Kljub temu da v Svetem pismu besedo upanje (gr. elpis) v primerjavi z drugimi ključnimi besedami kot je vera (gr. pistis) ali ljubezen (agapē), srečamo redkeje, je vendar upanje tista temeljna dimenzija, ki preveva večji del bibličnih pripovedi.

Tema je sicer izražena na različne načine, a je neke vrste rdeča nit, ki prepleta celotno Sveto pismo, vse od poročila o stvarjenju sveta in zmagi luči nad temo v Prvi Mojzesovi knjigi, preko evangelijev, ki se začnejo z oznanilom o rojstvu Emanuela, ki bo Bog z nami »vse dni do konca sveta« (Mt 28,20), do Razodetja, ki se zaključuje z obljubo upanja: »Da, pridem kmalu« (22,20). Tudi to kaže, da je upanje univerzalna človeška kategorija, ki oblikuje človekovo sedanjost in razmišljanje o prihodnosti.

Rešeni v upanju

Papež Benedikt XVI. v svoji okrožnici Rešeni v upanju ugotavlja, da je upanje osrednja beseda svetopisemske vere in je na številnih mestih zamenljiva z besedo vera. Odrešenje je najtesneje povezano z upanjem, saj ga predpostavlja.

»Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost.« (Rešeni v upanju 1).

Tako pisatelj Pisma Hebrejcem spodbuja občestvo, naj pogumno izpovedujejo svoje upanje, ki je v veri v Jezusa, ki nam je s svojo krvjo odprl novo in živo pot v »Božjo hišo« (Heb 10,19-23), to je v večno življenje. »Vera je temelj (gr. hypostasis) tega, kar upamo, zagotovilo (gr. elenchos) o stvareh, ki se ne vidijo.« (Heb 11,1) Tekstno izročilo te ključne izjave o veri ni enotno, tako ni enotna tudi njena interpretacija. Vulgata je »temelj« (hypostasis) prevajala s substantia – nekaj, kar obstaja samo po sebi, kot nosilec lastnosti in temelj bivanja. Srednjeveška teologija je iz tega razumela vero kot nekaj, kar je v jedru že navzoče in je torej realni temelj upanja.

Vera torej ni samo neko osebno prizadevanje po nečem prihajajočem, ampak nam že sedaj daje nekaj realnega, nekaj, kar »priteguje prihodnost v sedanjost« in jo s tem tudi spreminja. Živeti vero tako pomeni živeti iz gotovosti upanja. Bog nam je v Kristusu že podaril temelj za sedanjost in prihodnost. (Rešeni v upanju 7-9)

Upanje ne osramoti

Papež Frančišek je v pismu o napovedi rednega svetega leta 2025 naslovil upanje kot osrednjo temo, ki naj jo kristjani poglobijo v tem letu, da bodo lahko odgovorili na izzive sodobnega sveta. Pismo se začne s Pavlovo kerigmatično izjavo: »Spes non confundit« – »Upanje ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Rim 5,5) »Upanje se namreč rodi iz ljubezni in temelji na ljubezni.« (Upanje ne osramoti 3)

Frančišek gradi svojo svetoletno katehezo predvsem na Pavlovi izkušnji odrešenjskega dogodka, ki se je zgodil v Jezusu Kristusu. Ko je Pavel pred Damaskom spoznal, da križani in vstali Kristus ni fikcija judovskih odpadnikov, ampak nova in živa pot Boga k ljudem, ki se je ponižal, da bi lahko bil »moč v rešitev vsakomur, ki veruje« (Rim 1,16), je to popolnoma spremenilo njegovo življenje. V svoji stiski je izkusil, da ni sam in da upanje ne osramoti, ker nas nihče več »ne more ločiti od Kristusove ljubezni« (Rim 8,35). 

Vera, upanje in ljubezen

Apostol Pavel uporablja najpogosteje od vseh avtorjev Nove zaveze terminologijo upanja. Svoje prvo pismo, ki ga je namenil skupnosti v Tesaloniki, začne s predstavitvijo upanja v povezavi z vero in ljubeznijo kot neločljivim darom izkustva vere, ki jo Bog podarja in bistveno določuje človeško življenje. »Pred našim Bogom in Očetom imamo neprenehoma v spominu vaše delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (1 Tes 1,3; prim. 1 Kor 13,13)

Ob koncu pisma predstavi upanje na odrešenje skupaj z oklepom vere in ljubezni (1 Tes 5,8) kot čelado, ki brani človekovo glavo pred pobegom v preteklost, pred pozabo prihodnosti in pred omamo v sedanjosti.

Temo upanja Pavel najbolj temeljito razvije v Pismu Rimljanom. Uporaba izrazov vera, upanje in ljubezen v nekaterih pogledih zaznamuje samo strukturo pisma. Prvi del (1,18–4,25) je posvečen veri, drugi del upanju (5,1–8,39), zadnji, spodbudni del (12,1–15,33) pa poudarja pomen ljubezni kot krščanskega načina življenja.

Vera, ki odpre

V prvem delu Pavel pokaže, da je vsak človek nepopoln in potrebuje Božjo milost, ki ga opraviči oz. usposobi za odnos z Bogom. Noben človek, ne Judje, ki spolnjujejo postavo, ne pogani, ki živijo po naravnem zakonu, se ne morejo pred Bogom ponašati z lastno močjo. Trajno Božje življenje lahko prejmejo samo po veri v Jezusa Kristusa (Rim 3,28).

