Nekaj poudarkov iz škofovih misijonskih besed:

Ljubezen je srčika Cerkve. To nam pogosto zveni kot fraza. Da nam ne bi zvenelo kot fraza, prisluhnimo preroškemu pozivu papeža Frančiška k sinodi ➡️ da razmislimo o smislu našega obstoja.

Smisel Cerkve je namreč samo eden: Da oznanja razodetje Boga temu svetu. To pa je razodetje Boga kot ljubezen. Bog je ljubezen.

Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. (Jn 3, 16-17)

V tem je ves kontekst Cerkve in teologije. Sinoda nas želi prebuditi, da bi se zavedali tega temeljnega sporočila.

»Jaz sem pot, resnica in življenje.” (Jn 14,6)

Papež nas vedno znova spominja, da je protagonist sinode Sveti Duh.

Mi smo občestvo, kar biblično pomeni, da živimo ne samo drug poleg drugega, ampak živimo organsko – drug iz drugega in drug za drugega.

Tako občestvo je alternativa vsem ostalim skupnostim. Tak način bivanja pa ni iz naše moči, nismo nek etični laboratorij, nismo trening novega življenja ali zbirka nekih vrednot, ki bi jih po metodi askeze uresničevali, ampak je gibalec vsega Sveti Duh, ki nas vključuje V Kristusovo telo.

Sinoda je odgovor na krizo. Kriza v Cerkvi se kaže v okostenelosti, klerikalizmu, tradicionalizmu, nostalgizmu … v vsem tem, kar ne daje življenja. Hkrati pa je velika kriza tudi v svetu. Srčika obeh kriz korenini na vladarstvu individualizma. Izvirni greh je ego, ki hrani samo sebe in ima sovražnike ter proizvaja individualiste, avtokrate, ne pa ljudi občestva.

Cerkev, ekklezia, že v samem izrazu pomeni sklicati izmed množice občestvo, ki tvori osebo, telo Jezusa Kristusa. Torej je na začetku Nekdo, ki kliče! Klic je ključen, je mejnik zgodovine in življenja. Klic je iz ljubezni in nas kliče k ljubezni.

Vsako občestvo se začne s prepoznanjem klica. Življenje se začne, ko se tega odnosa zavedaš. Škof je povabil k branju okrožnice papeža Benedikta Bog je ljubezen, ki pravi, da se vera začne, ko izkusim srečanje, ko sem doživel klic in izkušnjo občestva: da je Bog nekdo, ki se me dotakne v osebni točki.

V Svetem pismu beremo, da se odrešenjska zgodovina začne s klicem.

Mojzes je bil modrec v Egiptu, z mislijo, da bo sam nasitil in odrešil izvoljeno ljudstvo. Po pobegu zaradi umora in 40 letih v puščavi ga v gorečem grmu pokliče Bog. Mojzes spet misli, da bo po svoji logiki prišel do Boga. Bog ga ustavi: Ne več s svojo glavo, s pametjo, z močmi … Sezuj si čevlje, ker je področje Božjih skrivnosti sveto, sveti so odnosi. Hkrati z Mojzesom se sezuva Bog: videl sem stisko svojega ljudstva, zato sem stopil dol! Bog želi vstopat, biti del tega ljudstva in ga želi reševat.

Bog je skozi zgodovino na različne načine stopal k človeku. Prepričati ga želi, da je on Bog, ki daje življenje in skrbi za njih. V Egiptu jih je poskušal prepričati z močjo (10 egiptovskih nadlog), v puščavi z besedo Postave (10 zapovedi), da bi slišali, kdo je on in kdo so oni ter da je ljubezen tista, ki je življenje. Pa jih ni prepričalo, zato:

Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. (Heb 1,1)

Ne po besedah, ne po moči, ampak po sestopu Boga k človeku, kar je srčika ljubezni.

Apostol Pavel v 1 Kor, ki je eklezialno pismo sinode in pismo ljubezni, išče načine, kako modremu ljudstvu in religioznim ljudem povedati resnico o Bogu. Zato oznanja besedo o križu, ki je za ene neumnost, za druge pohujšanje, ker si oboji želijo Boga prislužiti s svojo pridnostjo, aktivnostjo …, kar je tudi nam danes blizu. Bog pa želi, da ga najprej sprejmemo, ko on prihaja k nam.

Za vstop v sinodalno razmišljanje je potrebna zdrava osebna mera resnicoljubnosti, poštenosti, ponižnosti do sebe, drugih, Boga. Potem boš ugotovil, koliko je sprememba mišljenja v tvojih zmožnostih, sposobnostih, koliko pa v resnici potrebuješ pomoči pri izstopanju iz samega sebe k drugemu.

Jn 12: ponavlja se tragika izvoljenega ljudstva. Grki bi radi s svojim razumom prepoznali Boga, a Jezus ve, da jih z močjo (grmenje) ne more prepričati, niti z besedami. In isto se je zgodilo Pavlu, ko je govoril Grkom. Zato spregovori z besedo križa, saj je zaradi tega prišel:

Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. (Jn 12,24)

Oče, poveličaj svoje ime! (Jn 12,28) Tudi z njegovo smrtjo. To je zaključek Jezusovega javnega delovanja. Potem zbere učence v dvorani zadnje večerje, kjer jim umije noge kot suženj, kar je ponižno služenje Boga človeku, to je dejanje ljubezni, ki spreminja (Petrova reakcija).

Edina zapoved, ki jo Jezus da, je nova zapoved: Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen. (Jn 13,34-35) Ki pa pravzaprav ni zapoved:

Ljubezen ni zapoved, ampak je dar. Jezus nam daje dar samega sebe in nam pravi: “Sprejmite to mojo ljubezen in v tej moji ljubezni lahko ljubite in živite.”

V pogovornem misijonskem večeru so skupaj z gosti razmišljali o temi misijonskega dne.