Hvala, gospa Katarina, za vprašanje, ki vodi do temeljnega premisleka o pravi veri. Kaže, da vam je Božja beseda blizu. Na koncu poročila o Jezusovem nastopu v domačem Nazaretu beremo: »In zaradi njihove nevere tam ni storil veliko mogočnih del« (Mt 13,58). Na prvi pogled bi lahko res mislili, da Jezus ozdravlja samo tiste, ki verujejo, vendar nam branje evangelijev pokaže ravno nasprotno. Jezus pogosteje ozdravlja tiste, ki ga ne prosijo, ga niti ne poznajo in si niti ne upajo izraziti vere.

Tako na primer hromi pri kopeli Betesdi (Jn 5,1-15), ki je bil že osemintrideset let bolan, Jezusa sploh ne prosi za ozdravljenje in niti ne ve, kdo je Jezus, a ga on brez kakršne koli prošnje ali izpovedi vere ozdravi. Tudi sleporojeni (Jn 9,1-7) Jezusa ni ne klical ne izrazil vere vanj. Ozdravljen je bil zaradi Jezusovega usmiljenja, njegova vera pa se je razvila šele po čudežu. Sin vdove iz Naina (Lk 7,11-17) je bil že mrtev, ko ga je Jezus srečal, njegova mati pa v svoji žalosti Jezusa ni prosila za čudež. Kljub temu ji sina obudi. Ko evangelist Marko opiše ozdravljenje obsedenca v Geraški deželi (Mr 5,1-20), ta ni sposoben izraziti niti želje po ozdravljenju, kaj šele vere. Jezus ga osvobodi na svojo pobudo in s tem učencem razodene, kdo v resnici je. In še veliko podobnih primerov je.

Vsekakor čudež ni nagrada za vero, lahko pa vero prebudi, lahko odpre človekovo srce, kar je največji sad čudeža. Usodna človekova bolezen je namreč njegova samozadostnost in zaprto srce, kar nujno vodi v izolacijo in smrt.

Samozadostnosti se človek osvobaja bolj učinkovito preko izkustva lastne krhkosti, bolezni, nemoči in tudi greha, kakor pa preko izkustva čudežne obdarovanosti. Samo človek, ki je izkusil lastno nemoč, zmore resnično prositi in se odpreti Bogu. Tisti, ki se oklepajo svoje pravičnosti, ostajajo pogosto sami in vere, ki je najprej odnos, v resnici ne potrebujejo. Jezus pravi: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17).

Z Jezusovim učlovečenjem je Bog vstopil v našo ranljivo naravo. S tem ko je prevzel naše človeško telo, je vzel nase tudi vse naše bolezni in stiske, celo smrt in greh. Cerkveni očetje pravijo, da je tako ozdravil našo naravo, kar pomeni, da nam je dal možnost, da v njej, tudi če je krhka in ranljiva, prepoznamo Boga in sebe kot njegovega otroka. To izrazi tudi grška beseda therapeuo, s katero evangeliji opisujejo Jezusovo dejanje zdravljenja. Izraz pomeni najprej spremljanje in služenje, biti z nekom na način, da lahko drugi prepozna svoje dostojanstvo.

Pravi čudež ozdravljenja je tako rojstvo odnosa, ki bolnemu povrne izkustvo lastne vrednosti in bližine Nekoga, ki ga brezpogojno ljubi.

Očitno vera ni pogoj za nastop Božje ljubezni, je pa najpogostejši odgovor nanjo. Tako kot zdravje tudi vera ni zgolj sad človeške narave, ampak Božji dar, ki ga je treba sprejeti. Vera je zato dragocenejša od zdravja, ker človeku odpira oči srca, da lahko prepozna, da ni sam in ni samozadosten, da potrebuje drugega, da je ljubljeni od Boga in živi iz njegove zvestobe. Resnično ozdravljenje je dar, ki vabi v odnos, in ponuja veliko več kot zgolj ozdravljenje telesa – podarja ne le zdravje, ampak Zdravnika.

Prispevek je bil objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 7, letnik 2026