onikva, 11. 10. 2015 ob 12. uri
Homilija pri maši ob 12. vseslovenskem srečanju kmetov pri bl. škofu Antonu Martinu Slomšku, zavetniku kmetov, slovenskega kmetijstva, podeželja in kmetijskega slovstva.
Vodilna misel srečanja “Najsrečnejše ljudi poštenje stori”
Uvod v bogoslužje:
Z velikim veseljem, hvaležnostjo in spoštovanjem se pridružujem pozdravnim besedam predstavnika Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, ki je skupaj z občino Šentjur in z župnijo Ponikva nosilec, organizator in gostitelji tega srečanja: dragi predstavniki ustanov, ki ste pripravili letošnje romanje kmetov na Ponikvo, sobratje duhovniki in redovniki, spoštovane pevke in pevci domačega cerkvenega pevskega zbora, ministranti in vsi sodelavci pri sv. bogoslužju in vsi zbrani bratje in sestre, ki ste iz vseh delov Slovenije priromali na ta sveti kraj in v tako velikem številu napolnili to svetišče sv. Martina na Ponikvi, vsi bodite lepo pozdravljeni.
Z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo med nami pozdravljam g. mag. Geza Filo, škofa Evangeličanske Cerkve v Sloveniji, ki nam bo tudi spregovoril in se skupaj s svojimi tu navzočimi verniki vključuje v našo molitev.
Veselimo se v Gospodu, ko se že dvanajstič po vrsti zbiramo pri našem vzorniku, zavetniku in priprošnjiku bl. škofu Antonu M. Slomšku in bomo tudi danes zajeli novih duhovnih moči in spodbud, sedaj pri sveti maši in popoldne na slavnostni akademiji pred Slomškovo rojstno hišo na Slomu.
Letošnje romanje bogati Slomškova misel »Najsrečnejše ljudi poštenje stori«. Bl. škof A. M. Slomšek je dobro vedel, da bi vsi ljudje radi bili srečni in da k sreči vodi veliko poti. Ena izmed njih je poštenje, ta pomembna krepost in razsežnost našega življenja, ki v sebi združuje mnogotere vrline in kreposti, ki naj navdihujejo, bogatijo in usmerjajo naše življenje. Kristjan, učenec Jezusa Kristusa, tu ne bi smel biti v zadregi, saj imamo Božjo postavo, zapisano v deseterih božjih zapovedih, imamo sveti evangelij, ki dopolnjuje postavo in preroke, imamo Jezusa Kristusa, ki nas vedno znova vabi: »Pridite k meni, vi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil« (Mt 11,28). Pa se nam kljub temu velikokrat zgodi, da nismo pošteni, da nismo docela usklajeni z Božjimi potmi in načrti. Če smo kaj dobrega opustili ali morda kaj slabega storili, potem obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti in bo ta sv. maša in naše letošnje 12. romanje k našemu zavetniku bl. škofu A. M. Slomšku blagoslovljena postaja in močna duhovna spodbuda na poti našega življenja.
Homilija:
Spoštovani vsi navzoči, sobratje duhovniki in redovniki skupaj z g. škofom, drage sestre, dragi bratje v Kristusu!
Ko smo zbrani pri slovesni sveti maši ob 12. romanju kmetov k našemu zavetniku škofu bl. A. M. Slomšku, smo poslušali dobro znani evangelij, ko Jezus hvali svoje učence in jim naroča: »Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje… Tako naj sveti vaša luč med ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je nebesih.« (Mt 5,14-16).
1. Ta pohvala, to naročilo velja danes vam, dragi udeleženci 12. romanja kmetov na Ponikvo, saj ste prav vi tisti, ki ste nosilci luči, ki jo je na ta svet prinesel Jezus Kristus, ko vas je po vaših vernih starših poklical v svoje kraljestvo in ste pri krstu postali njegovi ljubljeni učenci, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical v svoje čudovito luč (prim. 1 Pet 2,9). Vsi imamo lepo nalogo, da ta dar vere v sebi obnavljamo, utrjujemo, poživljamo in bogatimo, da bo naša vera res živa, dejavna, vesela, privlačna in zveličavna. Zahvalimo se vam za to pripravljenost, za to pričevanje, za vašo zvestobo Jezusu Kristusu, ki jo izpovedujete na poti življenja, po vaših domovih in družinah in po vaši župnijah, ko ob vseh nalogah in obveznostih vsakdanjega dela na kmetiji, v službi in drugod še najdete čas, da dejavno sodelujete v vaših župnijah, njihovem duhovnem poslanstvu; mnogi kot aktivni člani Župnijskih pastoralnih svetov, drugi kot ključarji in oskrbniki naši župnijskih cerkva in podružnic in ustanov, ki so potrebne za izvrševanje duhovnega poslanstva Cerkve. Nekateri aktivno sodelujete pri oznanjevalni službi Cerkve, kot bralci Božje besede, kot katehisti in katehistinje, kot pevke in pevci različnih zborovskih in cerkvenih glasbenih skupin, kot izredni delivci obhajila, kot zakristani in oskrbniki naših cerkva, kot sodelavke in sodelavci župnijskih Karitas, pa zopet kot sodelavci in animatorji zakonskih, molitvenih in drugih skupin in duhovnih gibanj, še posebej kot sodelavci in animatorji mladinske pastorale, skavtskih skupin in drugih združenj na ravni župnije, krajevne skupnosti in občine.
