Na 3. adventno nedeljo, 15.12.2024 je škof Maksimilijan v okviru redne kanonične vizitacije, ki se je začela februarja letos, obiskal župniji Zdole in Videm-Krško.

Zdole

Ob 8:30 je daroval sveto mašo na Zdolah. V pridigi je spregovoril ob vprašanju: »Kaj naj storimo?« (prim. Lk 3,10)

Ta beseda odmeva v evangeliju tretje adventne nedelje. »Kaj naj storimo?« so spraševali Janeza Krstnika, ko jim je rekel, da so časi resni, da se bo potrebno odločiti, da Bog pričakuje, da naredijo nek korak. Kot smo slišali, so k njemu prišli zelo različni ljudje vseh vrst: množice, vojaki, cestninarji (danes bi jim rekli uradniki).

Vsak je spraševal, kaj naj jaz storim? Janez Krstnik je imel za vsakega konkretno besedo. Ni jim naročil, kot bi morda mi pričakovali: Pustite vse, kar imate in pojdite tudi vi z menoj v puščavo, da bomo tam skupaj čakali na Gospodov prihod, ampak jim je naročil, naj storijo vsak kakšen majhen, a konkreten korak v njihovem vsakdanjem življenju. Množici pravi, naj delijo, kar imajo, uradnikom naj bodo pošteni in ne krivični, vojakom naj pazijo, kako ravnajo s svojo močjo. Vsakemu na nek način govori tisto, kar človek že živi in razume.

Morda je to beseda, ki bi želela tudi nas danes prebuditi in se nas dotakniti. Ob tolikih izzivih in težavah v vaših konkretnih življenjih, ko se sprašujete, kaj naj storimo, da nam bodo uspeli odnosi v družini, kaj naj storimo, da bi bilo tudi v župnijski skupnosti kaj drugače,…

Včasih smo v veliki nevarnosti, da vidimo na eni strani velike zahteve, na drugi pa svojo šibko sposobnost in majhnost, da bi to naredili, češ saj sem samo kaplja v morju, vse je samo v rokah nekih višjih, oni naj to storijo. Vemo, kako usodno je to izgovarjanje na druge, tako v naši politiki, kot v naših družinskih odnosih in tudi pri nas v Cerkvi. Zelo lahko je s prstom pokazati na druge, naj tisti zgoraj nekaj naredijo, da se bo kaj spremenilo.

Adventni čas in Božji glas nas kličeta k tistemu bolj bistvenemu, bolj resničnemu in bolj učinkovitemu.

Sv. Mati Terezija je dejala: Vsako najmanjše dejanje ljubezni lahko spremeni svet.

Janez Krstnik tudi ni terjal od svojih, da bi morali spremeniti nekaj, kar jih presega, ampak da bi v sebi naredili korak k bolj resničnemu in bistvenemu. Da bi v sebi prepoznali, kaj je v njihovem osebnem življenju tista ovira, da ne zaživijo. A ne samo to. V odločitvi za spreobrnjenje nam pravi, da nismo sami.

Morda se mi kristjani premalo zavedamo tega ključnega, kar smo slišali danes v evangeliju, ko Janez pravi: Jaz vas krščujem z vodo, da bi se spreobrnili; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu sezul sandale. On vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. (Lk 3,11)

Če te besede obrnemo nase in naš čas, bi lahko rekli, da smo mi že v tem, kar je Krstnik napovedoval. Mi že imamo v sebi najmočnejšega, smo že krščeni v Svetem Duhu in nismo več sami. V nas že prebiva Božji Duh, ki zmore spreminjati stvari, ki se nam zdijo težke in nemogoče. Božja beseda nas na vse načine želi prepričati v to:

Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo, jo naredil rodovitno in brstečo, dal sejalcu seme in uživalcu kruh, takó bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust: ne vrne se k meni brez uspeha, temveč bo storila, kar sem hotel, in uspela v tem, za kar sem jo poslal. (Iz 55,10-11)

To je za nas tisto veselo oznanilo in razlog veselja, zaradi katerega pravimo, da je današnja nedelja nedelja veselja. Zakaj? Zato, ker nam govori o Božji moči, o tem, da smo krščeni v Svetem Duhu, da nismo odvisni samo od naše moči, ampak da je tisto ključno, k čemur nas želi spodbuditi tudi adventni čas, to, da bi se prepustili temu Duhu. Želi, da bi mu naredili prostor v nas, da bi stopili v globino, kjer nas ta Duh čaka, da mu zaupamo in izročimo tudi svojo nemoč, da nas potem lahko spreminja.

