas tako zaposluje, da nam zmanjka časa za bistveno – zame in za odnos do tistega, ki je moj najintimnejši in ki me ljubi.

Končno pa beseda pade tudi na dobro, mehko zemljo. Mehkobo občutimo takrat, ko lahko poslušamo, ko utihnemo, ko se trudimo dati prostor tistemu ob nas, ko se učimo stopati preko sebe. Pri učenju te mehkobe, ki edina lahko naredi Božje seme rodovitno, so nam zgled svetniki, naši pričevalci. Ne samo, kako so to naredili, ampak tudi, ko gledamo sadove, ki jih je takšno življenje obrodilo.

Poglejmo Marijo, njeno veliko in preprosto besedo: »Zgodi se mi po tvoji besedi«, čeprav ji ni bilo vse jasno in lahko.

Poglejmo naša dva velika zavetnika, Petra Frassatija in Karla Acutisa. Oba sta bila zagledana gor, v višavo, tako človeško kot Božjo, ne vase,  ne v svoje šibkosti in moči. Oba sta morala svoje zemeljsko življenje zelo hitro izpustiti iz rok. Gledala sta preko sebe v pogled drugega, pisano z malo in z veliko. Oba sta se vzpenjala visoko s preprostimi vsakdanjimi koraki, k ubogim, k tistim, ki so ju potrebovali. Tja nas Bog kliče, tako mene kot tebe, vsakega izmed vas, ki ste danes tukaj.

Bog ne kliče popolnih, ampak daje nam, ki nas je poklical, tistih potrebnih moči, da bomo lahko odgovorili na ta klic, ne samo na način, da bomo naredili kaj velikega, ampak predvsem, da bomo v sebi začutili, da smo sprejeti, da smo ljubljeni, da smo lahko dar.

Vsako dejanje, vsak gib, vsak korak in vsaka beseda, ki gre preko sebe, je dejanje ljubezni, in ustvarja nekaj novega.

Zato vas povabim, dragi mladi, da tudi v tem trenutku preden bomo pri sv. maši na oltar položili naše upe, prošnje in darove, ki smo jih prinesli sem, za trenutek pomislimo, kdaj smo začutili to milostno srečanje, ta milostni dotik, ta pogled ljubezni. Kdaj se je zgodilo nekaj lepega, ko smo zmogli premagati sami sebe in stopiti preko sebe?

Želim si, da bi vsak od vas ne le vedel za kakšno zgodbo upanja, ampak, da bi vsi mi, ki smo danes tukaj zbrani, rastli in se vneli, zato da bi prepoznavali in živeli te zgodbe upanja ter pomagali, da bi jih prepoznali in živeli tudi moji bratje in sestre.

Želim si, da se bomo lahko ta večer vračali vsak na svoj dom bolj polni in trdni v upanju, kot smo prišli sem. Jezus hodi z nami. On teče z nami. On se tudi spotika z nami, ko padamo. On je tukaj. Kakor je videl Janez v razodetju, On me imenuje moj sin si, moja hči si, moj ljubljeni. Amen.«

Fotografije: Katoliška mladina