Blaženi škof Slomšek vas danes sprejema, se vam zahvaljuje in vas potrjuje v vaši službi. Skupaj z njim se vam zahvaljujemo tudi mi duhovniki in predstavniki krajevne Cerkve, za vaše sodelovanje in pomoč pri izvrševanju duhovnega poslanstva Cerkve in na našem romanju še posebej za vašo zvestobo, da ste ohranili ljubezen in spoštovanje do domače zemlje, do našega podeželja, do kmečkega stanu in kmečkega dela, ki je ohranilo toliko prvin in vrednot ob pristnem stiku z naravo, z Božjim stvarstvom in Stvarnikom, ki ga razmišljujočemu človeku razodeva vsaka bilka in vsaka rožica na travniku. In vi ste, dragi Slomškovi romarji, na poseben način Božji sodelavci, ko ste z vašim vsakdanjim delom po vaši kmetijah, poljih, travnikih, vinogradih, sadovnjakih in gozdovih varuhi našega podeželja in vrednot, ki jih v sebi krije to naravno z Bogom Stvarnikom tako globoko povezano naravno življenje in delo v naši domovini.
Veseli smo pojava, da se vedno več mladih, kljub vsem težkim razmeram in problemom odloča za življenje in delo na kmetiji, za različne oblike specializiranega kmetijstva; od ekološke predelave hrane, do gostinstva, kmečkega turizma in športno rekreativne dejavnosti. In takih mladih je veliko med nami, tudi na letošnjem romanju in vas posebej pozdravljam, se vam zahvaljujem in vam čestitam, ker znate sodelovati in skupaj s starši in starimi starši ustvarjate pogoje za sodobno kmetijstvo in še posebej za lepo in urejeno družinsko življenje, za blagor našega podeželja.
Posebej smo veseli razcveta tako imenovanih družinskih kmetij, ki imajo poleg vseh prednosti v pridelovanju hrane še to bogastvo, da običajno povezujejo tri generacije, ko starši pomagajo otrokom, vnukom in marsikje tudi že pravnukom. Tako se dragoceno družinsko izročilo ohranja, bogati in izroča iz roda v rod. Kako je lepo, če je v taki družinski kmetiji delo primerno razdeljeno, če je poskrbljeno za varstvo otrok in se mladi ustrezno izobražujejo in se sproti, ob delu, uvajajo v pogoje in naloge dela na kmetiji. To je veselje, to je bodočnost našega podeželja.
Tu imajo pomembno nalogo vse ustanove in združenja na državni in občinski ravni, ki skrbijo za promocijo kmetijstva in za razvoj našega podeželja.
V to prizadevanje za varstvo podeželja in vrednot, ki jih v sebi krije podeželsko duhovno izročilo, se na svoj način vključuje tudi papež Frančišek, ki nas je ne dolgo tega presenetil z okrožnico »Hvaljen moj Gospod« o varstvu okolja in vsega božjega stvarstva. Naslov okrožnice je papež Frančišek povzel po pesnitvi – hvalnici vsemu stvarstvu, ki jo je napisal sv. Frančišek Asiški. Papež se v okrožnici o varstvu okolja, razumljivo, sooča s svetovnimi problemi, kot so izpušni plini, segrevanje ozračja, vprašanje voda in druga globalna problematika. Za nas je zelo zanimivo poglavje, v katerem papež navaja svetopisemska mesta, ki govorijo o božjem stvarstvu, ki je pot k Bogu, saj se »iz velikosti, lepote, urejenosti in smotrnosti stvari zlahka spozna njih Stvarnik (prim. Mdr 13,5)
Kako skrbno in ljubeče je stvarstvo opazoval sam Jezus Kristus in je svoje najgloblje nauke pojasnjeval s primeri iz narave, ko je našo globoko povezanost z njim pojasnjeval s primero »jaz sem vinska trta, vi mladike« (prim. Jn 15,5), ali, »jaz sem, dobri pastir, ki išče izgubljeno ovco« (prim. Mt 18,12) – »Poglejte ptice pod nebom in lilije na polju, ne sejejo in ne žanjejo in nebeški Oče jih živi«. »Nebeški Oče skrbi tudi za nas, saj smo več vredni kot pet vrabcev na strehi« (prim. Lk 12,6).
