Škof Maksimilijan odgovarja na vprašanje bralke v tedniku Družina:
V družbi zadnje čase opažam porast preklinjanja, ne zavedamo se, kako globoko smo v tem, in tega niti več ne opazimo. Preklinjanja je veliko na delovnem mestu, na druženjih, na ulici, v športu, med mladimi, celo na krščanskih dogodkih ali po maši! Sprašujem se, kako naj se na to odzovemo, strah nas je reakcije ljudi. Sprašujem, kaj pomeni preklinjanje na duhovni ravni, kaj sploh je preklinjanje, od kod izvira in kakšen je namen preklinjanja. Zanima me, kaj o tem govori Sveto pismo. Menim, da preklinjanje ne prinaša blagoslova v skupnost, še več, je kot nekakšna vstopna točka za hudega duha. Marija
Ko je apostol Pavel pisal cerkvenim skupnostim, je v drugem delu pisma običajno zapisal nekaj navodil, kako živeti, kakšne so posledice Kristusove skrivnosti za življenje vernih. Tako v več pismih piše tudi o problemu govorjenja, o katerem sprašujete, gospa Marija.
»Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo. Ne žalostite Božjega Svetega Duha, s katerim ste bili kot s pečatom zaznamovani za dan odkupitve. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred« (Ef 4,29-31). »Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust« (Kol 3,8).
Sveto pismo poudarja moč besede, tako besede blagoslova kot prekletstva. Bog je ustvaril svet s svojo besedo, ki ustvarja, ker izraža njegovo bistvo, to pa je življenje in ljubezen. Kristus sam je Beseda – Resnica Boga, ki je »postala meso in se naselila med nami«. Tudi človeška beseda in naš jezik sta dar, ki ga lahko v svobodi uporabimo na različne načine: »Z njim hvalimo Gospoda in Očeta in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobnosti. Iz istih ust prihajata blagoslov in kletev. Moji bratje, to se ne sme tako goditi« (Jak 3,9-10).
Naš Gospod sam nas je opozoril, da človeka »ne omadežuje to, kar gre v usta, ampak kar prihaja iz ust, to omadežuje človeka« (Mt 15,11). Lahko si mislimo, da smo dobri verniki že samo zato, ker ne preklinjamo. Jezus pa nam pravi, da je vse odvisno od tega, kar nosimo v srcu. Tako lahko navzen ne preklinjamo, v srcu pa gojimo zamere, prezir, sovraštvo, napuh … Prav srce namreč odloča, ali je nekaj čisto ali nečisto. Duhovno življenje je skrb za higieno srca. Zato nas Gospod spodbuja, naj vedno pazimo najprej na svoje srce.
Ko sprašujete, gospa Marija, kako naj se odzovemo na preklinjanje, nam Božja beseda daje odgovor:
»Oni preklinjajo, a ti blagoslavljaš« (Ps 109,28). »Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte in ne preklinjajte jih« (Rim 12,14). »Kadar nas preklinjajo, odgovarjamo blágo« (1 Kor 4,13), je skupnosti spodbujal apostol Pavel. To naročilo nam je dal in ga živel naš Gospod Jezus Kristus: »Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami« (Lk 6,28).
Blagoslov prebuja spomin na vir življenja, ki je Božja ljubezen, njegova zvestoba in usmiljenje. Človek živi iz tega spomina, zato ga nikoli ne sme izgubiti iz srca. Očaki so zato s spominom na Božja dela blagoslavljali svoje sinove (prim. 1 Mz 26,4), duhovniki pa svoje ljudstvo: »’Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.’ Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil« (4 Mz 6,24-27).
To je namreč prva naloga vsakega Jezusovega učenca in učenke, ker blagoslavljanje prebuja zavest o Bogu Očetu kot izvoru in cilju našega življenja. Kolikor učenec prepozna in sprejme to svojo resnično podobo, da je po krstu njegov ljubljeni sin in hči, toliko je tudi sam sposoben na pravi način odgovoriti na vse kletvice sveta z blagoslavljanjem.
Prispevek je bil objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 46, letnik 2025