O praznovanju božiča

K prazniku spada tudi priprava na praznik. V adventu smo se na zunaj in na znotraj pripravljali na višek božičnega praznovanja na sveti večer. Polnočna sveta maša je krona praznovanja, kjer se izraža, da se ta praznik tiče naših medosebnih odnosov. Vedno znova se vračamo k temu, da smo v življenje poklicani z nekim poslanstvom, da so odnosi nekaj najlepšega in najdragocenejšega, hkrati pa tudi nekaj najbolj živega in občutljivega. Zato vedno znova terjajo našo pozornost in pomoč, da jih na novo vzpostavimo. Božič nam je dan, da okrepimo notranje veselje in hvaležnost za življenje.

Božična zgodba je okvir, ki nam pomaga, da bi postopoma vstopili v življenjske resnice, v skrivnost naše vere. Ta praznik ni samo spominjanje nečesa, kar se je zgodilo enkrat v preteklosti v Betlehemu, ampak imajo zapisi o teh dogodkih namen, da bi človeku pomagali videti temeljne poudarke – da so mali tisti, ki so bolj sprejemljivi za lepoto in dar življenja.

Življenje je namreč dar, ki ga je potrebno sprejeti, je dar, ki se ga ne da osvojiti ali kupiti. Bolj kot smo ga pripravljeni sprejemati in deliti, večjo srečo nam to prinaša.

Teološka vsebina, ki je v ozadju božiča, je, da naš Bog ni nekdo, ki bi od zgoraj na nek neoseben način gledal človeka, skrbel za red, kaznoval slabe in nagrajeval dobre, ampak je tisti, ki se je odločil živeti s svojo Božjo močjo sredi med nami. Učlovečenje je način vstopa Boga v človeške odnose. V teh praznikih prebujamo hrepenenje po tem in v ta odnos z Bogom tudi sami vstopamo.

O družini in temeljnih odnosih

Družina je temeljna človekova skupnost, je srce vsakega naroda in tudi Cerkve. Je varnost, gotovost, je podoba očeta in matere, ki nam da temelj za naprej. Božič je ta prostor in čas, ko želimo narediti tudi nek zaključek leta, ki je za nami in pogledati v prihodnost z zavedanjem, da se vse začne in konča v teh temeljnih odnosih.

Bog se nam daje na svoboden način kot tisti, ki je vzel nase naše slabosti in odnesel naša bremena, kot pravi prerok Izaija. To pomeni, da nam Bog pomaga, da bi slutnjo dobrega, ki je v vsakem človeku in voljo za preseganje samega sebe k drugemu tudi uresničili. Ljudje smo sami sebi največkrat največje breme, ko postane naš ego malik ali trdnjava, ki jo moramo braniti.

V teh praznikih nam sporočilo božiča pomaga, da bi se lahko osvobajali strahu za samega sebe in se odpirali za pomoč v zavedanju, da nismo mi tisti, ki moramo spremeniti svet, lahko pa smo orodje oziroma, kot pravi Janez Krstnik, pričevalci za Luč.

O jaslicah

Letos se spominjamo 800. letnice postavitve prvih jaslic. Sv. Frančiška Asiškega je takrat najbolj zadela preprostost Boga. Bog si ni izvoli zlata in bogastva privilegiranih, ampak je našel svoj dom in toplino za tiste najmanjše. Človeka najbolj ovira njegova samozadostnost, zato je ključna naša odprtost srca. Sv. Frančišek je zelo globoko razumel teološko sporočilo božičnega praznika – ljubezen in preprostost Boga, ki se poniža, postane del človeka in na ta način posveti vse človeško. Takšno ovrednotenje človeškega daje smisel vsem življenjskim okoliščinam.

