Ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba. (Iz 9,1)

Dragi bratje in sestre,

za vse nas, ki smo ta večer zbrani pri tej nočni liturgiji, pri tem svetem bogoslužju, veljajo te besede. Obsijani smo s to nebeško svetlobo, ki jo je napovedal že prerok Izaija davno pred Kristusom. Napovedal je svetlobo, ki bo premagala greh, premagala bremena trpljena in smrti, ki bo utrdila pravico in pravičnost. Napovedal je tisto svobodo in svetlobo, v kateri bo človek spet lahko videl drug drugega, videl z novimi očmi samega sebe ter videl in prepoznal tudi Boga.

Ta ista nebeška svetloba je obsijala tudi betlehemske pastirje, smo slišali v današnjem evangeliju. Pritegnila jih je, da so se odpravili na pot iskat Odrešenika. In ko so našli zgolj otroka v plenicah, položenega v njihove živinske jasli, so bili, človeško gledano, gotovo tudi nekoliko razočarani. Pričakovali so nekaj velikega, nekaj močnega, nekaj nebeškega, kar bo v trenutku spremenilo njihovo življenje ter jih rešilo bede in revščine, v kateri so živeli.

Ne vemo, kako dolgo bi zrli v tisti prizor, v tisto čudo, če se ne bi nenadoma ob njih pojavila »množica nebeške vojske, ki je hvalila in slavila Boga.« Šele ta nebeška moč jim je odprla oči, da so v tistem otroku lahko prepoznali Boga, da so v njem lahko prepoznali ljubezen nebeškega Očeta, ki želi osvojiti njihovo ljubezen in se naseliti v njihova srca.

Dragi bratje in sestre, ta podoba z betlehemskih poljan nam razkriva dve globoki resnici naše vere.

Najprej to, da Boga in njegove navzočnosti ne moremo prepoznati zgolj s človeškimi očmi. Naši čuti in čustva so premalo, so preveč na površini. Boga je treba sprejeti in prepoznati kot dar. Po Svetem Duhu nam Bog sam polaga v srce svojo ljubezen, svojo svetlobo, svojo lepoto. On vliva v naša srca tisto skrivnostno gotovost, da lahko občutimo njegovo bližino, da se lahko zavedamo, da nismo sami, da nismo tukaj slučajno, da je Nekdo z nami. On se nas dotika na čisto poseben način. Njega lahko začutim z Duhom, ki je vame položen že od mojega krsta.

Odprimo se tej resnici in Duhu, ki tudi v tem trenutku želi polagati v moje srce to resnico, da je Bog v meni, da je Bog z menoj, da je Bog v resnici Emanuel. Odprimo se ji in izrecimo tudi sami v svojem srcu v svoji iskrenosti tisto preprosto besedo: Pridi, ostani z nami, ostani z menoj, Gospod!

Druga resnica, ki nam jo razkriva podoba z betlehemskih poljan, pa je, da se nam Bog razodeva na način majhnega, na način, ki je človekovim očem težko viden in težko prepoznan. V adventnem času smo brali napoved preroka Miheja, ki pravi: »Ti Betlehem, majhen si, a iz tebe pride tisti, ki bo vladal Izraelu.« (Mih 5,1)

Bog ni nikoli deloval na način, da bi prepričal močne in velike tega sveta, dokler so se ti zanašali na svojo moč in na njej gradili. Pravega Boga lahko zlahka spregledamo, ker je majhen in nevsiljiv. Ne bo se nam vsilil, ne bo nas prisilil, da bi ga sprejeli in vzljubili. Ne potrebuje namreč naših človeških darov in daritev, temveč potrebuje naše srce, našo ljubezen. Ljubezni pa se ne da prisiliti. Mora se mi zgoditi. Mora me osvojiti.

In to je to veliko oznanilo te svete noči: Bog se je naredil majhnega in ranljivega, da bi se ga lahko dotaknil vsak izmed nas. Ne v svoji popolnosti, ampak v svoji šibkosti. Ne v svoji veri, ampak v hrepenenju, da bi imel trdno vero. Bog se je razodel v podobi majhnega deteta, da bi nas to dete pritegnilo v naši človeškosti, v naši nežnosti, v tistem najboljšem, kar človek premore.

Kljub naši nepopolnosti želi biti z nami, želi biti naš Bog, želi nas imeti za svoje brate in sestre.  To je veselje, ki v srcu tli in nas prebuja, nas radosti in obseva v tej sveti noči in nam sporoča, da nismo sami! Noben človek danes na svetu ne potrebuje več biti sam in zapuščen. Vsak ima nekoga, ki mu je blizu. Vsak ima nekoga, ki ga ljubi. Jezus prihaja, da bi nam razodel to Očetovo ljubezen do vsakega izmed nas.

»Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah« pravi prerok Izaija (9,5). Prihaja zate in zame! Imenuje se čudoviti svetovalec, močni Bog. Svetovalec, ki dobro ve, kako je za nami, kako je v resnici  z menoj, kaj v resnici potrebujem, česa si v resnici želim. Zato nam svetuje, nas nagovarja in nas vabi, da mu zaupamo, da mu prisluhnemo – po molitvi, po Božji besedi, po zakramentih, po sočloveku – po svojem Svetem Duhu, ki ga je položil v vsakega izmed nas. Zato ga sprejmimo in se mu odprimo prav v tej sveti noči.

Ne bojte se, temveč veselite se! Amen.

Fotografije: Jože Potrpin