To je ta tako potreben in zaželen trenutek v teh predprazničnih dnevih, da ne tekamo samo od prireditve do prireditve, ampak da si ustvarimo topel trenutek drug z drugim in z Bogom, tudi v tišini, v kateri nam bo lahko spregovorila Božja beseda in nam dala moč.

O tej tišini je sv.  Mati Terezija zapisala: Sad tišine je molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni je služenje. Sad služenja pa je mir. 

V tem je zaobjeto vse, kar si lahko kot kristjani zaželimo in prosimo v teh adventno-božičnih praznikih.

Videm-Krško

Ob 10ih je škof daroval sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Ruperta ter se po njej srečal srečal z župljani, člani ŽPS in drugimi župnijskimi sodelavci.

V uvodu ga je pozdravila s. Emanuela Žerdin z naslednjimi besedami:

Spoštovani!

Na tretjo adventno nedeljo smo na našem adventnem vencu prižgali belo svečo! Kajti 3.adventna nedelja nosi poseben naziv – to je nedelja veselja, nedelja gaudete. In vstopni mašni  spev nas vabi: Veselite se v Gospodu, ponavljam – veselite se. Gospod je blizu!

Če pogledamo po naši videmski  cerkvi, ali se mi, kristjani, res veselimo današnje nedelje? Ali je nasmeh na naših obrazih in iskrice v očeh? Kajti, vstopili smo v drugi del adventnega časa, ko je vse bliže prihod našega Odrešenika.

Angel Gabrijel je Marijo na dan oznanjenja pozdravil s hebrejsko besedo haire, ki odraža in nosi v sebi veselje: Raduj se, Marija! Naš Jurij Dalmatin je to  v Bibliji leta 1584  prevedel: »Veseli se ti,  z gnado obdana.«

Nedelja veselja sredi veselega decembra je izziv za nas, verujoče, saj prinaša drugačno veselje od tistega, ki se reklamira na ulicah! Prinaša veselje rojeno v srcu, v tihi molitvi in ob srečanju z Njim, ki je že prišel, ki prihaja in ki bo še prišel – z našim Gospodom Jezusom Kristusom.

In danes je prišel naše veselje dopolnit naš celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž,  ki bo z nami in za nas daroval evharistično daritev, saj je to nekaj največjega, kar lahko pastir podari svojim vernikom – prinašati jim prisotnost Boga, ki daje veselje, ki ne mine nikoli.

Dobrodošli med nami gospod škof, dobrodošli po vrnitvi s sinodalnih srečanj v Rimu! Želimo, da nas navdihnete in nam prinesete Svetega Duha, ki nas naj pouči, kako skupaj z Vami  hoditi po sinodalni poti obnove naše Cerkve in našega srca.

Samo ljudje smo, pogosto razočarani in slabotni, a polni hrepenenja po odrešenju, ki ga prinaša Odrešenik,  rojen v božični noči. Skupaj zato v trenutku  tišine odprimo srca in dovolimo Gospodu, da s svojim  usmiljenjem obriše naše grehe in naše solze ter nas napolni z upanjem in veseljem svete navzočnosti.

___________________________________________________________________________________

Škof je v pridigi uvodoma povedal, da se je od njegovega zadnjega obiska v tej župniji februarja letos v Cerkvi dopolnil vesoljni proces sinodalne prenove, ko so v oktobru škofje z vsega sveta, z drugimi predstavniki in skupaj s papežem razmišljali o prihodnosti naše Cerkve; kako bi bolj učinkovito glede na potrebe današnjega sveta živeli kot občestvo Cerkve in oznanjali Gospodov evangelij.