O božičnem Vojniku

Moč človeške ljubezni in srca se kaže v tem, da na razstavi jaslic niso samo profesionalni umetniki, ampak so razstavljene jaslice, ki so jih naredili otroci, zavodi, šole, osebe s posebnimi potrebami, gasilci, umetniki … Na letošnjem blagoslovu sem poudaril tri stvari, ki so se mi porodile, ko sem gledal to pestrost:

1. V tej razstavi se odraža hrepenenje človeka po lepem. Čuti se človekov trud in ljubezen, ki sta bistvo lepote.
2. V središču so jaslice, ki so središče doma. Vsak človek hrepeni po domu, po bližini. To je skrivnost našega Boga, ki nam ustvarja dom in občestvo.
3. Množica luči nas spomni na to, da potrebujemo luč, potrebujemo svetlobo, ker se želimo videti, ker želimo biti transparentni. V Cerkvi govorimo o odpuščanju in spravi, o zakramentu spovedi, ki služi temu, da bi se prečistili in postali bolj transparentni.

Praznične luči nas spodbujajo k temu hrepenenju in nas nagovarjajo, da bi bili tudi sami nosilci luči. Spominjajo nas na to, kako lepo je živeti v luči. Praznik božiča pa nam daje moč, da lahko v luči živimo.

O božičnem času

Božični prazniki svoj vrhunec dosežejo na praznik sv. treh kraljev, ki nas spomni, da smo oznanilo Boga in Božje bližine sprejeli, da ga delimo z drugimi. Na ta praznik obhajamo to resnico, da se do Boga pride po različnih poteh. Krščanstvo ni sekta. Gospod nas je postavil, da bi bili sol zemlje in luč sveta. Božično praznovanje sklenemo na praznik svečnice 2. februarja, ko praznujemo razodetje Jezusa kot luč sveta.

O upanju za mir v Sveti deželi

Upanje je vedno, ker vsak človek hrepeni po miru. V Sveti deželi je paradoks vojne in miru tako močan, da se res dogaja borba med dobrim in zlom, kot se je dogajala že na začetku evangelija v tistih krajih. Beremo, kako se je Jezus moral najprej soočiti s skušnjavami v borbi med življenjem in smrtjo. Ta boj gre skozi srce in k tej borbi smo poklicani vsi. Da se to dogaja na teh svetih krajih je za nas povabilo, da z vsemi notranjimi duhovnimi silami in tudi navzven vsak na svoj način delamo za mir in ohranjamo upanje. Mir bo na tistem kraju vedno znova veliko pričevanje.

O preteklem letu v celjski škofiji

Ne moremo mimo najbolj zaznamujočega dogodka, katastrofalnih poplav in vremenskih stisk ter posledic neurji. To se nas je trajno dotaknilo. Zavedamo se človeške nemoči, kar je za vse nas poziv ne samo k materialni pomoči, ampak k osebnemu spreobrnjenju, spreminjanju pogleda na življenje in svet. Da začnemo prav vrednotiti tako življenje kot materialne danosti in naravo. Da se učimo najgloblje resničnosti, ki je DNK vernega človeka: da je vse dar in da se do vsega obnašamo kot do najsvetejšega daru. Nismo sami gospodarji ne lastnega življenja, ne narave, ampak smo sodelavci, smo del tega stvarstva. Hvaležen sem za vse, ki so v stiski pričevali za krščansko upanje, vsem, ki so se povezali in organizirali, vsem župnijskim sodelavcem in sodelavcem Karitas. Solidarnost in bližina trajata še danes. Vsi hrepenimo drug po drugem, nihče ne more preživeti sam. Tudi takšni dogodki nam pomagajo k temu zavedanju.

O sinodalnem zasedanju v Rimu

Hvaležen sem za to priložnost udeležbe na svetovnem zasedanju sinode, ki se tokrat ukvarja s temeljnim poslanstvom in vsebino Cerkve, ki spada k božičnemu oznanilo: da je Cerkev občestvo. Je tudi struktura, a njeno bistvo je biti transparenten za sporočilo Boga človeku, ki ga oznanjamo ob božiču: Bog je Emanuel, je Bog z nami. Bog je naša luč, Bog je tisti, ki nam daje moči, da uresničimo naše življenje.

