V romarskem svetišču lurške Matere Božje v Brestanici, je v nedeljo, 6. 9. 2026, potekalo škofijsko srečanje bolnih, ostarelih in invalidov. Ob 14h se je začelo zbiranje, molitvena ura in spovedovanje, ob 15h pa sveta maša, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval škof Maksimilijan. Med sveto mašo so lahko bolni in onemogli prejeli sveto bolniško maziljenje in blagoslov z Najsvetejšim.

Srečanje je zaznamovalo tudi zahvalno romanje Dekanije Laško – Videm ob Savi ob 20. obletnici ustanovitve Škofije Celje. Med molitveno uro so se navzoči spominjali in zahvalili za nekatere sadove teh 20 let.

Škof Maksimilijan je v nagovoru razlagal Božjo besedo in poudaril pomen in vrednost molitve bolnih in ostarelih:

Dragi bratje duhovniki, gospod župnik, gospod dekan, generalni vikar, drage sestre, diakoni, bogoslovci, predvsem pa vi, drage sestre in bratje, bolniki in ostareli, ki ste se danes zbrali tukaj na našem letnem srečanju pri lurški Materi Božji.

To letošnje srečanje je nekaj posebnega, ker povezuje dva velika namena te naše molitve, kar je lepo povezala že molitvena ura na začetku te naše slovesnosti.

Prosimo namreč Devico Marijo za zdravje, za moč, da bi lahko vsi tisti, ki so kakorkoli šibki, obremenjeni zaradi starosti, zaradi bolezni, prenašali te preizkušnje in jih darovali za rast Cerkve, za rast našega naroda.

Hkrati pa se zahvaljujemo tudi za dar 20-letnice naše škofije in se ob tem res zavedamo, da je Cerkev in tudi škofija sad mnogih molitev, daritev in žrtev, tudi daritev in žrtev bolnih, preizkušenih bratov in sester.

Ob takšni obletnici bi se lahko ozirali nazaj in naštevali različne dogodke, nekaj tega smo slišali v molitvi, pa vendarle nas danes Božja beseda te nedelje nekako usmerja globlje, da bi res začutili, kje je tista srž in center vsakega našega združevanja, ki je ogenj in središče Cerkve. Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, pravi Jezus, tam sem jaz sredi med njimi. Če se boste združili v katerikoli prošnji, vi, ki nas je Sveti Duh povezal v eno Kristusovo telo, potem bo Bog blagoslovil z rodovitnostjo te naše prošnje.

Cerkev je najprej občestvo ljudi, ne tistih popolnih, ne zdravih, ne uspešnih, pa tudi ne bolnih ali kakor koli različnih, ampak je občestvo ljudi, ki imajo radi Kristusa, ki se zavedajo in vedo, da niso bogovi, da potrebujejo Boga in sprejemajo njegov dar, njegovega Svetega Duha.

Če tvoj brat greši zoper tebe, pojdi in ga posvari na štiri oči. Tako pravi Jezus danes članom Cerkve in svojim učencem to zapoved, ki ni bila nikoli lahka. Vedno se je zdelo, da je lažje govoriti in se zgražati nad drugim, nad grešnimi zadevami, nad grešnim svetom, kakor pa stopiti pred njega in iz oči v oči spregovoriti. Ne zato, da bi se uveljavila neka moja pravica, da bi se zgodil nek moj prav, ampak da bi se rešil brat. Vera namreč ni nekaj zasebnega, ni nekaj zgolj duhovnega, ampak se kaže najprej v konkretnih odnosih. Ki so pristni, ki so resnični, ali pa so narejeni.

In bolni in ostareli, ki ste še na poseben način odvisni drug od drugega, to resnico močno živite in jo izkušate. Prosimo zato danes najprej za to moč ljubezni, moč modrosti, da bomo ob trenutkih, ko gre za resnico, pravico, za vero našli pravo besedo. Kakor pravi že prerok v Stari zavezi, prerok Ezekijel, je voditelj in stražar predvsem tisti, ki posluša in gleda, kaj mu naroča Bog, in potem gre in to sporoči.

Tako tudi mi. Vedno znova, ko se nam zdi, da bi bilo treba to ali ono spremeniti, izboljšati, ko se nam še posebej zdi, in zdi se, da v letih s starostjo dobiva človek tudi ta občutek, da je vse okrog njega pravzaprav drugačno, tuje, morda celo slabo, nepravilno, grešno, da se takrat še toliko bolj goreče obrne na Gospoda in na njegovega Duha in prosi tistega razsvetljenja, da nam Gospod dá besedo. Besedo, ki se bo najprej umila v ljubezni do Boga in do bližnjega, kakor pravi apostol Pavel in smo slišali v današnjem berilu: izpolnitev vseh zapovedi je ljubezen.

Šele takrat, ko bomo polni te resnice, bomo lahko prepoznali sebe kot ljubljenega Božjega otroka, tudi sebe kot grešnega, svojega bližnjega pa ne kot tistega, ki se moti, ki dela nekaj napačnega, ampak kot tistega, ki mi ga je Gospod poslal na pot kot brata in sestro.

