Z roko v roki – kot Cerkev
Celjski škof Maksimilijan Matjaž o izzivih cerkvene statistike
Ko gledamo vsakoletno statistiko števila zakramentov in posvečenih oseb, naletimo na črtico pred številko, kar pomeni manj. Kako vi gledate na te številke?
Kakorkoli že ni spodbudno gledati upadanja števila cerkvene statistike, nas vendar lahko te številke prebudijo in spodbudijo, da iščemo nove načine, kako spregovoriti o naši veri in kako jo s svojim življenjem predstaviti kot nekaj lepega in za nas dragocenega. Že dalj časa opažamo trend upadanja vseh tradicionalnih vrednot. Mlad človek ne želi ničesar sprejemati na slepo, zgolj iz navade, če ne čuti, da mu to koristi in bogati njegovo življenje. Tudi pri starejših opažamo upad, še posebej v času korone in po njej. Tudi tu je v ozadju tiho spoznanje, da je tudi brez zakramentov mogoče živeti in da se da pomiriti vest tudi s spremljanjem maše iz udobnega kavča prek zaslona. Povsod gre verjetno za pomanjkanje izkušnje osebne vere, izkušnje, da je Jezus Kristus res odrešenik mojega življenja, ki mi daje vsak dan konkretne moči, da zmorem vedno bolj svobodno in srečno živeti. Papež Benedikt XVI. je v svoji okrožnici Bog je ljubezen zapisal veliko resnico, da na začetku naše vere »ni neka etična odločitev ali velika ideja, ampak srečanje z nekim dogodkom, z neko Osebo, ki daje njegovemu življenju novo obzorje«. Vera, ki nikoli ni izkusila takšnega živega srečanja, se bo prej ali slej posušila.
Letos bo zlato mašo praznovala rekordna generacija novomašnikov – leta 1973 jih je bilo kar 56, letos bodo trije. Kdo bo lahko »nadomestil« vlogo duhovnika v prihodnjih letih?
Ob tem drastičnem padcu duhovnih poklicev se ne prečiščuje samo vloga in poslanstvo duhovnikov, prečistiti se bo moral tudi pogled na njih med božjim ljudstvom. Marsikje je duhovnik razumljen kot uradnik ali obrtnik, ki smo ga naročili in plačali za neko opravilo – da versko vzgaja otroke, krščuje, pokopava, pripravlja na birmo, opravlja maše za pokojne in seveda skrbi za cerkvene stavbe, če ne želi, da mu teče na glavo. Kjer se razvije takšen odnos, smo seveda zelo daleč od duhovništva in seveda ni mladega človeka, ki bi se odločil za tako nizko cenjeno in plačano obrt. In prav je tako. Močno zaupam, da Bog vodi svojo Cerkev in si želi, da bi bila vedno bolj njegova. Veliko se je z leti prilepilo na naše strukture in sisteme. Ko je bilo dovolj duhovnikov, se ni nihče spraševal, ali je potrebno, da duhovnik mašuje po vseh mogočih in nemogočih krajih zgolj zato, ker so v zgodovini tam živeli dobri ljudje in so si tam postavili svojo cerkvico. Mislim, da nas Gospod z manjšanjem števila duhovnikov pripravlja na to, da se bomo osredotočili na tisto bistveno duhovniško poslanstvo, za vse ostalo pa se bodo našli pravi sodelavci. Ko bomo prepoznavali resnično vrednost in lepoto evharistije, ki je srce in vir vsakega krščanskega občestva, bomo zanjo ponovno pripravljeni premagati še takšne razdalje in ovire.
Vidimo tudi prednosti na področju dobrodelnosti, oratorijev, skavtov, šolstva. Lahko iz tega sklepamo na podobo/prihodnost Cerkve čez 10, 20 let?
Preroški odziv na to stanje je dal papež Frančišek s svojim preroškim sklicem sinode o sinodalnosti Cerkve. To je poziv, da vse svoje moči usmerimo k odkrivanju, kaj ali kdo je v resnici Kristusova Cerkev in kakšno je njeno poslanstvo v tem svetu ter kdo smo mi, njeni člani. To je klic k praktičnemu spreobrnjenju srca, našega mišljenja in ravnanja, da bi presegli okvire zgolj biološkega življenja z vsemi njegovimi omejitvami in potrebami, in bi zaživeli tudi iz moči Duha, ki smo ga po krstu sprejeli kot trajen dar, ki pa ga je veliko ljudi založilo daleč pod svoje vsakodnevne skrbi in obveznosti. Če je vera samo še kultura in prostočasna dejavnost, potem velja moja glavna pozornost fizičnim in moralnim naporom, da bi to kulturo vzdrževal in jo razvijal. Z leti postajajo človeške moči vedno šibkejše, napori pa vedno težji in tako končno tudi vera kot kultura zamre. Krščanstvo pa je sledenje Duhu, odkrivanje njegovih navdihov in sprejemanje njegovih moči. Drža čuječnosti je za sodobnega človeka, tudi vernika, zelo naporna, ker postavlja Drugega v prvi plan. Zato je verjetno tako slabo slišana papeževa trditev, da je glavni voditelj sinode Sveti Duh, naša glavna naloga pa iskati načine, da bi ga odkrili in mu sledili. Z roko v roki – kot Cerkev.
Prispevek je pripravil Boštjan Debevec in je bil objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 3, letnik 2023