Ob prazniku farnega zavetnika sv. Frančiška Ksaverja je škof Maksimilijan v župniji Radmirje daroval nedeljsko sv. mašo, blagoslovil obnovitvena dela ter se srečal z župljani in člani različnih skupin.

V uvodnem pozdravu ga je nagovoril župljan dr. Tadej Rifel:

Papež Frančišek je v sklepnem govoru po zasedanju sinode pretekli mesec v Rimu citiral pesem,  ki se sliši kot molitev in gre takole:

Ker mislim, da imaš morda dovolj ljudi, ki vedno govorijo o tem, da ti bodo služili z držo vodje, da te spoznavajo z držo profesorja, da te dosežejo s športnimi pravili, da te ljubijo, kot se ljubi v zastaranem zakonu.

Daj nam živeti naše življenje, ne kot igro šaha, kjer je vse izračunano, ne kot tekmo, kjer je vse težko, ne kot teorem, ki nam razbija glavo, ampak kot neskončno praznovanje, kjer se tvoje srečanje obnavlja, kot plesanje, kot ples, v naročju tvoje milosti, v glasbi, ki napolnjuje vesolje z ljubeznijo.

Danes je za naše združene župnije pod spečim menihom praznični dan. In z nami ga s sveto mašo obhajate vi, škof Maksimiljan, ki ste bili sami udeleženi na omenjeni sinodi, ter prinašate med nas tudi njeno sporočilo. Sporočilo o Duhu, za katerega papež na ramenih svetega Bazilija pravi, da je harmonija.

Sprejemamo vas in pozdravljamo s hvaležnostjo v župniji Radmirje, ki malo več kot eno leto diha z novimi pljuči. Veliko duha harmonije je med nami. Poslali ste nam duhovnika, ki ni klasični vodja, temveč nekdo, ki zna začutiti duha med nami in sledi njegovi harmoniji. Že samo dejstvo o treh združenih župnijah, ki dihajo kot eno, je dober pokazatelj, kako zavzeto smo tukaj v tem prelepem koncu Slovenije vzeli sporočilo sinode. Po vaših besedah in rokah na duhovnika in prek njega na nas!

Ko ste torej kot sinodalni škof danes z nami v župniji, ki stopa po poti sinodalnosti, vas prosimo za vaš blagoslov in molitve. »Sinodalna Cerkev za poslanstvo potrebuje zdaj, da podeljene besede, spremljajo dejanja. In to je pot.«, še poudari papež.

V župniji smo zavihali rokave in besede spremenili v dejanja. Veliko je bilo ustvarjenega in postorjenega v tem letu. Harmonično smo delovali.

Zato se na začetku te maše s hvaležnostjo obrnimo na nebeškega Očeta. On nam prek Sina posreduje svetega Duha. To je resnični izvir harmonije med nami, ki smo je vredni sprejemati v naših medsebojnih odnosih in prizadevanjih v župnijskih skupnostih. Združeni z vesoljno Cerkvijo te s papeževimi besedami prosimo, »naj bo harmonija tudi, ko zapustimo to dvorano in naj nam Dih Vstalega pomaga podeliti prejete darove.«

V pridigi je škof uvodoma pozdravil vse zbrane in se vsem zahvalil za sodelovanje v hvaležnosti, da so se lahko skupaj zbrali na začetku adventnega časa, ki je hkrati začetek novega cerkvenega leta. Tokrat je še na poseben način zaznamovan  z velikim sporočilom svetega leta, v katerega bomo vstopili na koncu meseca decembra. Takrat bomo na poseben način odprli vrata milosti, dostop do tiste srčike Božjega razodetja, ki je Božje usmiljenje. S tem bomo na poseben način povabljeni, da poživimo, obnovimo in utrdimo našo vero v Božjo navzočnost in Božjo pomoč med nami. 

»Hvaležen sem za vse velike stvari, ki ste jih v tem letu naredili, ki sijejo tukaj pred nami in ki jih bomo blagoslovili. To je znamenje vaše vere, vaše odločenosti živeti res kot občestvo, kot družina. Kakor je bilo rečeno na začetku v uvodu, na ta način že živite to resničnost, ki jo je papež Frančišek želel leta 2021 z začetkom sinode na novo poživiti v naši Cerkvi – da bi vsi kristjani utrdili in obnovili svojo zavest krstnega dostojanstva. To je v tem, da smo s krstom neločljivo vključeni v Kristusovo skrivnostno telo, po katerem v nas živi Bog s svojo močjo, s svojim Svetim duhom, ki nas povezuje. Zato nismo samo človeška družina, nismo samo župnija, nismo samo nek narod, nek rod, ki živi drug z drugim in drug za drugega, ampak smo tudi živo Kristusovo telo. V vsakem izmed nas živi Božji Duh, ki nas povezuje.

