Škof Maksimilijan se je v decembrski oddaji Sledi večnosti na Programu ARS pogovarjal z novinarko Jasmino Bauman o romanju naše škofije na kraje prvih krščanskih cerkva v Turčijo oktobra letos.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete TUKAJ.

Škof je v pogovoru povedal:

Kako ste med obiskom teh skupnih korenin doživljali ekumenski razmislek in kako 1700. letnico koncila v besedah pravzaprav strniti do te mere, da pridemo do bistva, katerega sad verniki molijo v veroizpovedi, da je Sin rojen, neustvarjen, enega bistva z Očetom?

Za nas je bila to res edinstvena priložnost v okviru svetega leta, da smo poromali na kraje teh naših prakrščanskih cerkva. Ena izmed njih je bila v Niceji v Turčiji, kjer smo doživeli ne samo odkritje ostankov bazilik in drugih stavb tistega časa prvih let krščanske svobode. Leta 325 je cesar Konstantin povabil škofe, ki so še nekaj let prej doživeli preganjanje, da bi tam skupaj določili temeljne resnice naše vere. Gotovo je bila zanj pomembna enotnost v veroizpovedi zato, da je zagotavljala združevalno moč narodov v tem večnarodnem in večverskem kontekstu rimske države.

Predvsem pa se mi zdi, da je bil takrat takšen naboj te preizkušene Cerkve, da so res iskali besede, kako v tem filozofskem jeziku in kulturi, ki se je takrat soočala s to grško-rimsko kulturo, izraziti enkratnost te neubesedljive resnice, da se je en Bog učlovečil. Da je sestopil, da je poslal svojega Sina in potem svojega Duha, kljub temu pa je v Bogu edinost in enotnost.

V tej veroizpovedi, da je Sin enega bistva z Očetom, da gre za enega Boga, ki je bila seveda zelo jasno izpovedana že v samem Svetem pismu, sta se takrat lahko poenotili tako Vzhodna kot Zahodna Cerkev. Takrat, 300 let po dogodkih Jezusove smrti, vstajenja in vnebohoda, so bili na posameznih delih tega velikega imperija namreč že različni učitelji, ki so to vero začeli razlagati na svoj način.

V Turčiji ste poudarili, da je sveto leto priložnost, da se znova zavemo krstne milosti in dovolimo Božji besedi, da nas vodi naprej. Kje vse vas je vodila pot? Kaj vas je osebno najbolj presenetilo? Morda kakšen trenutek ali srečanje, kjer ste začutili evangeljsko moč. 

Ko potuješ po tej pokrajini, ki je bila zibelka krščanske kulture, kraj prve Cerkve, zdaj pa je tako zelo drugačna in srečuješ samo ostanke krščanstva v različnih ruševinah in izkopaninah starih mest, te to presune. Po drugi strani pa pride močneje do izraza to, da nobena moč in nobena sila ne moreta ustaviti Duha evangeljske vere. Lahko se spremenijo strukture, lahko izginejo neki objekti in neke kulture. A Duh učlovečenega Boga bo živel naprej.

Na teh krajih smo lahko doživljali prav to resnico, da evangelij ne potrebuje oz. da zanj ni bistveno, da bi imel neke objekte moči, ki bi ga varovala, ampak, da najde srce, ki ga sprejme, ga učloveči, ga živi in nosi naprej.

Prepotovali smo kraje sedmih glavnih cerkva, ki so kot Janezove cerkve omenjene v Knjigi razodetja. To so cerkve, ki so nastale proti koncu prvega stoletja, v času, ko so se že začela preganjanja. Ko je krščanstvo stopilo v to mestno kulturo in se soočilo z mnogoboštvom, so se takoj pojavili tudi prvi upori. Vsa ta mesta so zdaj v ruševinah (Efez, Pergamon, Sarde, Laodikeja, Kolose,…). V njih lahko začutiš to sled 300, 400 let od razcveta krščanstva, ki se je zgodilo v bizantinski dobi, in potem do hitrega zatona v 6. in 7. stoletju s prihodom islama in tujih narodov.

A iskra Duha je preživela in se zelo močno utelesila v kulturo človeštva, ki jo je takrat predstavljala grško-rimska kultura, tudi na podlagi cerkvenih očetov, ki so takrat poskušali najti dialog s svetom. Tako tudi danes na nek način živimo iz sadov tiste “umesitve “ Božje besede v nek konkreten prostor.

Kako lahko po vašem mnenju Cerkev konkretno pomaga vernikom, da bi ta krstni dar rojeval sadove v vsakdanjem življenju?

Naše temeljno poslanstvo je pričevanje tega, kar smo sami izkusili in doživeli. Zdaj v času po papežu Frančišku še bolj razumemo, da je Cerkev občestvo vseh, ki so krščeni in zaznamovani s Svetim Duhom. Naše prvo poslanstvo je življenje iz resnice in moči te vere. Cerkev pa ima tudi nalogo, da pomaga drugim brati znamenje časa. Kot je zapisal papež v Buli ob svetem letu, je ena izmed naših nalog prepoznavati znamenje upanja. Ne samo, da se zavedamo virov, iz katerih rastemo, ampak da prepoznavamo tudi delovanje učlovečenega Boga, njegovega Duha. Pomagati brati Božjo besedo, razbrati Božjo besedo in jo potem prevajati v svoje življenje. To se mi zdi, da je naša skupna naloga in poslanstvo.