Ko se pripravljamo na vstop v sveto leto upanja, ki je pred nami, bi vas želel predvsem okrepiti in utrditi vašo vero v poslanstvo, ki ste ga po krstu vsi prejeli – da ste izvoljeni ljubljeni Božji otroci, zbrani v občestvu, ki ga imenujemo Cerkev, ki ni društvo, zbrano zaradi samih sebe, ampak nas je Gospod zbral s konkretnim namenom: da bi bili priče njegovega življenja in oznanila, priče Boga v tem svetu, vsak na način, ki mu ga govori Duh. Ne na način, ki nam ga prigovarja človeška narava, ki vedno v prvi vrsti išče privilegij in preživetje zase. Zato je tolikokrat prevarana, ker perspektiva človeške narave ni večnost, ampak preživetje tega trenutka na račun drugih.

Perspektiva, dar, navdih in moč Duha v nas pa je, da to, kar nam je dano, postane humus novega življenja, iz katerega se rojeva najlepše, kar človek premore, in to je ljubezen. Rodovitna ljubezen, ki v darovanju zmore korak preko sebe v zaupanju.

Današnja Božja beseda odmeva z veseljem in zaupanjem, da se ne bi pustili premagati minljivim lučem okoli nas, ampak da bi poskušali videti globlje. To, kar vsi iščemo in si želimo, je mir, ki je nekaj živega in pomeni gotovost, ki izhaja iz spoznanja, da ob vseh izzivih in zahtevah nismo sami.

Ta mir bi si lahko predstavljali tako, kot da smo na površini razburkanega morja, ki nas premetava. Če pa bi prišli v globini do dna morja, bi tam našli mir, čeprav so zgoraj valovi. To je hrepenenje našega adventnega časa. V današnjem evangeliju vznemirja in odmeva beseda Janeza Krstnika, ki tudi nas poziva k spreobrnjenju, ker so časi resni in ne moremo živeti kar tja v tri dni. Ljudje so prihajali k njemu in ga spraševali, kaj naj storijo.

Janez Krstnik jim reče, naj to, kar že delajo, delajo dobro. Naj postanejo bolj pristni, ljudje, ki imajo odprte oči za drugega. V tem je največja skrivnost. Človek postane res človek šele takrat, ko zagleda drugega.

Zato reče množicam, naj delijo z drugimi, cestninarjem naj bodo pravični, vojakom naj ne zlorabljajo svoje moči, ki jim je dana. Vsakemu naroča, naj stori en korak v svojem konkretnem življenju, da bi premagal duha lenobe, mesenosti, utrujenosti, kritiziranja drugih, ki spregleda ključno, kar lahko naredi on sam za graditev novega življenja med nami.

Mati Terezijo so spraševali, kaj neki naredi s tem, ko pobere samo enega reveža izmed tisočih s ceste, ostalim pa ne more pomagati. In je odgovorila, da samo eno dejanje ljubezni spreminja svet in je vredno! Tega smo sposobni tudi mi v našem življenju, če hočemo delati korake naprej k bolj polnemu življenju v občestvu.

Ob vsem tem danes odmeva tudi beseda, ki jo tudi nam pravi Janez Krstnik, da za njim pride močnejši, ki nas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Ta drugi korak se je že zgodil pri našem krstu, ko smo po Svetem Duhu stopili v občestvo Cerkve. Takrat smo sprejeli Božjega Duha, ta silni ogenj in moč, ki lahko spreminja nas in svet okoli nas, če mu damo prostor in se z njim srečamo.

Ta moč ne deluje neosebno, da me v nekaj prisili, ampak po principu ljubezni, odnosa in svobode. Zato ga moram sprejeti, mu zaupati in se mu odpreti. 

Želim vam, da bi se v tem adventnem in predbožičnem času okrepili v tej veri, da imamo Božjega Duha. To je novi dar, ki ga lahko prinesemo svetu. Svet, ki Boga ne pozna, mora računati samo na svojo moč, ki pa je slej ko prej omejena in se konča v grobu. Božja moč, ki rojeva novo življenje, pa je večna. 

Ko se pripravljamo na praznike, si želimo bližine in miru, da bi se srečali. Če želimo srečati tudi Svetega Duha, moramo v vsem hrupu tudi umolkniti in se umiriti. V tej tišini se lahko začne prebujati tudi Božja moč v nas. Če se bomo spustili v to globino, bomo obdarjeni z mirom in močjo, ki nam obljublja, da lahko tudi v našem življenju in naši Cerkvi dela velike in nove stvari.

Forografije: Župnija Videm-Krško