Škof Maksimilijan se je v decembrski oddaji Sledi večnosti na Programu ARS pogovarjal z novinarko Jasmino Bauman na temo Kako prebirati Sveto pismo?

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete TUKAJ.

Škof je v pogovoru povedal:

Prevod Svetega pisma je živ organizem in zato nikoli dokončano delo. Zakaj?

O tem, da je prevod Svetega pisma nikoli dokončano delo, lahko govorimo iz treh predpostavk:

1. Temeljno avtorstvo: Avtor Svetega pisma niso posamezni pisatelji različnih zgodovinskih obdobjih, ampak, tako verujemo, Sveti Duh,  ki je navdih Božje besede. Ta Božji Duh, ki uporablja jezike, naravo, kulturo in okolje človeka, je dih življenja, živ in dinamičen. Navdih je nekaj, kar presega materialno danost. Zato nam vedno znova govori na svoj način, na način, ki ga v nekem trenutku potrebujemo.
2. Zgodovina: Knjige Svetega pisma so bile napisane v nekem določenem zgodovinskem kontekstu, interpretirane in brane pa potem v nekem drugem zgodovinskem kontekstu. Zato je pomembno razumevanje tudi zgodovinske rasti. Miselnost, okoliščine in civilizacije se razvijajo. To hkrati vpliva na interpretacijo in tudi na prevod svetopisemskih besedil.
3. Osebni vidik: tudi človek doživlja svoj proces in razvoj od otroštva preko različnih obdobji življenja. V tem času skupaj z njim raste tudi dialog, ki ga ima s Svetim pismom.

Kako se lotiti prebiranja Svetega pisma? Sta želja in volja dovolj za začetek?

Volja in želja sta dovolj za storiti prvi korak, ki je odpreti knjigo in brati. Ker pa je Sveto pismo nekaj živega in osebnega, zanj velja isto kot za vsak odnos, da ga je potrebno graditi. Potrebna je rast v ljubezni do te knjige in rast v veri.

Najprej odkrivamo zgodovinske okoliščine, nato različne literarne zakonitosti, ki tudi pogojujejo razumevanje besedil. Oblike so bile, sploh v starejših tekstih, zelo pomemben element, ki ga danes nekoliko zanemarjamo, saj literarna izobrazba ni več toliko del splošne kulture, zato se je tudi tega potrebno učiti. V npr. pesniškem stilu je neka misel drugače izražena kot pa v neki narativni pripovedi ali v nekem zakonodajnem pravnem besedilu. Podobe, forme, primerjave, kontrasti, besedne igre imajo v svetopisemskih besedilih veliko vlogo. Ob zavedanju tega počasi rastem tudi v prepoznavanju oblik in form Svetega pisma.

Zelo pomemben element pa je vera. Da razumem, s kakšnim namenom je bilo to besedilo napisano.

To ni samo zapis nekega zgodovinskega dogajanja in poročilo  o preteklih dogodkih, ampak mi sporoča globljo modrost. Osnovno sporočilo Svetega pisma je, da govori o bližini in dialogu Boga s človekom, o smislu njegovega bivanja, smeri in pomenu življenjskih dogodkov.

Zato je v končnem smislu pri branju odločilno, da se zavedam, kdo je tisti, ki mi po tem besedilu govori. Tako spoznavam Boga, ki je temeljni izvor Božje besede in tudi sebe kot Božjega otroka, kot tistega, ki je v dialogu z Bogom, ki mu je Bog dal poslanstvo in smisel življenja, da ga lahko odkrivam.

Zakaj takšen poudarek tudi na skupinski dinamiki prebiranja?

Sveto pismo je besedilo občestva, namenjeno je občestvu, v človeške oblike zapisano in sprejeto je v neki konkretni skupnosti. Človek je ustvarjen kot občestveno bitje. Zato temeljne resnice svojega bivanja spoznavamo v odnosih, v dialogih. To je teološki in antropološki temelj. Sveto pismo je bilo zapisano v duhu občestva, zato je lahko razumljeno in aplicirano v istem duhu.

Dinamika Svetega Duha je povezovanje in ustvarjanje občestva. Zato je pomembno, da beremo oz. prebrano delimo v občestvu drug z drugim. Podelitev je eden ključnih elementov, da počasi prihajamo do stopnje razločevanja; da lahko skupaj razlikujemo, kaj prihaja od Božjega Duha, kaj pa od hudega in tako drug drugega gradimo. Tudi za rast v globljem duhovnem življenju potrebujemo odmev drugega. Največja nevarnost za človeka je to, kar ustvarja nasprotni duh – izolacija in strah, ki človeka blokirata in vrtita okoli lastne osi.

Je potrebno veliko znanja za Sveto pismo?