Morda smo se v Cerkvi kdaj premočno zagledali v strukturne stvari in oblike, ki so bile včasih pomembne, danes pa so nam že v oviro. Čas se spreminja, duhovniki se starajo, mladi ljudje na drugačen način dojemajo, sprejemajo, vstopajo in opravljajo svoj delež v Cerkvi. Tudi družba ima drugačne potrebe. Božja beseda nas vedno znova spodbuja, da odgovarjamo na znamenja časa.

Da se zavedamo, da nismo učenci neke stare zgodovinske knjige, ki bi bila zapisana enkrat za vselej, ampak je Sveti Duh, ki je Duh ljubezni, navdiha in miru tisti Božji glas, ki nas odpira in nam kaže, kaj je naloga Cerkve danes.

To je bilo ključno vprašanje na sinodi in je tudi ključno vprašanje začetka moje škofovske službe, ki ga razumem kot nov začetek, kot novo iskanje, kar me vedno znova navdušuje z radovednostjo.

Sinodalni proces traja od oktobra 2021 in se je razvijal v več stopnjah. V središču so vprašanja občestvo/skupnost, naše sodelovanje in naša naloga/poslanstvo/misijon. Najprej smo jih obravnavali na lokalni ravni lokalne škofije, potem na celinskih zasedanjih (v Pragi se je srečala Evropa), kjer je nastal delovni dokument z vseh 7 celin, ki smo ga obravnavali ves mesec oktober v Rimu 2023. To je bil prvi del skupnega zasedanja. V oktobru 2024 se bomo ponovno zbrali na zaključnem delu sinodalnega srečanja.

O duhovniških poklicih

To vprašanje gre z roko v roki z razvojem človeka, družbe, sveta in tudi Cerkve. Sinoda želi prav to situacijo videti, jo ovrednotiti in najti skupne odgovore na te izzive in ta vprašanja. Danes je močno razvit individualizem, zoženje interesa na individualno, na to, kar se meni dogaja. Naboja družbenosti, biti za druge, ni več ne v družbi, ne v politiki in tudi ne v Cerkvi, ki je del te družbe. Cerkev pa nosi sporočilo, da je smisel človeka v povezovanju, v občestvenosti, v delitvi. Zato se soočamo z dejstvom, da tak način, take oblike in tako delo ljudi ne zanima več. To ni samo problem mladih, ampak celotne družbe. Vsak je v svojem kotičku in ne prihajamo več skupaj. Vsepovsod nam bo zmanjkalo ljudi, ki bi šli preko sebe k drugemu, tako v zdravstvu, v socialnem delu, … Duhovniški poklici so samo sestavni del te družbe.

Ne bojim se za usodo Cerkve, ker se je Bog dokončno zvezal s človekom.

Oblika in delovanje pa bosta drugačna. Ne bodo nas mogle več skrbeti množice cerkva in strehe. Na prvem mestu bo človek. Dolžnost vodstva Cerkve je, da poskušamo pomagati opolnomočiti ljudi, da bodo lahko pripravili prostor za oznanjevanje, za spodbujanje v veri. Ključno vprašanje bo naša odprtost za to. Vsi odgovorni voditelji se ukvarjamo s tem. Tako kot za starše samo zgraditi dom in streho nad glavo še ni zagotovilo, da bodo otroci tam srečni. V Cerkvi imamo infrastrukturo, a to samo po sebi še nič ne pomeni.

O načrtih v celjski škofiji v letu 2024

Smo v sinodalnem procesu in povabljeni, da vstopimo v temeljno delo evangelizacije. Prišli smo do vizije škofije, da se želimo v Svetem Duhu prepoznavati in oblikovati kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.

Prvi koraki tega leta na škofijski ravni bodo šli v dve smeri: Sinodalna formacija duhovnikov, da bodo lahko opravljal svoje delo čim bolj rodovitno v občestvih. Formacija laikov pa bo usmerjena na ožje župnijske sodelavce.