O velikonočnem ponedeljku

Je “dan potem”, dan po praznikih. Biblično se spominjamo dneva po vstajenju, ko sta dva učenca šla v Emavs, razočarana nad vsem, kar se je zgodilo z Jezusom v Jeruzalemu, saj Jezusovo trpljenje in smrt nista bila po njunih pričakovanjih in predstavah.

Zato je pot v Emavs tako zelo pomembna: evangelij pripoveduje, kako sta se učenca med seboj pogovarjala in bila razočarana ter žalostna nad krutim koncem vsega. Na poti se jima približa neznanec in ju sprašuje o dogajanju. Počasi se njuno srce ogreva in počasi začneta brati vse dogodke v drugi luči. Ko ga potem povabita za mizo, se jima odprejo oči in ga spoznata.

Prazniki so za vse nas priložnosti, da bi se poglobili v bistvo naše vere in odnosov, da bi lahko Boga, ki je dal za vse nas, prepoznali v našem življenju.

O 40 dnevnem postu pred veliko nočjo

Post je za verne intenzivno obdobje v letu, ko se še v zimi, na pepelnično sredo, življenje nekoliko ustavi, da bi si vsak zastavil temeljna vprašanja: kaj je tisto, kar je v mojem življenju postalo mrtvo, kaj je tisto, kar me ovira, kaj so tisti kamni, ki pritiskajo na grob mojega življenja, kaj so moje rane, … Zato verniki stopimo na pot z Jezusom, ki je 40 dni pred začetkom svojega javnega delovanja preživel v puščavi in se tam podvrgel skušnjavam, ki so skušnjave vsakega človeka:

• Od česa resnično živim, kaj je tisti kruh, ki sem ga potreben?
• Kako živim s svojo močjo in z nemočjo?
• Kaj je bog mojega življenja, tisto, kar častim, negujem, se mu podrejam?

Kot so se morali že Izraelci v prehodu iz suženjstva skozi puščavo soočati z bogovi, ki so nevarnosti življenja – te so se jim, kot beremo v Četrti Mojzesovi knjigi, pokazale v obliki kač, ki so jih pikale – za nas je to podoba notranjega strahu in želje po posedovanju nečesa, kar človeka vedno bolj zapira vase in ga s tem oži v cono smrti. Velika noč pa je odprtje tega horizonta in razodetje, da smo ustvarjeni za nekaj več.

O velikonočnem upanju

Praznik velike noči je vedno priložnost, da se zavedamo, da je krščanstvo vera v moč življenja. Bog ni vstopil v naše življenje, da bi živel namesto nas, ampak, da bi se zavedali, da nismo prepuščeni sami sebi in svoji materialni usodi. Da je dih in Duh življenja, ki ga človek sprejme v začetku, nekaj, kar presega zakone narave in materialnosti. Bog vstopa v naše konkretno življenje; ne da odpravlja naše stiske in slabosti, ampak da nam daje roko in še več – svojega Duha! Velikonočno praznovanje se namreč konča s praznikom binkošti, kjer se zavedamo poslanja Božjega duha, ki živi in deluje v nas. Mi namreč ne verujemo v abstraktnega Boga nekje nad oblaki, niti ne v neke magične materialne moči, ampak v to, da je Bog sprejel človeško naravo, tako da se je lahko naša narava povezala z Njegovo in da smo v tem občestvu močnejši.

Sveto pismo nas krepi v veri v moč življenja, ki zmaguje. Tudi smrt je samo del poti človekovega zorenja za polni odnos.

O birmah

Binkoštni praznik je dopolnitev in izpolnitev daru odrešenja in učlovečenja, ki ga praznujemo na božič in na veliko noč. Bog nam po zakramentih daje darove za novo življenje.

Birma je v našem kulturnem območju povezana z obdobjem rasti mladega človeka v zrelosti samostojnega življenja, tudi duhovnega. Zato je povezana z vzgojo in s formacijo za to, da je človek pripravljen sprejeti samostojno odgovornost v življenju.

Birma pa v resnici spada k prvemu zakramentu, h krstu. Tam namreč prejmemo dar Svetega Duha, dar novega življenja, ki nam pomaga živeti odnos z Bogom in vrednote novega življenja. Darovi Svetega Duha so vrednote, ki so sestavni del polnega življenja: modrost, ljubezen, potrpežljivost, miroljubnost itd. Vemo, da so bile te kreposti za človeka vedno nek izziv. Za njih se je namreč potrebno vedno znova odločati, ker je to povezano s človekovo svobodo in z najvišjo krepostjo, ki je krepost ljubezni. Ljubezen pa je prehajanje iz skrbi zase v odprtost za drugega. Čeprav po tem hrepeni vsak človek, pa to ni samo po sebi umevno, zato se je za to potrebno vedno znova odločati.

Kako te najgloblje človeške vrednote posredovati mladim? To je problem celotne vzgoje, ne samo verske; v družbi, družini, šoli. Zato si postavljamo vprašanja, ali je birma zakrament slovesa, ali bi jo bilo potrebno prestaviti na drug čas, ali je to samo še praznik zunanjosti, kako je z botri,… Koliko se danes zavedamo, kaj je resnično bistveno pri tem zakramentu, pa je vprašanje, ki si ga moramo vsi zastaviti, od staršev, kaj želijo otroku dati, do katehetov, ali najdejo pravi jezik in način za posredovanje teh vrednot.