Najprej je potrebna želja, ki ji z drugo besedo rečemo tudi ljubezen. Vse, kar hočem spoznati, moram imeti rad, moram spustiti v srce. Po tem pa se mi prebudi tudi želja, kaj več spoznati. Zakladnica znanja okoli Svetega pisma je neskončna.

Prvi pogoj za strokovni znanstveni pristop k Svetemu pismu je poznavanje jezikov in kulture, v kateri je bilo napisano. V sodobnem času imamo veliko pripomočkov, da si pridobimo znanje. Je pa to kljub temu daljši proces spoznavanja različnost kultur in različnosti načina določenega mišljenja v določenem času.

A Sveto pismo lahko razume vsak, ki ima osnovno držo ponižnosti. Brez te ne moreš prepoznati in sprejeti niti sočloveka, kaj šele Boga. Znanje se ti postopa širi, ko bereš, hkrati pa se prebuja zanimanje in se ti širi nov svet, v katerega vstopaš.

Kaj je najbolj preizkušena metoda branja Svetega pisma?

Imamo veliko nasvetov, kot smo si različni ljudje. Morda včasih beremo po občutkih npr. veselja ali žalosti, ko kaj potrebujemo ali iščemo. Če pa želimo Sveto pismo načrtno spoznati, se ga je dobro lotiti sistematično.

Začnemo z začetki, s temeljnimi zgodovinskimi knjigami Stare zaveze, potem s preroškimi knjigami, ki pokažejo razvoj misli, potem pa pridemo v bolj duhovno sfero, kot so modrostne knjige in psalmi.

Pri Novi zavezi je lahko tudi podoben pristop. Najprej začnemo z evangeliji, z Jezusovim življenjem, z njegovim vstopom v svet kot nadaljevanje in dopolnitev Stare zaveze. Svetujem, da se najprej lotimo Markovega evangelija, kjer je Jezusova zgodba v odnosu do njegovih učencev kompaktno predstavljena. Razvoj Jezusove skrivnosti in rast učenčevstva se v tem evangeliju paralelno razvijata.

Za pristop z antropološkega, človeškega vidika je najbolj primeren evangelij za začetek branja Lukov, kjer je ta človeški in kulturni vidik Jezusovega življenja najbolj izpostavljen. Evangelist Luka je bil grško izobražen in se je obračal na latinsko-grško izobraženstvo tistega časa, ki ni bilo več toliko semitsko. Zato je oblikoval teme, ki so tudi nam sodobne: odpuščanje, usmiljenje, vprašanje žensk, občestvo, dialog. Poleg tega ima tudi smisel za zgodovinsko kronologijo. V Lukovem evangeliju je zato ogromno imen, ki jih najdemo tudi v zgodovinskih kronologijah in jih lahko odkrivamo, povezujemo in tako rekonstruiramo dogodke v Jezusovem življenju.

Zgodba zase so Pavlova pisma z duhovno teološkim sporočilom, ki imajo odtenek težav prve Cerkve. Tudi njegove teme so vedno aktualne: vprašanje svobode, pravičnosti, življenja, greha, Svetega Duha,…

Zelo dobra metoda branja je, da beremo s svinčnikom. Podčrtujemo, si izpisujemo, se kakšno stvar naučimo tudi na pamet. Navdihnjena besedila s tem nosimo in jim damo prostor, da vzkalijo in obrodijo v naši zemlji sadove, so nam v navdih, da lahko stopimo v dialog s Tistim, ki je v ozadju tega navdiha.

Ena od metod je tematsko branje Svetega pisma: ko želim izvedeti kaj več o eni temi. Imamo dobre priročnike, npr. Nova zaveza s prostorom, kjer je narejen načrt po posameznih temah, nanizani so odlomki, ki jih lahko v določenem obdobju preberemo, kar je zelo dober začeten pristop vstopanja v skrivnost Svetega pisma.

Ne postavljajmo si roka, do kdaj prebrati Sveto pismo

Prej ali slej se ob branju zavedam, da ne berem jaz, ampak da Sveto pismo bere mene. Ob tem bom odkril, da sem tudi jaz, tako kot Sveto pismo, vsakodnevna nedokončana skrivnost, ki se razvija. Sveto pismo je namreč samo okvir, v katerega postavimo svoje življenje v odnosih in srečanju z Bogom. Daje mi okvir, sliko pa pletem in rišem sam v dialogu z Njim.

Zato Sveto pismo kot veliki tekst človeštva ni ideologija, ki bi človeku prala možgane, ampak ti odpira možgane, te postavlja v dialog in je neskončen navdih celotne človeške zgodbe do konca dni.

Vabim vas, da preprosto vzamete Sveto pismo in berete. Če potem nastopijo kakšna vprašanja, imamo dovolj pripomočkov in priročnikov, ki nam bodo na tej poti lahko pomagali.