V romarski baziliki Marijinega obiskanja je v soboto, 12. 9. 2026, potekalo škofijsko srečanje – molitveni dan za duhovne poklice. Goreča molitev za nove duhovne poklice je srčno poslanstvo vsakega duhovnika in vse Cerkve. Z udeležbo pri skupni molitvi so se Gospodarju žetve najprej zahvalili za darove novih poklicev, ki počasi klijejo po naših župnijah in hkrati prosili za pogum in vero poklicanih.
Molitvena zveza za duhovne poklice naše škofije je ob 9.00 v baziliki pripravila duhovni program s pričevanji, ob 10.00 pa je bila sv. maša, pri kateri je bil bogoslovec Tadej Hrastnik iz Velenja sprejet med kandidate za diakonat in prezbiterat.
Škof Maksimilijan je vodil bogoslužje in takole nagovoril zbrane:
(Božja beseda: Iz 7,10-14; Gal 4,4-7; Jn 2,1-11)
»Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu?«
Dragi bratje duhovniki, škof Stanislav, diakoni, sestre redovnice, bogoslovci, ministranti, dragi bratje in sestre! Lepo pozdravljam vse starše in sorodnike naših bogoslovcev, še posebej pa vse vas, ki ste prišli iz župnij, kjer še posebej goreče molite za svoje izbrane, ki jih Gospod kliče.
Danes smo tukaj zbrani v imenu vse Cerkve: naše krajevne Cerkve – naše škofije pa tudi Cerkve v Sloveniji, ki se zahvaljuje in goreče prosi Gospoda za dar poklica, da bi slišali klic, ga pogumno sprejeli in stopili na pot.
Zato se danes najprej zahvaljujemo za vse, ki za duhovne poklice, za duhovnike in za vse nas, ki smo na različne načine v službi Cerkve, delate, molite in se darujete. Z nami so povezani mnogi molilci in molilke, tudi bolni in ostareli, ki danes ne morejo več priti sem, a so se pogosto zbirali v Marijinih svetiščih ter prosili in molili za duhovne poklice. V kontemplativnih samostanih z nami danes še posebej molijo in prosijo naše sestre klarise v Nazarjah.
Z nami pa so tudi številni tisti, ki so že pridruženi nebeškemu občestvu bratov in sester: naši starši, sorodniki, duhovniki, redovniki, redovnice, škofje, vsi tisti, ki v občestvu nebeščanov skupaj z nami tvorijo eno Kristusovo Cerkev.
Praznik Marijinega imena
Danes smo se zbrali na praznik Marijinega imena, ki je zelo lep in pomenljiv. Ustavimo se za trenutek pri skrivnosti in lepoti tega praznika. Ime, ki je nad vsemi imeni, je Marijino ime. V zgodovini Cerkve je bilo to ime vedno znova opevano. V njem je skrita vsa skrivnost odnosa med Bogom in človekom – tista bližina in ljubezen, s katero se želi Bog približati človeku po Mariji, po materi, ki je že od vsega začetka čutila posebno Božjo izvoljenost, milino in bližino.
V Marijino ime lahko vsakdo položi ter v njem vidi svoje najgloblje prošnje. Spomnite se, kako je bila prav molitev k Mariji tista prva prošnja, ki so nas jo učili starši, ko so nas uvajali v zaupen odnos z Bogom: “O Gospa moja, o Mati moja…” V hvaležnosti, da imamo tako ljubečo in zvesto mater, se lahko ob njej učimo, kaj pomeni klic, ki ga Gospod namenja vsem nam.
V zgodovini Cerkve in naše duhovnosti so se razvili trije glavni pomeni imena Marija ali po hebrejsko Mirjam:
– Tista, ki je razsvetljena: Slavimo in se zahvaljujemo za Marijo, ki je svetu prinesla luč, ko je sprejela Besedo. Beseda, njen Sin, je po njej prišel na svet in postal luč vsem ljudem – luč, ki kaže pot k Očetu in v polno življenje.
– Zvezda: Marijo so pogosto klicali zvezda vodnica ali morska zvezda. Tista, ki kaže smer. Marija nikoli ne kliče k sebi, ampak usmerja na svojega Sina. V Kani Galilejski, pod križem ali v binkoštni dvorani, ko je s prestrašenimi učenci molila za moč od zgoraj, za Svetega Duha, ki šibke moči spremeni v ogenj, ki lahko prenovi svet.
