Škof Maksimilijan se je v julijski oddaji Sledi večnosti na Programu ARS pogovarjal z novinarko Jasmino Bauman na temo Upanje v Svetem pismu.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete TUKAJ.

Škof je v pogovoru povedal:

Ko govorimo o upanju, najprej pomislimo na optimizem, želje, pričakovanje. Kaj pa pomeni upanje v svetopisemskem kontekstu?

Papež Frančišek je bil vedno znova pozoren na to, da besede upanje ne bi zamenjevali z besedo optimizem; z nekim preprostim ali naivnim gledanjem, da bo že nekako, da se bo že življenje nekako uredilo, da bom že nekaj dosegel, ne da bi pri tem tudi sam resno zastavil z delom za to.

Upanje v Svetem pismu je zelo tesno povezano s kategorijami vera, upanje in ljubezen, s temi temeljnimi kategorijami izkustva človekovega bivanja kot presežnega bitja.

Upanje v veri je nekaj realnega, ker ima pri nas upanje konkretno ime. Temelj upanja za nas je Bog in Božji načrt, ki želi človeku dobro, ki je človeka ustvaril za življenje.

To odseva že v Stari zavezi. Bog ni hudoben Bog, ki bi človeku grozil, ampak je Bog, ki ga spremlja, mu pošilja različne preroke in besede spodbude, da bi se odločal za dobro, da bi se odločal zanj in s tem izpolnil tudi načrt svojega življenja.

V Novi zavezi pa imamo definicijo pri apostolu ljubezni, apostolu Janezu, kjer o tem Božjem načrtu pravi, da je Bog tako ljubil svet, da je poslal svojega edinorojenega sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje. To je ta temelj upanja. To realno upanje je Kristus sam, ki ni nekaj abstraktnega, ampak je učlovečen, je med nami.

Kako lahko današnji človek, tudi neveren, v svetopisemskem sporočilu najde vir upanja?

Ravno iz tega, da je temeljna pozicija Svetega pisma poziv k življenju. Sveto pismo predstavlja Boga kot Boga življenja in odnos z Bogom kot odnos v nekem redu, v neki urejenosti, v občestvu, v komunikaciji. To pa so temeljne človekove, ne samo prvine, ampak tudi potrebe, sestavine, po katerih vsak človek hrepeni. Hrepeni po odnosih, po urejenosti, po izpolnitvi, po polnosti. 

Vse to pa so kategorije, ki jih Sveto pismo izreka. V tem simbolnem ključu je napisano celotno Sveto pismo – vsi simboli pa govorijo o življenju. 

Kje se upanje največkrat pojavlja v Svetem pismu in kako ga lahko razumemo?

Če se omejim izrecno na katehezo o veri, upanju in ljubezni, je tukaj največji biblični teolog apostol Pavel, ki je zelo močno, tudi izkustveno razumel dogodek srečanja s Kristusom in prepoznal to, kar pravi evangelij: »Ko je prišla polnost časov, je Bog poslal svojega sina, rojenega iz žene, zato, da bi na nov način, način sina, spregovoril človeku.«

To je temelj realnosti upanja, realnosti zmage dobrega nad grehom. Pavel to ves čas močno poudarja. Vrh njegove teologije o upanju je v Pismu Rimljanom, ki je največje, najobsežnejše in teološko najmočnejše Pavlovo pismo. Tam govori o upanju na zelo realen način, ko pravi: »Božja ljubezen je izlita v vaša srca po Svetem Duhu, ki vam je bil dan.«  To je tudi moto pisma oz. t. i. bule papeža Frančiška o upanju. 

Po veri v Jezusa Kristusa smo prejeli opravičenje in odrešenje (to so teme, ki jih Pavel razvija). To pomeni, da naša vera ni na ravni nekih zapovedi, principov Stare zaveze oziroma judovstva, kjer bi se človek približeval Bogu s tem, ko izpolnjuje zapovedi in postaja Bogu všeč in je pravičen v vseh delih po izpolnjevanju zapovedi. 

Tukaj Pavel pokaže, da je premalo, če mu postava samo govori, kaj je prav in kaj ni, če ga samo usmerja na Boga, premalo pa mu daje realnih moči, da bi lahko to tudi dosegel. 

V temeljnem principu razodetja učlovečene vere je prav to, da vera ni nekaj abstraktnega, ampak to, kar pravi Jezus, ko se poslavlja od učencev: »Odšel bom, ne bo me več med vami tako kot do zdaj, ampak vam bom poslal svojega Duha, ki vas bo spomnil vsega in učil vsega, kar sem vam povedal.«

In ta Gospodov duh, ta oseba Svete Trojice, zmore ustvarjati realno navzočnost novega, svetega, Božjega v človeku, ker stopi v odnos s človekovim duhom. Zato človek, ki vstopi v odnos, živi iz daru, ki mu ga Bog daje. Ne samo da bi morali doseči neke darove, ampak nam Bog daje konkretno, realno osnovo, temelj (gr. hypostasis), da lahko živimo drugačno življenje. 

V naših katehezah, v pridigah in v pogovorih z mladimi se pogosto ustavim pri tem. Če je vera zgolj nekaj, kar me bremeni, kar moram izpolnjevati, kar mi govori, kaj smem in česa ne, potem nam ni v pomoč. Potem nimamo kaj bolj trdnejšega upanja kakor ljudje, ki vere nimajo. Vera je torej realno upanje v to, kar pričakujemo, kot pravi Pismo Hebrejcem.

Kakšno vlogo ima skupnost, občestvo pri ohranjanju upanja?

To je ključno povezano z naravo Boga, ki je občestvo in načinom človekovega življenja, ki je iz občestva in hrepeni po odnosu.

Vere človek ne more živeti sam. Ker je sad vere upanje in ljubezen. To pa lahko živimo samo drug za drugim.

Temeljno delo Svetega Duha je povezovanje, združevanje, odpiranje, darovanje. Vere človek sam izven občestva ne more živeti.

Kje kot škof vidite največjo potrebo po oznanjevanju upanja danes?

V naši družbi, ki je zelo individualistična in kjer je kriterij posameznik, je seveda velika nevarnost, da se ta posameznik izgubi in zrelativizira. Zato ima utrjevanje upanja oziroma pokazati na znamenje upanja, na trdno prihodnost, močan vpliv tudi na dojemanje konkretnega življenja.

Danes smo zelo potrebni oznanila realnega upanja. Ampak da ga razumemo res v tej celoviti evangeljski podobi, ki je povezana z osebo Jezusa Kristusa, kar pomeni, da me ta oseba vodi v odnos in da se moram o tem odnosu odločati. V tem odnosu pa imata svoboda in ljubezen ključno vlogo. 

To se mi zdi, da je tista podlaga, humus oznanila vere tudi danes. Kar ostaja samo na površju, pa naj si bo še tako dobra tradicija ali pa izpolnjevanje samo nečesa iz strahu ali iz preračunljivosti, danes seveda človeka težko prepriča oziroma ga težko osvobodi in ga naredi rodovitnega.