Takšnih molivcev, takšnega ognja potrebuje vsako občestvo, vsaka družina, vsaka skupnost, da lahko preživi. In tudi ta širša skupnost, ki ji rečemo škofija.

Zato bi se želel najprej res vam, dragi bolniki, dragi ostareli, preizkušani bratje in sestre, zahvaliti za ta vaš dar, s katerim prispevate k življenju in k rasti naše Cerkve.

Morda ne več toliko z močmi, z zemeljskimi močmi, prepričan pa sem, da lahko veliko storite prav s to svojo duhovno močjo, s tem, da negujete to ognjišče ljubezni, v katerem se pretapljajo potem tudi različne slabosti, različne težave, v katerem se lahko šibki odnosi in ljudje zdravijo, krepčajo in postanejo resnično bratje in sestre med seboj.

Cerkev potrebuje vašo molitev. Cerkev potrebuje vašo življenjsko modrost. Cerkev potrebuje vaše pričevanje.

Papež Leon XIV. je letošnjo poslanico bolnikom naslovil z besedami Sočutje Samarijana ali Ljubiti tako, da nosimo bolečino drugega. Vsi se zavedamo, v kakšnem svetu živimo, kako je v tem svetu vedno manj časa. Vedno manj časa za drugega, vedno manj časa za tisto, kar posebej še starejši in bolni ljudje prepoznajo za tako zelo potrebno. Hitro se spregledamo. Poznamo to zgodbo Samarijana iz Evangelija, kako je bil prav on, ki ni bil popoln človek, edini, ki je prepoznal človeka v stiski in je prišel, se ob njem ustavil in mu pomagal. Podaril mu je svojo bližino. Podaril mu je svoj čas.

In k temu nas sveti oče v tej svoji svetovni molitvi ob dnevu bolnikov spodbuja, da bi se ob Jezusu res učili tisto najpomembnejše. Ne samo to, kdo je naš bližnji, ampak komu sem jaz lahko bližnji. Ali v duhu današnjega Evangelija, kdo je tisti, ki ga spregledam, ki ga tako hitro spregledam. Za katerega ne najdem več lepih besed, ki je že davno tega odšel, pa ga niti več ne pogrešam. Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, pravi Jezus, tam sem jaz sredi med njimi.

Kristus je med nami takrat, ko se nekdo ustavi, takrat, ko si vzamemo tisti čas, ki nam je včasih težak, ko nekako prekrižamo svoje načrte in damo prednost drugemu, ko zmoremo poslušati tudi takrat, ko imamo sami preveč skrbi, ko zmoremo podati roko, ko zmoremo odpustiti, čeprav se nam zdi, da so drugi tisti, ki bi morali narediti prvi korak.

In prav tukaj imate vi, ostareli, včasih tudi osamljeni in bolni ljudje, tisto zelo pomembno nalogo in možnost in dar za to Cerkev, da ustvarjate ta prostor, kjer se lahko zgodi bližina, kjer lahko nekdo začuti, da je pomemben, da ga potrebujemo. Hvala za to vsem sestram, zdravstvenim delavcem, tudi vsem hčeram in materam, ki skrbijo za svoje može, za starše, otroke, včasih stare starše, tudi za vse tiste, ki skrbite za stare in betežne duhovnike. Vsi bomo potrebovali to bližino, vsi bomo potrebovali Gospodovo roko.

Prav tega, te bližine, te tihe, koristne bližine, pa se lahko najbolj učimo prav pri Mariji. Ona je stala pod križem. Ona Jezusovega trpljenja sicer ni mogla odstraniti, ga spremeniti, lahko pa je ostala tam. Ni odšla, kot je večina ljudi, tudi njegovi najbližji učenci. In prav zato smo danes prišli sem na ta kraj njenega imena, njenega češčenja, njene molitve, da bi lahko tukaj izročili njen vsak svojo zgodbo, zgodbo hvaležnosti, pa tudi morda zgodbo razočaranja, naše ranjene odnose, našo bolečino, našo osamljenost. Ker Marija vse to pozna. Ona nas uči ostati, ostati ob Bogu, ostati ob človeku, ostati drug ob drugem.

Dragi bratje in sestre, ko bomo sedaj sprejeli, še posebej tisti bolni in ostareli, zakrament bolniškega maziljenja, spremite ta zakrament res kot dotik Boga, ki vas želi okrepiti, da bi zmogli svoje življenje gledati kot dar, kot dragoceni dar, ki vam ga Gospod daje, ne samo za vaše osebno življenje, ampak tudi za rast Cerkve. Naj okrepi v vas dar molitve, dar zvestobe, dar odpuščanja.

Mati Terezija je ob takšni stiski bolnim nekoč zaupala, ko so rekli: tako mi je težko, tako sem bolna, da niti ne zmorem več moliti. Pravi, če želite moliti bolje, morate moliti več. Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi. Marija, zdravje bolnikov in Mati Cerkve, prosi za nas.

škof Maksimilijan

Fotografije: Jože Potrpin