V sredo, 16. marca 2022 je preko ZOOM v organizaciji Teološke fakultete potekal Teološki simpozij 2022.

Škof Maksimilijan je na simpoziju predstavil Svetopisemsko-teološke temelje sinodalnosti.

Uvodoma je predstavil sklic sinode kot eno izmed najpomembnejših preroških del pontifikata papeža Frančiška, ki se bo nadaljevalo tudi po letu 2023. Sinoda, ki poteka, je naslednja faza koncilskega dogajanja.

“Ravno pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pričakuje od Cerkve tretjega tisočletja.” (besede papeža Frančiška leta 2015 ob 50-obletnici ustanovitve škofovske sinode)

Čas, v katerem živimo, je čas velikih sprememb na veliko področjih. Sprememba dobe in radikalni kulturni premiki vplivajo tudi na naše običajne pastoralne oznanjevalne pristope Cerkve ter na organizacijo našega razmišljanja in delovanja. Nevarnosti je veliko, med drugim tudi pričakovanje zunanjih sprememb struktur, neke popolne novosti …

Sinodalnost spada k bistvu Cerkve, zato ne sme biti razumljena samo kot odgovor na krizo, ampak kot povabilo k nujnemu osebnemu, pastoralnemu, družbenemu ipd. spreobrnjenju. Spreobrnjenje v bibličnem začetnem pozivu, ki ga beremo v Markovem evangeliju, pomeni: Spreobrnite se, metanoeite, presegajte svoje mišljenje ob soočenju z evangelijskim naznanilom, ki ga sprejemate, ga oznanjate, ga razumete.

Sinoda je premislek o načinu poslanstva Cerkve. Škof nas je povabil, da pristopamo s skromnostjo, ponižnostjo in odprtostjo Sv. Duhu; naloga sinode je sicer prevelika in prezahtevna.

Biblično-teološko je sinodo osvetlil dokument papeške komisije – Dokument o sinodalnosti 2017: CD 160

Podoba Cerkve, naša ekleziologija je konstitutivno Biblično utemeljena, zato je izrazito sinodalna.

Škof je v nekaj točkah osvetlil, kaj biblično pomeni sinodalnost:

📌SINODALNOST JE  MILOSTNI ČAS, kairos, ki ga Cerkev živi v tem trenutku.

Živimo v velikem Božjem danes, ki se razodeva, ko vstopimo v ta milostni trenutek. Bog je vedno navzoč, vedno deluje. Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src... (Heb 3,7-8) … iz dneva v dan drug drugega spodbujajte, dokler še lahko rečemo »danes«, da ne bi kdo med vami zakrknil, ker bi ga prevaral greh. (Heb 3,13)

📌SYN HODOS, hoditi skupaj:

Klic v občestvo, v koinonijo ima izvor vedno v osebnem klicu. O tem pričuje vsaka stran Svetega pisma. Prvi poziv Boga človeku je Božja ugotovitev, da ni dobro, da je človek sam. Občestvenost spada k njegovemu bistvu. Idealno občestvo v Svetem pismu traja samo trenutek (že na začetku Adam in Eva, kača in izgon), a smo vedno znova vabljeni, da se vračamo nazaj v občestvo. Dinamika človekove svobode rezultira v njegovem največjem daru, ki je sposobnost ljubiti.  Klic v občestvo je vse od začetnih strani Svetega pisma – “Kje si Adam?” pa tja do tik pred koncem v Knjigi razodetja, kjer sta podobi – Duh in nevesta, Bog in Cerkev: “Pridite, hodimo skupaj.”

Vrh in vir Bibličnega razodetja je osebni klic v občestvo. Janezov evangelij Besede se začne z ontološkim začetkom: V začetku je bila Beseda, odnos, odprtost v sodelovanje, skupno hojo.

Klic v Novi zavezi je močno predstavljen z apostolom Pavlom, ki pravi: Ko pa se je Bogu, ki me je izbral že v materinem telesu in me poklical po svoji milosti, zdelo prav razodeti v meni svojega Sina, da bi ga oznanjal med pogani… (Gal 1,15-16)

Klic me zaznamuje, da barvo in smer mojega življenja, me postavi v Kristusa. Vsa Biblična pedagogika je usmerjena v to, da človeka prenese v občestvo, v Boga.