2. Vsa Cerkev se vključuje v ta prizadevanja in prav naše današnje romanje in ta sveta maša to najbolj zgovorno dokazuje. Prav je, da se na našem romanju vprašamo, kaj nam naš zavetnik blaženi škof Slomšek priporoča za naše življenje. Podobno kot papež Frančišek, nam bl. škof Slomšek tudi priporoča, da skrbimo za naše podeželje in njegove vrednote in še posebej za duhovno okolje, ki ga ustvarja naše krščansko življenje in naša molitev. V mesecu oktobru, ki ga posvečuje praznik Rožnovenske Matere Božje, ki smo ga obhajali prejšnjo sredo, 7. oktobra, bi nam bl. škof Slomšek gotovo priporočal, da na novo odkrivamo lepoto in pomen družinske molitve, še posebej dragoceno izročilo povezano z molitvijo rožnega venca.
Lepo je, če družinski rožni venec visi na vidnem mestu v stanovanju, skupaj z znamenjem križa in drugimi svetimi podobami. Rožni venec lahko krasi počitniško hišico ali visi v avtu; vendar to ni dovolj. Prav je, da ob vsej zaposlenosti in pomanjkanju časa najdemo trenutke zbranosti in molitve, zasebno, ali še boljše, v krogu družine. Vožnja z avtom postane prijetnejša in varnejša ob molitvi rožnega venca; pa tudi v družini začutimo Božjo bližino, prijetno domačnost in medsebojno povezanost ob molitvi vsaj ene desetke rožnega venca.
Zelo pomembna je tudi molitev pri jedi. O tem govori tudi papež Frančišek v omenjeni okrožnici o varstvu okolja. To božje okolje na poseben način ustvarja in goji molitev pri jedi. Papež pravi, če nič ne molimo, našo jed in vsakdanji kruh razvrednotimo na preprosto sredstvo za preživljanje, molitev pa to vsakdanjo jed povzdigne v Božji dar in istočasno nagrajuje še vse ljudi, ki so sodelovali pri tem, da je kruh prišel na mizo. Tu je kmet, ki je zoral njivo, posejal žito, ga požel in tisti, ki je žito odpeljal v mlin, v pekarno, v trgovino in ga končno prinesel na mizo.
Kakšno duhovno bogastvo krije v sebi molitev pri jedi, pravi papež Frančišek, ko vsakdanje hranjenje, ki ga poznajo vsa živa bitja, povzdigne v sveto znamenje naše povezanosti z Bogom in med seboj (prim. HG 227).
Imamo lepo urejeno zvonjenje po naših župnijskih in podružnih cerkvah, zjutraj, opoldne in zvečer; še posebej zvečer, ko zvoni večerni »Ave«, kot so zapeli mnogi glasbeniki in pesniki, tudi Benjamin Ipavec tu v bližini, v Šentjurju, znamenito pesem iz »Stolpa sem mi zvon zvoni, ko vlega mrak se po vasi« ali pa tisti Večerni Ave, iz Foersterjeve opere »Gorenjski slavček«, ki je šel »čez dobrave, trave so se priklonile, kakor da bi molile«. Ti pa nič; praviš, da nimaš časa. In vendar molitev Angelovega češčenja na nas tako blagodejno vpliva, pa še naših rajnih se hvaležno spominjamo. Sestre in bratje, ohranimo duhovno izročilo in k temu vzgajajmo mladi rod. Poti in možnosti je veliko: v družini, v župniji, pri verouku in tudi drugod.
Vse to je vneto priporočal bl. škof Slomšek, ki je že leta 1859 napisal posebno pastirsko pismo naslovom »Domača služba Božja« in je v njem priporočal skupno družinsko molitev, h kateri naj bi se družina vsaj občasno zbirala, posebej v soboto zvečer kot priprava na nedeljo – Gospodov dan. Slomšek pravi, da mora biti družina tudi primerno opremljena za skupno molitev. Svetega pisma v domačem jeziku takrat še niso imeli, je pa Mohorjeva družba že takrat poskrbela za posebno knjigo, v kateri so bila zbrana svetopisemska berila in molitve za nedelje in praznike z razlago, in to je bl. škof Slomšek zelo priporočal. Vsaka družina naj bi imela tudi družinski molitvenik in pesemske bukvice – pesmarico, da bodo lahko prepevali tudi domače cerkvene pesmi
Kako lepo bi bilo, če bi se tudi danes kaj podobnega dogajalo po naših domovih in družinah. Nekaj tega se dogaja po naših župnijah, posebej pri veroučnih, mladinskih in drugih skupinah, pa tudi po mnogih družinah in družinskih kmetijah, posebej tam, kjer so doma glasbeni in pevski talenti, ki znajo v prostem času oblikovati mnogovrstna in dobro pripravljena duhovna, molitvena in družabna srečanja, obogatena z družinskim petjem in glasbo. To družinsko petje in glasba je v nekem smislu že molitev, saj velja staro pravilo, da kdor lepo in pobožno poje ali igra, dvakrat moli.
