Škof Maksimilijan za binkošti med rojaki na Švedskem

Na soboto pred binkoštnim praznikom naši rojaki na Švedskem, za katere že od leta 1993 požrtvovalno skrbi župnik Zvonko Podvinski, vsako leto romajo v Vadsteno, duhovno središče Švedske, kjer je pokopana sv. Brigita Švedska, sozavetnica Evrope.

Letošnje romanje je bilo že 51. po vrsti. Tokrat se jim je pridružil škof Maksimilijan, ki je vodil slovesnost, z njim pa so somaševali dr. Zvone Štrubelj (Stuttgart, Nemčija), mag. David Taljat (Švica) in Zvonko Podvinski (Švedska).

Srečanja sta se udeležila tudi slovenski veleposlanik na Danskem g. Mihael Zupančič ter predsednik Slovenske zveze g. Alojz Macuh. Srečanje je obogatil zbor Pesem tisočerih zvonov iz Slovenije, ansambel Namig ter mnogi sodelavci, ki so poskrbeli za lepoto praznovanja.

Škof Maksimilijan je po uvodnih pozdravih vseh zbranih v pridigi spregovoril o binkoštnem prazniku:

Veseli me, da smo letos lahko skupaj na tem svetem kraju švedske dežele, pri sveti Brigiti Švedski, sozavetnici Evrope na ta velik praznik binkošti, ki je praznik Cerkve in srčika naše vere. Skupaj s tremi prazniki binkošti na nek način predstavlja vrh naše vere.

Naša vera se začne z izpovedovanjem vere v Boga, ki se je učlovečil, postal človek, se rodil kot otrok in postal eden izmed nas. Božični praznik se nas s svojim sporočilom globoko dotakne. Vendar najglobljo resnico naše vere, ki je vera v odrešenje, v moč dobrega nad hudim, življenja nad smrtjo obhajamo v velikonočnem prazniku. Nanj se pripravljamo s 40 dnevnim postnim časom, da bi na duši in na telesu zahrepeneli po novem življenju in po moči nad grehom.

Z binkoštnim praznikom pa izpovedovanje naše vere doseže svoj vrhunec. V tem prazniku namreč izpovedujemo največjo resnico naše vere: da nismo samo ljudje, da se naš Bog ni samo učlovečil in postal eden izmed nas, da nas ni samo odrešil smrti na križu, da ni samo premagal smrt, ampak da smo Božji. Da v resnici nismo samo ljudje, kakor smo slišali v današnjem evangeljskem odlomku, ko Gospod pravi: »Poslal vam bom svojega Duha.« Dal vam bom Očetovega Duha življenja, ki vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

Ta duh življenja je tisto, kar naše življenje dela drugačno od vsega človeškega in zemeljskega.

Pri krstu smo v skrivnosti Božjega učlovečenja, njegove smrti in vstajenja že prejeli ta ogenj novega življenja, ta dih, o katerem govorimo danes na binkoštni praznik.

Ta dih od zgoraj, dih, ki traja, dih, ki je večen in nas dela Božje otroke. Postavlja nas v čisto poseben odnos, ki ga nimajo nobena živa bitja razen človeka.

Ko gre po eni strani naše naravno življenje, to o čemer pravi apostol Pavel, proti svojemu zaključku, postaja navzven vedno bolj humos nečesa drugega, da lahko v nas raste drugo življenje, ki ima druge zakonitosti in ga Sveto pismo najbolje opiše z besedo ljubezen.

Če bi spregovorili o darovih in sadovih Svetega Duha, stoji ljubezen na prvem mestu. Ko apostol Pavel našteva značilnosti novega življenja, začne z ljubeznijo: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost. To so sadovi, ki ne prihajajo samo iz človeške narave, ampak od zgoraj. Človeška narava se bo vedno znova trudila in poskušala preživeti, dobiti in ohraniti nekaj zase. Božji Duh v nas pa nas spodbuja, da bi stopili preko sebe, postavili drugega pred sebe in sebe dali za drugega.