Adventni čas je poseben čas, ki nam je dan, da bi na novo utrdili in poživili naša pričakovanja in naše hrepenenje, da bi lahko na nov, še bolj živ način zaživeli drug z drugim in z Bogom. K temu nas vabi tudi Božja beseda, ki jo bomo poslušali v teh štirih nedeljah adventnega časa.

Danes smo slišali o različnih znamenjih, ki govorijo o tem, da je vse, kar ustvarjamo, vse, kar je zemeljskega, minljivo. Vse to nam je dano zato, da bi lahko bolje živeli drug z drugim, da bi si lahko uredili življenje tako, da bi živeli polnost in veselje, po katerem vsak človek hrepeni. Zato da ne bi z našimi glavami in s srci ostali ‘zataknjeni’ v te lepote in darove tega sveta, ampak da bi se zavedali, kar tudi izkušamo, da so vse naravne stvari krhke in minljive. To pravzaprav ni nič tragičnega, to je resnično.

Pšenica je kmetu spomladi dana v roke zato, da jo vrže v zemljo, kjer bo segnila in se odprla. In ko bo vzklila, se bo odprla in obrodila sad. Pšenica nam ni dana zato, da bi jo postavili na oltar in bi jo častili, ampak zato, da jo sejemo, potem zmeljemo, jo jemo in iz tega živimo. Prav tako je v resnici vse, kar nam je v tem življenju dano, dano zato, da bi to koristili, da bi iz tega živeli, hkrati pa da bi se naše oči vedno bolj odpirale za Tistega, ki nam vse to daje, ki vodi naše življenje, in nas navdihuje, da bi v življenju naredili nekaj več kot zgolj to, kar pojemo, kar porabimo, kar potrebujemo.

Za večnost nas je ustvaril Gospod in to večnost živimo takrat, ko smo pripravljeni stopiti iz samega sebe, videti drugega in narediti nekaj iz ljubezni.

Vesel in ponosen sem, ko sem v teh zadnjih letih, tudi ob velikih katastrofah, ki so dosegle vašo dolino, lahko izkušal veliko bogastvo človeške ljubezni in vere, s pomočjo katere ste vedno znova izstopali iz samega sebe, ko ste spustili v svoje srce stisko bližnjega in ste na ta način ne samo gradili in pomagali ljudem v stiski, ampak ste gradili tudi sami sebe; gradili tisto najdragocenejše, kar je v človeku – srce, ki čuti, ki vidi, ki prepoznava, ki živi.

V adventnem času imamo zato toliko lepih znamenj, da bi se sporočilo adventa in božiča dotaknilo našega srca. Simbol adventnega venca nam priča o tem, kar je Bog že storil za nas v našem življenju in v naši zgodovini. Štiri sveče niso na vencu samo zato, ker so do božiča štirje tedni adventa, ampak ker nam na nek način lahko pričujejo o štirih vstopih Boga v naše življenje.

1. 🕯️ Bog je najprej vstopil v naše življenje s tem, ko je svet ustvaril. Zato je prav, je, da se pri prvi sveči spomnimo prav tega, da živimo v Božjem stvarstvu. To stvarstvo je živo, zato se moramo do njega vesti odgovorno, sicer s stvarstvom ne bomo živeli v spravi in slogi. To stvarstvo je Božje. Bog je stvarnik živega in neživega. Bog ustvarja tudi danes. Kljub vsem pesticidom, našim naporom, hranilom in gnojilom je vendarle njegov blagoslov in njegova beseda tista, ki ta svet ohranja v življenju.
2. 🕯️ Druga sveča nas bo spomnila na ta prelomni trenutek stvarstva, ki je učlovečenje. Bog nam ne govori samo po Pismih, po vizijah, po prerokbah, ampak nam je spregovoril po svojem Sinu s tem, ko je postal eden izmed nas. To skrivnost bomo slavili za božič. Skrivnost, da je Bog postal človek, je tista velika resnica, ki se je že zgodila enkrat za vselej, božič pa je samo spomin in zahvala za ta veliki dogodek, da je Bog med nami in v vsakem izmed nas, da je postal človek, da bi se mu lahko približali.
3. 🕯️Tretja sveča nam govori o tem odločilnem dokončnem trenutku Božjega posega v naš svet, ko je Božji sin za nas umrl na križu in potem vstal ter s tem premagal še poslednjo bariero za človeka, ki je smrt. Ko boste na tretjo nedeljo, ko bomo že hrepeneli po božičnih pesmih, prižigali to svečo, se zahvalite Gospodu, da tudi danes ostaja zvest v naših boleznih, trpljenju in smrti, da je z nami vedno sočuten v vseh naših stiskah.