3. Naše romanje se uresničuje v izredno zapletenem obdobju življenja Cerkve in družbe, ki ga pogojuje že kar utrujajoče soočenje med svetlobo in temo, med dobrim in zlim, med grehom in krepostjo in še posebej med vplivi porabniške družbe, ki vsiljujejo način življenja, kakor da Boga ni. Vsem posledicam svetovne gospodarske, moralne in socialne krize, ki ne pojenja, se pridružujejo še vojni spopadi, nasilje, begunstvo, brezposelnost, z vsemi negativnimi poledicami. Zlovešče lovke svetovne moralne in socialne krize se priplazijo celo na podeželje, v zavetje naši domov in družin, v naše medsebojne odnose, v sorodstvo in sosedstvo. Zdi se, da je posebej izpostavljena in načeta družina, ta temeljna ustanova družbe in Cerkve, ko se vanjo zaganjajo mnogi uničujoči vplivi in tokovi, ki imajo za posledico naraščajoče število zakonskih ločitev, z vsemi negativnimi posledicami za zakonce in otroke. Zaskrbljujoče je tudi rastoče število poskusnih izven zakonskih skupnosti, pa tudi pojav, da se mladi iz različnih razlogov težko odločajo za skupno pot v zakonu in družini. Vse to vpliva na padec števila rojstev, staranje družbe in vse druge negativne pojave. Toda, to je ena stran medalje. Je pa, hvala Bogu, še druga, svetlejša in upanja polna stran. To ste, kot smo že rekli, vi, dragi Slomškovi romarji, vi, ki ste odkrili zaklad lepega, z zakramentom sv. zakona posvečenega družinskega življenja. To ste vi mladi, kmetje in kmetice, ki znate plavati tudi proti toku in ste kljub navidez vabljivim ponudbam ostali doma na kmetiji in s pridnim delom in ustreznim izobraževanjem pripravljate in odpirate novo stran v življenju in razvoju našega podeželja.
Prav teh dneh se je v Rimu začelo drugo redno zasedanje rimske sinode škofov, ki je posvečena družini in njeni vlogi v Cerkvi in v sodobnem svetu. Škofje – predstavniki posameznih krajevnih Cerkva, se bodo skupaj z zakonci in različnimi strokovnjaki pogumno soočili s vprašanji, kako pomagati družini, da bo tudi danes in jutri uresničevala svoje odgovorno poslanstvo.
Zato je prav, da se v molitvi vedno znova obračamo k Sv. Duhu, da bi vsa ta bogata pastoralna dejavnost resnično obrodila duhovno pomlad v naši deželi, ki bo blagodejno vplivala na naše medsebojne odnose v družini, v sosedstvu, med sorodniki in vaščani, v župniji, v družbi in v današnjem svetu, ki tako zelo potrebuje luči in zdravilne moči Jezusovega evangelija. Ko molimo: Pošlji svojega Duha in prenovi obličje zemlje, je prav, da se vprašamo: Po kom Bog želi prenavljati obličje zemlje? Po nas, po meni, po tebi… mi smo poklicani in izvoljeni, da smo luč, kvas in sol zemlje. Kakor učencem v današnjem 2. berilu, Jezus tudi nam naroča: » In boste mi priče v Jeruzalemu, v Samariji, v Sloveniji, na podeželju, v družinski kmetiji, tu in sedaj, povsod…« (prim. Apd 1, 8). In Gospod kliče, vedno znova. Nikar ne recimo, nimam časa, pozneje, ko bom v penziji… Ne tako! Naš odgovor naj bo: »Tukaj sem Gospod, hvala ti, ker si me poklical. Govori, Gospod, poslušam. Svoja pota mi pokaži (prim. Ps 25,4).«
In k tej veseli pripravljenosti naj nam pomaga tudi ta sveta maša in naše že 12. vseslovensko romanje k bl. škofu Antonu Martinu Slomšku, našemu zavetniku. Amen.
+ dr. Stanislav Lipovšek,
celjski škof