Pavel dokazuje, da si je Bog vedno prizadeval odrešiti človeštvo, ki se je znašlo v situaciji greha in smrti brez izhoda. S samo postavo to ni bilo mogoče, čeprav je bila odraz Božje volje, ker ga je pripeljala samo do spoznanja Boga (1,21), ne pa do odrešenjske ljubezni. Ta se lahko rodi le iz zastonjskega daru, ki pa je lahko le Božji dar. Vera je sprejemanje tega Božjega daru odrešenja, ki se je zgodilo s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, in je hkrati zaupanje v tistega, »ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda, ki je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja« (4,24-25). 

V pojmu vere, ki ga uporablja Pavel, se pojavljata vsaj dva dopolnjujoča se vidika, ki ju srednjeveška teološka razprava razvije v razlikovanje med fides quae (vera, ki se veruje ali vsebina vere) in fides qua (vera, s katero verujemo, ali subjektivna vera oz. odnos do Boga).

Vsebina vere je Božji dar Sina v njegovi smrti in vstajenju, vera kot odnos pa je zaupanje v Boga Očeta, ki nam to milost podarja in v Jezusa Kristusa, ki nam je s svojo smrtjo »izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). Vera je spoznavanje Boga preko sprejemanje oznanila evangelija in spomin na to, kar je storil. Verjeti v to, kar je storil, pomeni zaupati mu in se mu izročati. Vzorec tega zaupanja je Abraham, ki je bil opravičen zaradi vere, preden je bila dana obreza in postava. Abraham je model popolnega zaupanja, saj je »veroval proti upanju, da bo postal oče mnogih narodov« (4,18).

Upanje, ki pomiri

V osrednjem delu pisma (5,1–8,39) predstavi Pavel upanje kot pričakovanje izpolnitve obljub, v katere kristjani verujemo. V uvodni trditvi povzame razpravo četrtega poglavja in pokaže na posledice zastonjskega opravičenja iz vere: »Živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (5,1). Mir – šalom – prvi in največji mesijanski blagoslov, ki omogoča popolnoma zaupen in osvobojen odnos z Bogom. Kristus nam je milostno daroval opravičenje in spravo, zato lahko živimo osvobojeni strahu pred smrtjo. A upanje je paradoksalno, podobno Abrahamovemu, dokler živi človek v telesu nedokončanem stvarstvu (prim. 8,19-22).

A zaradi Kristusovega sestopa v človeško neodrešenost lahko po veri postane tudi ta stvarnost rodovitni kraj novega življenja.

Zato se lahko ponašamo tudi »s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (5,3-5) Zagotovilo upanja je Božja ljubezen, ki prek Svetega Duha napolnjuje srce, to je središče človeškega življenja. Prvi sad Svetega Duha je osebno izkustvo Božje ljubezni in spoznanje Božjega sinovstva: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (8,16)

Pavel v nadaljevanju utemeljuje upanje vernih na vnaprejšnji in zastonjski Božji ljubezni do človeka: »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne.« (5,6) Če nas je torej Bog vzljubil že, ko smo bili še grešni, sklepa Pavel, da bo njegova ljubezen še toliko močnejša sedaj, ko že verujemo in smo že prejeli milosti Duha. Pavlova ključna trditev za razumevanje upanja in odrešenja, ki se v nadaljevanju petega poglavja še nekajkrat ponovi, je, da je moč milosti močnejša od moči greha (5,20), da je življenje močnejše od smrti (5,10), da je Kristus močnejši od Adama. 

Ljubezen, ki izpolni

Ljubezen v Pismu Rimljanom je torej v prvi vrsti Božja ljubezen, ki se je razodela v Kristusovi smrti za grešnike (prim. 5,6-11) in je podarjena vernikom po Duhu. Ta združitev vernika s Kristusom se zgodi po Svetem Duhu pri krstu. Krst ali utopitev v vodi (baptisma) simbolično predstavlja Kristusovo smrt.

»S krstom smo bili skupaj z njim pokopani v smrt, da bi bili prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novega življenja.« (6,4) S krstom smo bili tako zraščeni v Kristusovo telo, ki je Cerkev (prim. 1 Kor 12,13), v kateri hodimo skupaj »pot novega življenja«, ki je logika ljubezni.

V Pismu Rimljanom ta misel prežema celoten spodbudni del (Rim 12–15), v katerem apostol pojasnjuje praktične posledice oznanila evangelija: »Rotim vas torej bratje, po Božjem usmiljenju, da date svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev, ki bo vaše duhovno bogoslužje.« (12,1). Pavel prepozna v ljubezni, ki je brez pretvarjanja do vseh (12,9), tudi do sovražnikov (12,20-21), pravi smisel in izpolnitev postave (13,8-10). Takšna ljubezen je prvi sad upanja, ki rojeva novo življenje.

škof Maksimilijan Matjaž

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Božja beseda danes 2025,2, ki je v celoti  uglašena na temo upanja.

Več o reviji najdete na spletni strani Bibličnega gibanja, kjer jo lahko tudi brezplačno naročite. Revija izhaja trikrat letno in bralcem pomaga pri odkrivanju bogastva Svetega pisma in lepote življenja z Božjo besedo.