Na božični dan je škof Maksimilijan ob 10. uri daroval slovesno božično mašo Gospodovega rojstva v stolnici, ob 18. uri pa romarsko božično mašo pri Sv. Križu nad Belimi Vodami. Objavljamo nekaj poudarkov iz obeh njegovih pridig:

Božično praznovanje se ne konča

Dnevna božična sveta maša na sveti božični dan, je maša, ko obhajamo, slavimo in se zahvaljujemo za to Besedo, po kateri je bilo vse ustvarjeno, ki je bila na začetku, ki je v njej vse nastalo, ki se je v njej rodil človek in Bog. To je začetek ne samo naše človeške svetovne zgodovine, ampak pravzaprav našega življenja, ki se je, verujemo, rodilo v Bogu, ki ljubi človeka in ki vedno znova išče načine, da bi mu spregovoril na srce, se mu razodel in ga prepričal, da ga ima rad in da smo v njegovih očeh vsi dragoceni.

Božično praznovanje se ne more končati. Ne konča se ne s postavljanjem jaslic, ne s polnočno liturgijo, ne z dnevno sveto mašo, ampak želi preprosto trajati.

Skrivnost, ki jo na ta dan slavimo, je po vsebini tako velika in tako temeljna za naše življenje in za našo vero, da nam naše srce in naša pamet govorita, da se moramo pri tej resnici vedno znova ustavljati, jo občudovati in se zanjo zahvaljevati. Božič je edini praznik v cerkvenem letu, ki ga slavimo s tremi bogoslužji, ki skušajo zajeti oznanilo božične skrivnosti.

Tri božična bogoslužja

Najprej smo bili pri polnočni sveti maši povabljeni, da v srcu pokleknemo pred jaslice, pred to skrivnostjo Boga, ga počastimo in se mu zahvalimo za to človeku nedoumljivo resnico, da Bog prihaja na svet kot navaden človeški otrok. Da se želi naseliti v naša življenja takšna, kakršna so: zelo krhka, zelo negotova, zelo šibka – v naše meso in kri, da bi to počasi prevzel s svojim novim Božjim življenjem, ki ga prepoznavamo kot ljubezen.

Pri jutranji božični sveti maši, imenovani tudi pastirski, se zaziramo v to skrivnost človekovega sprejemanja Božjega povabila. Zato so takrat glavni akterji pastirji, ki se niso zanašali na svoje zasluge, svojo modrost in svojo pamet, ampak so preprosto sprejeli to, kar so slišali – kar so jim angeli oznanili in kar je Bog pripravil človeku.

Tako so se odpravili na pot, šli v betlehemski hlev in tam zagledali pravzaprav vsakdanji prizor: ženo, moža in otroka v jaslih. Tudi ta preprostost jih ni ustavila, da ne bi verjeli sporočilu angelov, da je v tem otroku rojen Bog in da je v tej materi navzoča Božja mati. Apostol Luka zapiše, da je Marija vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. Božično skrivnost lahko samo sprejmemo, jo premišljujemo, jo na nek način ogrevamo v svojem življenju, da bi nam tam začela počasi govoriti.

Pri dnevni tretji božični sveti maši smo slišali, kako se evangelist Janez ozre na to veliko skrivnost Božjega vstopa v naše človeško življenje, ko gleda Jezusa, v katerem se je že izpolnil ves Božji načrt. Božji otrok ni ostal v družbi pastirjev v idili svete betlehemske noči, ampak vstopa v svet in k ljudem, ki so daleč od Boga, ki ne verjamejo v ta način Božjega delovanja, ki bolj verjamejo v Boga moči in oblasti, ki jih je zasužnjila tema. Ta svet, tako pravi Janez in tako tudi vedno znova izkušamo, takšnega Boga ne sprejema. Še več, poteptali so ga, odvrgli in pribili na križ kot izvržek človeštva.

