V baziliki Marijinega obiskanja v Petrovčah je v soboto, 13. septembra 2025, potekal škofijski svetoletni shod molivcev za duhovne poklice. Ob 9. uri je bilo v cerkvi srečanje molivcev MZDP, pričevanja in molitev, v Dominikovem domu pa program za ministrante in ministrantke. Ob 10. uri je bila sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov vodil škof Maksimilijan.

V pridigi je uvodoma pozdravil vse zbrane brate duhovnike, diakone, bogoslovce, redovnice, ministrante ter vse molivke in molivce, ki so zbrali, da bi »skupaj molili za nove duhovne poklice in za odprtost Božji besedi, ki smo jo danes slišali. Bog nas kliče in nas v ta naš svet pošilja kot svoje priče, kot romarje upanja.

Današnji evangelij nam pravi:

Vsakdo, ki prihaja k meni, in posluša ter spolnjuje besede moje besede, je podoben možu, ki si je postavil hišo na skalo. Ko so pridrli viharji in ko so prišle nevihte, je ta hiša stala trdno in obstala. 

Prav in na mestu je, da se danes vprašamo, na kom ali na čem gradimo svojo hišo našega življenja. Na koga v resnici stavimo?

Sveto leto je leto milosti zato, da bi prodrli do pravih temeljev našega življenja, ki niso samo naša narava, naša kultura, naše človeške sposobnosti, naši talenti, ampak veliko več. Ta dar je Bog sam, ki se nam daje, da bi gradili na njem, da bi njega povabili in spustili v naše življenje, da bi on lahko iz njega naredil nekaj novega in lepega.

Vsak, kdor posluša moje besede in jih ne spolnjuje, pa je podoben tistemu, ki si postavlja hišo na pesku.

Če se danes ozremo okrog sebe, vidimo, da nas v cerkvi pravzaprav ni tako malo, še posebej, ko pridejo na vrsto naši veliki prazniki. Pred kratkim smo obhajali enega najbolj spoštovanih praznikov našega naroda, Marijino vnebovzetje. Če smo se tedaj ozrli po naših svetiščih, smo lahko videli, da so bila polna, da nas kristjanov ni malo.

A tudi takrat nam je Bog želel spregovoriti ne le na našo zunanjost in na kulturo, da smo Marijin narod, ampak na srce – edino središče našega življenja, ki nas resnično spreminja in se dotika tudi naših ravnanj.

Vsakdo, kdor sliši te moje besede in jih uresničuje v svojem življenju.

Uresničevati Gospodove besede v življenju je naše poslanstvo, naša naloga, pa tudi naša velika odgovornost v tem času in v tem svetu.

Njegove besede prihajajo k nam na različne način: po znamenjih upanja, po naši molitvi, po zakramentih. Prihajajo pa tudi po tej vzvišeni besedi, ki je zapisana v Svetem pismu, ki vsakemu spregovorijo v jeziku, ki ga razume. Božja beseda vsak dan znova trka na naša srca in nam želi spregovoriti prav to, kar moramo v tistem trenutku slišati.

Danes pred mašo smo poslušali lepa pričevanja redovnice, redovnika in bogoslovca. Vsi so se dotaknili trenutkov, ko jih je Božja beseda nagovarjala in jim dajala moč. Tisto, kar želi Božja beseda najprej povedati vsakemu izmed nas in kar je povedala tudi vsakemu, ki se je kadarkoli odločil stopiti na pot za Gospodom, je:

»Moj ljubljeni sin si, moja ljubljena hči si. Prav zate sem ustvaril svet. Zate sem šel na križ. Zate sem poslal svojega Svetega Duha, da bi po tebi, tam, kjer ti živiš, uresničil Božje kraljestvo in Božji načrt, da bi se lahko razodelo Božje delo v svetu.«

Vsi pričevalci, ki smo jih danes slišali, imajo izkušnjo, da ko enkrat zaslišiš Božjo besedo, te ta beseda ne prestraši. Ker ti v pove, da je večja kakor tvoj strah, tvoja nemoč in tvoj greh.

Še več: prav v šibkosti in preizkušnji, pa tudi v grehu in nemoči, se lahko Božja moč še bolj razodene. Prav to smo danes slišali v prvem berilu, v pričevanju tega velikega in prvega pričevalca naše vere, apostola Pavla. Ko piše svojemu učencu Timoteju, ki ga je postavil za škofa na Kreti, besede, ki so sad dolge življenjske izkušnje in modrosti, predvsem pa ponižnega spoznanja samega sebe in Božje moči v svojem življenju:

»Zanesljiva in polnega sprejetja vredna je beseda, da je Jezus Kristus prišel na svet rešit grešnike, med katerimi sem jaz prvi. Zaradi tega sem dosegel usmiljenje, da je Jezus Kristus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali v večno življenje.«

Dragi bratje in sestre, to je beseda, ki se mora dotakniti srca slehernega izmed nas. To je beseda vere in zaupanja, da želi Gospod prav na meni, s tem, ko mi odpušča mojo nemoč in šibkost, poveličati Očeta, Božje usmiljenje, slavo in moč, na kateri lahko gradimo, mu zaupamo in ki lahko spreminja tudi današnji čas.

Če bi se res odprli tej besedi, bi vsi strahovi, ki se zdijo tako glasni okoli nas, izzveneli kot piš in brneče cimbale.

Besede medijev in zaslonov, ki nas želijo potopiti v zaskrbljenost zase, ob Božji besedi izpuhtijo. Kajti Gospod je tisti, ki je prehitel vse govorice in enkrat za vselej razkrinkal skušnjave hudega duha, ki navidezno rešuje samo v laži in strahu.

Naš Bog je Bog resnice in Bog življenja. Čeprav je njegova beseda včasih trda, kot smo slišali pred časom, ko nas je nedeljska beseda vabila, naj stopimo skozi ozka vrata: Veliko jih je, ki bodo želeli vstopiti, malo pa tistih, ki se bodo za to odločili. Ali pa ko pravi, naj sprejmemo vsakdanji križ in hodimo za njim. Kdo ne sprejme križa, ne more biti moj učenec.

Ta beseda, ki morda zveni kot strah, je vendarle obljuba. Križ ni znamenje trpljenja. Križ je znamenje in moč Božje resnične ljubezni do vsakega izmed nas, ki je šla do konca, se darovala, ki se daruje, ki sprejema tudi mojo šibkost in nemoč ter jo spreminja v daritev.

Prosimo danes najprej zase, da bi si vzeli čas za Božjo besedo in jo resnično sprejeli v svoje življenje. Potem se nam bodo odprle tudi duhovne oči, da bomo v bližnjih spoznavali brate in sestre ter v Cerkvi znamenje upanja, veselja in novega življenja. Potem bo ta beseda nagovorila in vedno znova nagovarjala tudi mlade, da se bodo odločali za življenje, ne za strah in smrt. Amen.

Fotografije: Srečko Klepej