4. 🕯️Zadnja, četrta sveča naj nas spominja na to resnico, da bo Božji sin ponovno prišel. Svet se ne bo končal tako, da bo nekdo pritisnil na gumb in bo atomska bomba izničila naš planet. Svet ni v oblasti nobenega samozvanega velikaša, ampak v oblasti Boga. Ta svet se bo končal takrat, ko se bo dopolnila Božja volja in ko se bo dopolnilo tudi poslanstvo, ki ga imamo ljudje na tem svetu. To trdno verujemo, zato s hvaležnostjo in z veseljem pričakujemo dokončni Božji prihod, ki ga bo izkusil vsak izmed nas, ko se bo z njim srečal iz obličja v obličje v svoji smrti.

Dragi bratje in sestre, želim vam, da se v teh prazničnih dneh, ko je okrog nas toliko luči, ne bi ustavili samo pri zunanjem lesku, ampak da bi se učili brati znamenja, da bi se učili videti, kaj je zadaj, da bi si izprosili to milost, ki nam jo Gospod že daje, tega Božjega blagoslova Svetega Duha, da bi lahko prepoznali tisto ključno, kar nam želita božič in advent sporočiti: Bog je z nami, Bog nas ljubi, On je gospodar življenja. Amen.«

V zahvali na koncu maše se je škofu zahvalil g. ključar in član ŽPS:

Spoštovani gospod škof,

iskreno se vam zahvaljujem za današnjo darovano sveto mašo, hkrati pa tudi za vse vaše molitve. Hvala za odločitev, da je g. Ivan Hrastnik naš dušni pastir. Zapolnil je vrzel, ki je nastala z odhodom g. Vratanarja. Prilagoditi se marsikateri spremembi v preteklem letu, ni bilo ravno enostavno. Obema župnikoma se zahvaljujem za potrpljenje in strpnost.

Z lansko sveto birmo se je v naši fari veliko spremenilo. Nesreča gospoda Vratanarja nas je, kot se reče, pahnila iz naše cone udobja. Najbrž smo se nekateri šele tedaj zavedeli, kaj v resnici pomenijo besede: »Vera brez del je mrtva.« Zelo bi nam pomagalo, če bi nam priskočil na pomoč nekakšen svetovalni servis. Za mnoge stvari lahko rečem, da so nam bile »španska vas«.

Na tem mestu se zahvaljujem g. Vratanarju za njegovo skrbnost, saj smo tako veliko lažje organizirali nadaljnje življenje v fari. Z obilo zagnanosti posameznikov in Božjega blagoslova se je versko življenje ohranilo in župnija živi naprej ter se razvija.

V preteklosti je v naše kraje vodila romarska pot. Veliko vernikov si je želelo ozdravitve ali odrešitve od svojih tegob. Slika sv. Frančiška Ksaverja je v Radmirje na Straški hrib pripotovala skozi temni gozd, kot je opisano v starih zapisih. Najbrž se na svojih poteh kdaj vsi soočamo s temnimi gozdovi. Tudi zato je pomembno, da ohranjamo čudovito zapuščino svojih prednikov, v obliki cerkva in ostalih sakralnih objektov.

Notranji mir, ki ga lahko dosežemo z molitvijo v Gospodovi hiši se tudi v današnjih potrošniških časih ne da kupiti. Ponosni smo, da nam je uspelo popraviti streho cerkve, obnoviti učilnico, z veliko občinske pomoči pridobiti veliko novih parkirišč in kot se za romarski kraj spodobi, urediti prostor za sprejem romarjev v kletnih prostorih župnišča.

V novi spovednici bomo lažje odložili bremena, katera si naložimo med našim zemeljskim potovanjem. Še danes drži: »Kdor je brez greha, naj prvi vrže kamen.« Hvaležen sem Bogu za vse talente s katerimi nas je obdaril, da lahko vsak po svoje pomagamo pri razvoju naše fare. Zahvaljujem se vsem, ki ste kakorkoli pomagali. Ne upam si vas vseh našteti, ker vas je res veliko in zagotovo bi koga pozabil. Boglonaj!

Vas g. škof pa lepo prosim, da še naprej molite za nas; še posebej za našega župnika Ivana; upravljanje s štirimi farami je zahtevno in odgovorno delo. V Radmirje vas vabimo spet, mogoče že naslednjič v vlogi vodiča polnega avtobusa romarjev.