Božji otrok ni ostal v idili svete Betlehemske noči

Vendar je Bog ostal zvest in človeka ni zapustil. Spremljal ga je celo v podzemlje, celo do greha, da bi se tam lahko Sin v resnici srečal s človekom in mu podal roko. Po besedah apostola Janeza se je Bog spustil celo v podzemlje k prvemu Adamu, ki se je ločil od Boga, in mu ponudil roko. Vsem, ki sprejemajo to Božjo roko, pa ta daje moč, da postanejo Božji otroci. Ta obljuba je srce veselja in upanja, ki ga obhajamo na božični praznik.

Bog Oče želi v svoji ljubezni do človeka po svojem ljubljenem Sinu človeka sprejeti in ga spremljati na vsakem koraku, tudi v trpljenju in padcih.

To je temelj in srce naše veroizpovedi, ki so jo naši očetje slovesno izpovedali pred 1700 leti na prvem zboru škofov na koncilu v starodavni Niceji. Tam so se zbrali škofje do nedavnega še preganjane Cerkve, ki so na svojem telesu doživeli mučenje in morijo vladarjev tega sveta. Nekateri so bili brez roke, drugi brez oči ali jezika in so s svojim telesom pričevali za zvestobo Kristusu.

Na tem koncilu so po Božji previdnosti dorekli to skrivnost, ki jo človeška pamet sama težko izrazi: kako je mogoče, da je v tem bitju ostal resnični Bog in tudi resnični človek, enega bistva z Očetom. Čeprav človeška pamet to težko razume, lahko s srcem čutimo, da naš Bog ni samo Bog modrosti, ni samo Beseda, po kateri vse nastaja in vse ureja, ampak je nekdo, ki nam daje roko, ki je naša moč in nas ne zapusti niti takrat, ko nismo vredni ali smo daleč od njega. Takrat sta nam njegovo upanje in njegova ljubezen hrana, ki nas vodita skozi življenje. Bog se je zavezal ljubezni do človeka. Morda se naše življenje ne odvija vedno tako, kot bi si želeli, vendar imamo lahko trdno upanje in zaupanje, da sta njegova zvestoba in beseda večni.

Dar novega življenja za svet

V tem svetem letu, ki se zaključuje, se zahvaljujemo za dar katoliške apostolske vere, ki povezuje kristjane po vsem svetu. Vedno znova pridejo trenutki, ko se moramo kristjani zavzeti za svetost in nedotakljivost življenja, ki je Božji dar. Če se človek tega daru dotakne na napačen način, uničuje samega sebe in vse človeštvo.

Na ta sveti večer se zahvaljujemo za dar življenja in prosimo, da bi bili njegovi braniki, pripravljeni služiti in pomagati drugim, da bi v preizkušnjah z Božjo pomočjo našli smisel in srečo.

Dragi bratje in sestre, ob praznovanju letošnjih božičnih praznikov vam želim, da bi se lahko utrdili v tem zaupanju in veri v moč ljubezni. Bog nam jo daje po vsakodnevnih znamenjih upanja in zvestobe. Želim vam, da bi v prihajajočem svetem letu lahko ostali romarji upanja.

To je veliko poslanstvo in naloga nas kristjanov, te male črede Božjih izvoljencev, ki živi v svetu, ki išče srečo in upanje na napačne načine, ker ne zmore koraka preko sebe, svojega razuma in svojega dobrega počutja.

Bodimo pomoč temu svetu v zavesti, da tega ne delamo iz moči svoje volje, ampak iz ljubezni Boga, ki se je brezpogojno naselil v ta svet in tudi v naše življenje, da bi postajali vedno bolj njegovi. Da bi naše življenje vedno bolj bilo jaslice za novo življenje, ki ga želi Bog tudi po nas ohranjati in mu dajati rast v tem našem svetu. To je naša vera in to vero želimo izpovedovati.

Fotografije: arhiv Škofije Celje