Na romanju v Turčijo pod okriljem Škofije Celje je ob vas in murskosoboškem škofu romalo 20 duhovnikov ter več kot 20 laikov. Kako ste ob tej skupni izkušnji prebiranja Svetega pisma na kraju dogodka videli utrip Cerkve danes? Je romanje pokazalo, da se duhovniki in laiki lahko globlje povežejo v skupni odgovornosti za oznanilo?

To je bila zelo močna in lepa izkušnja. Bilo nas je polovica laikov in polovica duhovnikov. Prav to je pokazalo to živost cerkve in rodovitnost Svetega Duha. Bistvo Svetega Duha je namreč občestvenost, povezanost, povezovanje. Ta navdih pa prihaja preko odnosa.

Preko drug drugega, po drugem in ob drugem se učimo prepoznavati znamenja vere ter drug drugega krepiti in rasti v  ljubezni. Odnosi so najboljša šola takega rodovitnega življenja.

Papež Leon XIV. je nedavno obiskal Turčijo in Libanon. Srečal se je tudi z msgr. Martinom Kmetcem, izmirskim nadškofom. Katoličani v Turčiji živijo v izraziti manjšini. Tudi vi ste obiskali nadškofa. Kaj je izpostavil? Denimo papež je med obiskom poudaril, da je v majhnosti pravzaprav velika možnost, da Bog deluje. 

S tem prvim papeževim apostolskim romanjem je bil narejen močan poudarek, ki je pokazal program njegovega pontifikata in poslanstva. Že vse od vsega začetka se vidi, da papežu zelo veliko pomeni oznanilo miru. Živimo namreč v času velikih svetovnih vojn, nevarnosti, sporov med različnimi kulturami in tudi preganjanja krščanstva ter drugih verskih manjšin.

Kot se je papež Frančišek na svoji prvi poti podal na Lampeduso, kjer se je srečal z migranti, je šel papež Leon na Bližnji vzhod, kjer se soočajo islam, krščanstvo in judovstvo, kjer so tudi veliki spori, kljub temu pa imamo veliko skupnih osnov, da bi lahko zaživeli nek dialog, pristnost in zvestobo svojim koreninam. Zelo močno je bilo poudarjeno papeževo oznanilo ekumenizma in povezovanja v zavedanju skupnega bolj kot tistega, kar nas po kulturi ločuje.

Močan poudarek, ki ga vedno znova vidimo pri papežu Leonu, je, da se ne boji sprejeti oziroma istovetiti se z ranljivo Cerkvijo. Cerkev je rojena iz Kristusove rane, iz križa. Ker je ranljiva, je občutljiva in nepopolna v svoji človeškosti. Če to sprejmemo, nam je lahko v izziv za boljšo gradnjo medsebojnih odnosov, za bolj sočutno, potrpežljivo in razumevajočo držo. Da ne izgubimo izpred oči trpljenja in stisk sedanjega časa, ki jih je veliko.

Kako ste kot romarji sprejeli sporočilo izmirskega nadškofa, da je najpomembneje, da Božja beseda ostane zapisana v naših srcih in kako to razumete v luči današnjega krščanskega življenja?

Zelo močno in globoko doživeto je bilo srečati živo Cerkev v tem islamskem svetu. Katoliška skupnost je tam še posebej velika manjšina, ki nima ničesar, ne more posedovati objektov in imeti nekih struktur, ampak se lahko zanaša samo na moč evangelija in vere. Živijo iz solidarnosti in povezanosti z vesoljno Cerkvijo, tam pa pričujejo za življenje, za prepričljivost evangelija in krščanskega oznanila.

Nekaj domačinov, ki smo jih srečali, je bilo zelo prepričljivih, zelo povezanih, zelo srčnih, realističnih in mirnih.

Naš rojak, ki na tem področju deluje že vrsto let, je zdaj prevzel tudi odgovornost, da povezuje Cerkev na zelo velikem področju, kjer je kristjanov manj kot 10.000, duhovnikov pa manj kot 20. In to se pozna na človeku. Ima drugačne usmeritve in je poln upanja, ki ni odvisno od zunanjih okoliščin.

Dejali ste, citiram: »Če hočeš, da te Božja beseda vodi naprej, je potrebna odločitev.«

Tudi tega smo se učili v tem letu upanja, v letu romanja. Človeško življenje je pot. In stopiti na pot pomeni, nekaj dinamičnega, hkrati pa je to tudi odločitev. Dejstvo je, da po naravnem življenju potujemo proti smrti. In ta naravni človek v človeku je vedno znova tisti, ki bi se hotel ustavljati, si krajšati poti, počivati, ker ve, da gre proti smrti. Zato je Duh vere, ki ga imamo, ki nam je bil podarjen, tisti, ki človeka vedno znova kliče k preseganju – stopiti preko tega, kar je mogoče, sprejeti izziv. In vsako dejanje ljubezni je pravzaprav izziv, ki terja stopiti preko človeške logike, ki bi iskala samo lastno korist in lastno preživetje.

Zato, ko danes ugotavljamo, da vera ni nekaj samo po sebi umevnega, vidimo, da je ta nesamoumevnost pravzaprav nek izziv, ki prečiščuje. Ljudje, ki se danes odločijo za vero, za Boga, ki izkusijo Božjo moč, so se pripravljeni odločati se, kar pomeni odlepiti se od nečesa in delati korake naprej. To pa je tisto, kar dela življenje rodovitno. To spada k bistvu vere, saj smo verniki romarji, ki imamo jasen cilj, pot do cilja pa je zelo osebna in zelo konkretna.