Pavel svojo eklezialno poslanico, kar je pismo Korinčanom, odpre z Božjim klicem, ki je odraz Božje zvestobe: Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom. (1 Kor 1,9)

Jezus sam se predstavi kot pot, resnica in življenje. (Jn 14,6)

Priti k Očetu je naš cilj, sedanji in eshatološki, kamor lahko pridemo samo po Kristusu, po drugem – Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili. (Mt 25,40)

Katehezo Poti, kjer On sam postane pot, Jezus vedno znova uporablja za svoje učence in jo beremo na vseh mestih evangelija, ko govori o poklicu: “Stopite na pot in hodite za menoj.”

V letošnjem bogoslužnem letu beremo evangelista Luka, ki je primarni evangelist poti. Zelo močno namreč poudarja dinamičnost, ki se dogaja na poti. (primer Lk 9,51-62)

Primarno nas pot ne pripelje k boljšemu poznavanju (učenca na poti v Emavs Jezusa ne prepoznata po spoznavanju pisem, njuno življenje se zaradi tega znanja še ne spremeni). Cilj poti je, da pridemo do mize, ne samo do spoznanja, ampak do občestvenega načina življenja. Miza sama še ni evharistija.

Pavel v 1 Kor 11 govori o evharistiji. Posveča se “omiznemu kontekstu evharistije”: miza je odraz odnosa, odraz ljubezni. Kako se obnašamo za mizo, kako živimo to ljubezen, … Vrhunec tega je evharistija. Učenca Jezusa prepoznata po lomljenju kruha. (Lk 24,35)

Škof je poudaril, da je lomljenje kruha celotno občestvo ob mizi. Za Luka to prvenstveno pomeni to, da Jezus sprejema grešnike in z njimi jé ter jim s tem daje novo življenje. Lk 5,27-32: Po poklicu cestninarja Jezus z njimi sede za mizo, farizeji in pismouki pa se zgražajo.

Evharistija je krona, vrh te ljubezni, ki jo živimo z drugimi.

📌SINODALNOST JE SAD SVETEGA DUHA

Zato je integralni del sinodalnosti dinamičnost, iskanje, nejasnost, učenje, muka,…

Škof je iz svojih izkušenj ob srečevanju z ljudmi podelil, da okolje zelo različno gleda na sinodo: je navdušeno pa tudi zelo skeptično, kritično, tudi žalostno, češ tolikokrat smo že kaj poskušali in se ni spremenilo. Zato se veliko ljudi težko navduši. Velikokrat slišimo očitek češ, kaj pa bo iz tega, ko je metoda tako šibko definirana, če že iz prejšnjih sinod, ki so bile organizacijsko boljše definirane in zastavljene, ni bilo nič.

Za Svetega Duha ne vemo, od kod prihaja in kam gre, zato je biblično primerjan z vetrom, ki veje koder hoče. Prepoznamo pa ga po sadovih!

Pavel v pismu Galačanom, kjer se ukvarja s svobodo, pove, da Duh lahko pride samo v svobodno okolje. Delovanju Duha Pavel pravi novo življenje, sadove Duha pa poimenuje kot lastnosti. (Gal 5,22-23)

Ključno za delovanje Svetega Duha je tudi presenečenje. Novost prihaja na prelomni način. Škof je spomnil, da papež Frančišek pogosto poudarja, da bodimo pozorni na Boga, ki preseneča! Če nismo pozorni na Boga, smo zaprti v svojo miselnost.

Heb 4,12: Božja beseda je živa in učinkovita, ostra, pripelje do premikov, je tudi boleča, zato je potreben napor, ki se ga pogosto ustrašimo ter nimamo vztrajnosti in potrpežljivosti.

Spremeniti svoje življenje in mišljenje se dogaja v dogodkih v evangelijih, kjer tudi Jezusa  realne okoliščine, do katerih pride, pripeljejo do tega, da naredi neko drugo odločitev (primer Mr 7,24-30 Sirofeničanka; Lk 9,51-56: Jezus se odloči iti v Jeruzalem, pride pa v samarijsko mesto, ki ga noče sprejeti. Učenci bi delovali na silo, Jezus pa jim reče, naj jih pustijo in gredo po drugi poti naprej.)