O škofijski Karitas

Karitas je eno izmed vitalnih področji, kjer Cerkev uresničuje svoje poslanstvo. Papež Frančišek vedno znova poudarja, da Cerkev ni elitni klub, ampak je t.i. poljska bolnišnica, kjer ni vse tako fiksno in trdno določeno, kjer moramo kdaj tudi improvizirati z namenom, da prepoznamo stisko ljudi in da smo tam, kjer je stiska. Ključno poslanstvo Cerkve je namreč, da pričujemo za Boga, ki je prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v polnosti. Karitas so ljudje, ki še posebej slišijo Jezusovo besedo: “Karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste storili meni.”

Celjska Karitas je bila ustanovljena kmalu po ustanovitvi škofije leta 2006 in je zelo zagnana in goreča v tem, da ne bi bila samo servis za podeljevanje materialnih dobrin, ampak da bi človeku pomagala globlje v grajenju medsebojnih odnosov, ki edini osrečujejo. Po času covida se je delo Karitas samo še utrdilo in poglobilo razumevanje tega, kako pomembni so naši stiki, da je treba pripravljati prostor, kjer se lahko zgodi srečanje in poslušanje drugega, da je potrebna tudi vzgoja sodelavcev za odnose, da deljenje materialnih dobrin lahko seže nekoliko globlje. Karitas ima veliko projektov: pozornost do oddaljenih, animiranje ljudi za dobrodelnost, vzgoja sodelavcev in voditeljev, skrb za ostarele, osamljene, skrb za umirajoče, … želi biti blizu ljudem.

O izzivih Cerkve po svetu

So taki, kot so izzivi družbe: odtujenost, razslojenost, vojna žarišča, …

Cerkev v iskanju svoje identitete odkriva veliko nepravilnosti v njej. Papež Frančišek vedno znova poudarja, da mora biti Cerkev kraj varnosti in sprejemanja. Vse zlorabe oblasti, duhovne zlorabe, zlorabe na spolnem področju, kažejo ravno nasprotno. S tem se mora Cerkev transparentno soočiti, če želi še naprej opravljati svoje ključno poslanstvo.

Vse to je zaobjeto v pozivu papeža Frančiška oktobra 2021, ko je sprožil t.i., sinodalno gibanje, da bi se Cerkev zavedala, da smo ljudje, poklicani skupaj na poti, da uresničujemo svoje temeljno poslanstvo in omogočimo drug drugemu življenje kvalitetnih medsebojnih odnosov in s tem tudi odnosa do Boga. V tem procesu sinodalnosti so v ospredju izzivi: kako postaviti živa mala občestva po župnijah, kjer se bodo čutili drug za drugega odgovorni, da bodo prevzeli svojo aktivno službo biti kristjan, kar pomeni razvijati svoje darove in z njimi služiti bližnjemu.

Prihajamo v čas, ki je posledica krize, ko se manjša število hierarhične Cerkve, duhovnikov je vedno manj, so ostareli,.. kar pa ne pomeni, da bodo župnije na terenu zamrle, bodo pa verjetno dobile neko novo obliko. Močneje bo izpostavljen delež vernikov, dogajale se bodo verjetno hišne cerkve, ki jih je prva skupnost že poznala, kjer so se verniki zbirali v molitvi in ob prebiranju Božje besede, v skupnem spodbujanju življenja po evangeliju, duhovnik pa je bil v določenih središčih navzoč, da je delil zakramente in jih povezoval z evharistijo. Za tak čas se pripravljamo.

Kako vidite celjsko škofijo čez 10 let?

Trenutno se je zaključilo 2 letno iskanje vizije celjske škofije. Prebujajo se živa lokalna župnijska občestva, čuti se velika potreba po formaciji celotnega občestva, tako otrok kot staršev v družinskih katehezah, da se spremlja človeka tam, kjer živi. Skupnosti bodo verjetno postale manjše, a hkrati bolj žive in pričevalske. Potrebno bo razmisliti, kako v dobro vseh preoblikovati tudi infrastrukturo. Naša vizija kaže na to, da se moramo povezovati tudi po širših področjih in narediti škofijsko mrežo za ljudi, da bomo na širšem področju prišli do neke sinergije.

O mladih

Mladi so vedno gibalo, a hkrati najbolj senzibilni in čutijo, kje je nekaj živega, kamor se splača vlagati in kaj jih pritegne, hkrati pa tudi to, kaj jim ne daje več hrane in veselja. So lakmusov papir živosti našega oznanila, po drugi strani pa tudi moč in jih je potrebno vključiti. Če je občestvo ostalo brez mladih, se mora resno vprašati, kako smo živeli, kaj moramo spremeniti. Prihodnost je za mlade, starejši jo izročajo mladim.

O spodbudah papeža Frančiška

Cerkev vodi Sveti Duh, čeprav je zemeljska struktura včasih na videz tako močna in trdna, z boji moči in prevlade. Preživelo pa bo samo tisto, kar bo imelo življenje v sebi. Spodbude temu našemu času daje tudi papež Frančišek, ki je zelo močno usmerjen v to, da se mora Cerkev usmeriti v bistveno – v posredovanje Božjega življenja ter biti senzibilna do majhnih in ubogih. Odnos do teh je namreč vedno kriterij zdravja neke družbe in tudi Cerkve.