– Od Boga ljubljena: To je morda največje in temeljno sporočilo, ki ga vedno znova prebujamo – zavest, da nas je Gospod poklical, ker nas ljubi, in da nas pošilja v svet, da bi tam pričali, da smo ljubljeni in od njega sprejeti. Da bi v tej Božji ljubezni do nas lahko sprejeli svoje celotno življenje, vključno z izzivi, napori, preizkušnjami, nemočmi in nepopolnostmi, ki so Božji dar. Vse, kar z ljubeznijo sprejmemo in darujemo, lahko postane vir novega življenja.
Tri temeljne drže poklicanosti
V hvaležnosti, da nas Bog ljubi in sprejema, nas Marija uči treh temeljnih drž poklicanosti: hvaležnosti za poklic, razpoložljivosti in izročitvi Božji volji ter poguma, da naredimo korak.
1. Hvaležnost za poklic: Bog nas ni poklical zaradi naših posebnih lastnosti. On ne kliče le nas duhovnikov, ampak vsakega izmed vas, da ste njegovi verniki, sopotniki in učenci. Ne kliče nas, ker bi bili popolni, ampak ker nas ljubi in želi, da bi bili z njim. Kot je prej pričeval naš bogoslovec Janez: ne zato, da bi po nas nekaj naredil, ampak zato, da bi mi bili srečni. To je prvi in največji Božji namen vsakega klica.
2. Razpoložljivost: Če želimo biti za razpoložljivi za klic, moramo Gospoda poslušati, se z njim pogovarjati in biti z Njim v življenjskem vsakdanjem odnosu. V današnjem času je to še posebej težko, saj nas zaposlujejo številne obveznosti, informacije in sporočila. Tako težko najdemo čas, da se umirimo in da lahko v naši globini spregovori Gospod. Brez tega slišimo samo klice, kaj vse še moramo in v skrbeh življenja nenehno tekamo in tvegamo, da živimo nekje drugje, ne tukaj in sedaj.
Marijine besede v Kani Galilejski nas spodbujajo k preprosti poslušnosti in razpoložljivosti: “Vse, kar vam poreče, storite.” Moramo ga slišati in mu dati prostor. Učenci niso popolnoma razumeli, kaj pomeni Jezusovo navodilo naliti vodo v vrče, a so kljub temu storili tisto, kar so lahko. Gospod ne pričakuje, da bomo razumeli vse do konca in vnaprej videli vse rešitve, ampak našo preprosto pripravljenost, da storimo, kar lahko: “Tukaj sem, čeprav še ne razumem vsega, Gospod, ti veš.”
3. Pogum, da bi zaupali: Prvi glas z neba ob oznanjenju Mariji je bil: “Ne boj se, Marija.” V naši človeški naravi je, da se bojimo zase, se ohranjamo in ščitimo, ker smo ranljivi in potrebujemo varnost. Zato tolikokrat težko zaupamo in se izročimo. Bog to ve in se ne utrudi ponavljati: “Ne boj se, jaz sem s teboj, ki sem te poklical” Prerok Izaija je napovedoval: “Ne boj se. S teboj sem, da te obvarujem. Rodil se ti bo sin, ki ga boš imenoval Emanuel, kar pomeni Bog z vami.”
Bog je z nami vse dni do konca sveta. Ne le takrat, ko smo popolni, ampak še posebej takrat, ko smo majhni in šibki. Apostol Pavel nas spodbuja, da nam Bog po molitvi, daritvi in zakramentih neprestano polaga v srca svojega Svetega Duha, ki v nas kliče “Aba, Oče”, da bi se prepoznali kot ljubljeni sinovi in hčere, Boga pa kot usmiljenega dobrega Očeta, ki nas sprejema, čaka in spodbuja.
Prošnja za bogoslovce
Danes ljubljenemu Očetu po Marijinem zgledu in njeni priprošnji še posebej izročamo naše bogoslovce ter propedevte, ki vstopajo v posebno leto razločevanja. Marijinemu in Božjemu varstvu izročamo voditelja propedevtov v Šmarju, gospoda Franca. Naj po njem naša molitev doseže prave namene, da se bo Bog lahko dotaknil src fantov, ki jih pošilja, da bodo v tem letu res začutili in spoznali Božjo ljubezen, njegovo bližino in pogumno odgovorili na klic.
Hkrati Bogu posvečamo vse naše bogoslovce, ki vsako leto stopajo bližje trenutku maziljenja. Danes bomo na posebno pot neposredne priprave na diakonat in mašniško posvečenje pospremili Tadeja, našega bogoslovca, ki vstopa v tretji letnik. Prosim za vašo molitev, ki naj spremlja tudi vse nas duhovnike in diakone, da bi bili zvesti pričevalci Božje ljubezni v današnjem času.
Amen.
(Po tonskem posnetku)
Fotografije: Marjana Perkovič