Če dobro pomislimo, se vsak zaveda, da je to pravzaprav osnovna skrivnost življenja, iz katere živimo. Ljubezen je nekaj, česar se ne da plačati, ne nadomestiti. Prav takšna dokončna, popolna in zastonjska ljubezen je tisto, po čemer vsak hrepeni. In brez izkustva te popolne ljubezni in sprejetosti se zelo težko živi.

Zato evangelij današnjega praznika praznika pravi: »Tisti, ki me ljubijo, bodo spolnjevali moje zapovedi.« Sprejeli bodo moje besede in bodo živeli.

Sprejeti Boga, prepoznati Boga, sprejeti Božje besede pa se ne da samo z močjo razuma in naše volje, ampak je zato potrebno nekaj več. Potrebno je, da v nas raste ljubezen.

Ljubezni lahko rečemo tudi svoboda, ker je darovanja ljubezni sposoben samo tisti, ki je svoboden od samega sebe. Skušnjavec satan pa človeku vedno znova prigovarja, da bi se bal zase in da bi se bal drugega. Duh ljubezni, ki nam ga je Bog vsadil kot gorčično zrno v naše življenje, pa lahko raste, če se odpiramo temu Duhu, tej Božji ljubezni.

Današnji evangelij pravi: »Sveti Duh vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« Kaj je tisto, kar nas uči? Kaj je temeljna skrivnost in resnica našega življenja?

Temeljna resnica in skrivnost našega življenja, o kateri govori tudi apostol Pavel v današnjem berilu, je, da smo od Boga ljubljeni, da smo iz Boga rojeni, da smo Božji otroci.
Duh, ki nas spominja in uči vsega, nas mora pravzaprav učiti tisto najpomembnejše – da nam je Bog podaril vse in da imamo iz Njega in v Njem gotovost večnosti.

Naše življenje se ne bo končalo ali se ustavilo samo pri človeških zemeljskih potrebah, ampak se bo preoblikovalo v tisto ljubezen in moč, ki ostaja. V tej moči bomo zmogli živeti tudi naše medsebojne odnose in naše zemeljsko življenje osvobojeno in odprto v odnosu, iskanju in izkušnji tega najglobljega, po čemer vsi ljudje hrepenimo.

Smo v svetem letu, ki ga obhajamo vsakih 25 ali 50 let prav zato, da bi obudili ključno resnico naše vere: Da vse, kar je Bog za človeka storil v polnosti časov, to naše človeško življenje iz vere ni slučajno. Živimo v poklicanosti in v odnosu. Gospod nas kliče, da bi vedno bolj postajali ne služabniki, ne ljudje strahu, ampak ljudje svobode, ljubezni in povezanosti.

Tega vam zelo želim. Da bi lahko izkusili to moč, ko se srečujete drug z drugim kot ljudje, kot verniki, tudi kot Slovenci. Še posebej pa, ko se lahko te skrivnosti naše vere dotikamo pri evharistiji, pri zakramentu, pri sveti maši. Pri vsaki sveti maši se dogaja skrivnost zamenjave, ko na oltar v podobi kruha in vina polagamo našo materialnost, našo mesenost, našo človeškost in prosimo, naj Gospod to sprejme in nam vrne svojega Duha, ki nas bo krepil in nam dajal moč, da bomo lahko videli preko in verjeli njegovi besedi, ko pravi: »Če pšenično zrno pade v zemljo in umre, obrodi obilo sadu.« Če se odpre in se daruje, obrodi obilo sadu.

Želim vam, da bi sadovi vere, upanja in ljubezni lahko obrodili bogate sadove tudi v vašem življenju in v vaših skupnostih. Amen.

Posnetek bogoslužja:

Po maši je sledila procesija do Kloster Kyrka in nato do slovenske lipe, ki so jo leta 1999 zasadili v tem parku ob srebrnem jubileju slovenskih romanj v Vadsteni.

Po končani procesiji se je druženje nadaljevalo na vrtu pri sestrah sv. Brigite Švedske, kjer so članice Misijonskega pastoralnega sveta poskrbele za pogostitev. Sledil je kratek koncert Pesem tisočerih zvonov.

Fotografije: arhiv Škofije Celje