Tudi Pavel ni sestopil samo pri Damasku, to je bil šele začetek, ne cilj. Takoj po tem prelomnem dogodku, ko je začel oznanjat, je doživel nasprotovanje. Soočenje spreobrnjenega posameznika s skupnostjo namreč nujno pripelje do konfliktov, ki mehčajo tako človeka kot skupnost, da se novo življenje lahko uresniči.

Povzetek:

Sveto pismo predstavi Cerkev kot organsko občestvo, koinonija, ki je medsebojno povezano, dihajoče, sklicuje ga Bog, občestvo se uresničuje v Kristusu, saj je njegovo telo, ki ga Sveti Duh oživlja in udejanja tukaj in sedaj. Temeljna usmeritev Cerkve je usmeritev navzven, v poslanstvo, je misijon. Njen cilj in izvor je eshatološka dopolnitev: imamo korenine v eshatonu in krošnjo v sedanjosti. Vir je v že izpolnjeni resničnosti Cerkve kot novega življenja.

Cerkev je ena in pluralna. Je občestvo v različnosti, je ljudstvo nove zaveze Boga s človeštvom. Temeljni Božji načrt je zaveza, ki edina pomeni polnost življenja človeka.

Cerkev je kal in začetek Božjega kraljestva, ki prihaja. Poklicana je, da na poti do dopolnitve obvezuje rane človeštva, na kar nas vedno znova spominja papež Frančišek, ko primerja Cerkev s poljsko bolnišnico.

Cerkev je Cerkev srečanja, poslušanja, prijateljstva, služenja, … poklicani smo, da damo svoje meso, svojo kri in svoje življenje, tudi s pomočjo sinodalnega procesa, s svojo soudeležbo.

Ključno za naš sinodalni proces je SOUDELEŽENOST: da imamo del tega, da smo del tega; to izhaja iz občestva, iz koinonije.

Kot najtežja vprašanja, ki se nam ob razmišljanju sinodi zastavljajo, je škof izpostavil:

• Kako priti do dejavne soudeleženosti?
• Kako uresničiti sinodalnost?

Vprašal se je, ali smo pripravljeni živeti izkušnjo soudeleženosti? Kako nagovoriti nenavdušene? Napor in iskanje bosta še dolg proces. Ponujeni so nam številni koraki, ki se zbirajo na vseh sinodalnih tajništvih. Začetni korak je vedno stopiti na pot ponižnosti, z zaupanjem in z d/Drugim, saj novost vedno prihaja po d/Drugem. Kar pomeni, da je potrebno izstopiti ven iz samega sebe. Največja prepreka je namreč individualizem, ne samo v sodobni kulturi, ampak tudi v Cerkvi. Kako prebiti ta ego?

Metoda je samo ena: ljubezen oz. življenje.

Pavel se v eklezialnem pismu Korinčanom sooča z veliko problemi, pokaže metode, a v 1 Kor 1,8 pove, da samo ljubezen gradi, znanje pa napihuje. V 1 Kor 13 pokaže dinamiko ljubezni.

V zaključku je škof spomnil, naj imamo stalno pred očmi, da je protagonist sinode Sveti Duh. Zato nam v procesu sinode najbolj pomaga tisto, kar je radikalno namočeno v Svetega Duha, to je Božja beseda.

Magna carta Svetega Duha je v Svetem pismu podana v Rim 8: Transformacija, da se jaz prepoznam kot Božji sin/hči. Preko te spremembe se potem vključijo tudi drugi, ves svet, celo stvarstvo. Tudi papež Frančišek preroško govori o prenovi stvarstva, v tem prvinskem vidiku stvarstva, kot beremo v Rim 8, da vse stvarstvo zdihuje in trpi v porodnih bolečinah, da bi prišlo do osvoboditve, do novega življenja.

Papež nam za sinodalno metodo daje tudi sicer klasično metodo, videti-presoditi-delovati, da jo vidimo še bolj integralno in povezujoče:

• videti: vstopiti, sočutiti, to sprejeti; teologija sinodalne duhovnosti.
• presoditi: biblično razločevanje duhov, ki je srčika presojanja in mora biti občestveno.
• delovati: na evharističen način, ki je sprejemanje, darovanje, preoblikovanje, umiranje, rast.

Na koncu je škof odgovarjal še na zastavljena vprašanja poslušalcev ter svoj prispevek zaključil z besedami spodbude:

Za poslušanje, razmislek in pogovor vam je na voljo celoten posnetek škofovega prispevka: