Na bikoštno nedeljo je bilo v stolni župniji sv. Danijel Celje srečanje bolnih, ostarelih in invalidov. Pri sveti maši ob 10ih je zbrane nagovoril škof Maksimilijan:

»Dragi bratje in sestre, dragi starejši in člani Vincencijeve družine, drago župnijsko stolno občestvo!

Danes smo zbrani tukaj v imenu celotne naše Cerkve in naše škofije, da obhajamo rojstni dan naše Cerkve. Binkoštni praznik je rojstni dan nas kot skupnosti, kot občestva. Po Svetem Duhu smo bili pri krstu vcepljeni v Kristusa in smo postali udje tega telesa, ki se danes širi in je razširjeno po vsem svetu. Kakor smo slišali v poročilu o prvih binkoštih, Cerkev govori jezike vseh narodov, jezik vsega človeštva.

Pa vendar je binkoštni dogodek tisti, ki ga vedno znova pričakujemo, zanj prosimo in na nek način zahteva našo odprtost ter gorečnost. Tako kot apostoli namreč tudi mi vedno znova izkušamo, da smo kljub prejetim darovom še vedno šibki. Ti darovi prepogosto ostajajo zaprti, namesto da bi jih vzeli in jih uživali v svojem življenju. 

Učenci so bili po Jezusovi smrti zaprti in prestrašeni v dvorani zadnje večerje, z občutkom sramu in nemoči, ker so izdali prijatelja. Pa vendar je Jezus stopil k njim pri zaprtih vratih in to že na večer tistega prvega velikega dne, dneva velike noči, kakor smo slišali danes v evangeliju. Stopil je k njim in vanje dihnil svojega Duha. Začutili so, da lahko začnejo znova, da jim Bog odpušča, jim daje življenje in jih vabi, da bi živeli. 

A trajalo je še petdeset dni do binkoštnega dne, da so lahko zares sprejeli tega Duha, se osvobodili človeških občutkov sramu in strahu ter pogumno stopili pred ljudi in spregovorili o živem Jezusu.

Domačnost s Svetim Duhom

Dragi bratje in sestre, zavedamo se, da je velikonočni čas za celih deset dni  daljši od postnega časa priprave na veliko noč. V postnem času nas Božja beseda kliče k spreobrnjenju in prepoznavanju lastne grešnosti. In to nam je očitno veliko lažje, kakor pa v nas prepoznati darove in moč življenja; spoznati, da smo Božji in da Božji Duh prebiva v nas. Vsi glasovi, ki nam preko našega mesa, čustev in strahov govorijo, da smo šibki in nemočni, so lažni in prihajajo od sovražnika življenja.

Zato je glavna naloga krščanskega življenja, naše glavno poslanstvo od krsta pa vse do prehoda v večnost, da si pridobimo domačnost s Svetim Duhom. Ruski starec Serafim Sarovski pravi, da je cilj krščanstva postati poln Svetega Duha. To je naš najpomembnejši program.

Zato sem zelo vesel in hvaležen, da je v teh petih letih našega skupnega iskanja sinodalne poti prenove Cerkve, naših župnij in naše škofije, na koncu vendarle dozorelo spoznanje o tistem najpomembnejšem programu, ki mu moramo slediti. To je iskanje poti in načinov, kako se bližati Svetemu Duhu, kako ga poslušati, ga klicati in mu dajati prostor v našem delu, življenju in pastorali. 

Ta naša vizija zveni preprosto: samo v Svetem Duhu se lahko prepoznavamo in oblikujemo kot čuteča občestva, kot misijonarski učenci in kot Jezusovi krščanski sovoditelji – kot tisti, ki so danes pripravljeni sprejemati odgovornost, ki jo prinaša Božji klic, da hodimo za Njim in ta klic prenašati v ta svet na način in v jeziku, ki ga ta svet razume.

Vsak lahko moli

Serafim Sarovski pravi, da nam milosti Svetega Duha daje vsako dobro delo. Vsako dobro delo, ki ga storimo, pa čeprav se tega morda ne zavedamo, tudi tistih, ki Boga po imenu ne poznajo, a si prizadevajo za dobro in se trudijo za ljubezen, rojeva milosti Svetega Duha. Vsako delo, ki ga naredimo zaradi Kristusa, dela milost Svetega Duha živo in aktivno v našem življenju.

Še najbolj, pravi Serafim, je to molitev. Za molitev ima v resnici priložnost prav vsak, najsi bo star ali mlad, bolan ali zdrav, učen ali preprost.

Vsak lahko moli, ker lahko vsak govori in se pogovarja. Vsak je povabljen, da svoja čustva in svoje življenje prinaša pred drugega, končno pa pred Boga. To je molitev.

Sveta mati Terezija pravi: Čim več je molitve, tem lažja postaja. In čim lažja postaja, tem več boste lahko molili.

Zato vas danes, še posebej vas starejše, prosim, da to službo molitve opravljate goreče in okrepljeno. Molite tudi za tiste, ki danes nimajo toliko časa moliti ali pa se jim zdi, da jim časa primanjkuje ali pa morda celo ne čutijo prave potrebe po njej. Pa vendar mladi tudi danes rastejo zaradi goreče molitve ljudi, ki so se posvetili Bogu v službi bližnjemu prav preko molitve, preko tega stalnega prepletanja poti in mreže med nebom in zemljo.

Če je ta molitev podprta z darovanjem ljubezni, morda z boleznijo, s trpljenjem ter duševnimi in telesnimi mukami, postane neprecenljiva. Če svoje muke darujete za to, da bi mreža med nebom in zemljo postajala močnejša in trdnejša, da bi lahko po njej plezali tudi tisti, ki danes mislijo na vse kaj drugega kot na Boga, potem opravljate resnično dragoceno delo. 

Vedno znova se s hvaležnostjo spominjam velikega števila tiho navzočih vernikov, večinoma žena, v cerkvi mojega otroštva. Tam je bila molitev vedno prisotna, tudi med delavniki. To je bila molitev, ki je mi kot otroci seveda nismo razumeli, morda nas je kdaj celo motila, pa vendar danes vem, da je bil to tisti mlin, ki je mlel moko in žito, iz katerega smo jedli, ob katerem smo zrasli in zaradi katerega lahko zdaj opravljamo svoje poslanstvo.

Naše ime je zapisano v Božjem srcu

Prosimo danes za darove Svetega Duha, da bi ga lahko prepoznali in videli. Res je, da je Božji Duh že v Svetem pismu opisan kot nekaj težko ulovljivega, kot veter ali lahek piš. Težje ga je prepoznati kot Boga Očeta, ki nas očetovsko spremlja in čaka, težje se je z njim identificirati kot z Božjim Sinom Jezusom, ki ga vidimo na križu, ki nam govori po Božji besedi in nas uči s svojim zgledom.

Pa vendar nam je morda prav zaradi tega Jezus po Očetu poslal Duha, ki se naseljuje v nas, ki prevzame naše življenje, dihanje ali kot danes sodobno rečemo, unikatno kodo vsakega posameznika. Prevzame naše ime, ki ga starši in botri izrečejo pri krstu. Pozneje, pri zakramentu svete birme, pa to svoje ime sami ponovijo in potrdijo mladi birmanci. Ime pred Bogom vsebuje vso skrivnost in posebnost človeka, ki ga nosi.

Sveti Duh je tisti, ki prevzame naša konkretna čustva, našo osebno zgodovino, želje, pomisleke, nemoči in strahove. Vstopa v našo šibkost, nas tam krepi in nagovarja ter spleta vez, ki postaja vedno močnejša in rojeva sadove večnega življenja.

To so: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, dobrota, poštenost, zvestoba… Vse to, po čemer vedno znova hrepenimo narodi, ljudstva in posamezniki; vse to, kar gradi moje osebno življenje, naše družine, medsebojne odnose, pa tudi našo družbo in naš narod.

Kličimo Svetega Duha

Zato danes še posebej prosimo za tega Duha Tolažnika, ki nas bo učil vsega. Ne želi nas le učiti in spominjati na to, kar nam je Gospod naročil, ampak nam želi dajati moč, da bomo to lahko tudi izpolnili. To moč nam je zaslužil Božji Sin sam, ko je šel iz ljubezni do nas do konca ter stopil tudi v naš greh in našo zapuščenost.

Kličimo zato ob letošnjih binkoštih Svetega Duha tudi za naše voditelje in politike, da bi bili polni in odprti za Božjo modrost, da bi omogočili, da bomo naša dežela, naš narod in vsi, ki v tej domovini prebivamo, živeli polno in svobodno. Da bi lahko vsi s svojimi talenti in zmožnostmi gradili Božje kraljestvo, ki ga je Bog že začel v tem času in prostoru.

Svetega Duha pa v tem trenutku kličemo tudi na vse naše starejše brate in sestre, ki bodo sedaj prejeli bolniško maziljenje. Naj jih to maziljenje okrepi, da bodo lahko tudi v tem svojem času izpolnili pomembno poslanstvo, ki jim ga Bog nalaga.

Amen.«