Med slovesno sveto mašo na binkoštni praznik 28.5.2023 je škof Maksimilijan podelil zakrament svete birme mladim iz stolne župnije Celje – sv. Danijel in se srečal z župnijskim občestvom. Med pridigo je zbrane nagovoril:

Ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim rekel: “Prejmite Svetega Duha!” (Jn 20,22)

Vsak od vas je po svoje doživljal čas priprave na ta veliki dogodek praznika svete birme. Danes se uresničuje to, kar beremo v današnji Božji besedi:

Prvo berilo iz poročila Apostolskih del govori o tem, kako je nastal silen vihar in so bili učenci napolnjeni s Svetim Duhom ter opogumljeni, da so lahko stopili ven. Stopili so iz svojih strahov in se odklenili iz svoje izbe ter stopili pred ljudi in jim povedali to, kar je v njihovih srcih dolgo tlelo in raslo.

V Janezovem poročilu v evangeliju smo slišali, kako je Vstali prišel k učencem in jim rekel nekaj na videz nasprotnega binkoštnem viharju: “Mir vam bodi!” Tukaj ne slišimo o viharju, ki bi odpiral okna, ampak evangelij pravi, da je Jezus dihnil vanje in jim dejal: “Prejmite Svetega Duha.”

Dih je nekaj, kar občutimo, slišimo, čutimo v sebi. Dih prihaja od znotraj, iz globin, nas pomirja in je znamenje življenja. Ob tem se zavedamo, da prav po tem dihu živimo. Če ne bi dihali, če ne bi vsak dan prejemali življenja, ne bi več živeli. Tukaj se skrivnostno dopolnjuje dogajanje s Svetim Duhom, v katerega birmanci na še bolj zavesten način danes vstopate. Celotno občestvo, ki smo z vami, živimo iz tega diha življenja.

Sveti Duh mora najprej predramiti, pretresti, da nastane neke vrste vihar. Kot je vsaka vzgoja, vsako grajenje medsebojnega odnosa sestavljeno tudi iz pretresov in težkih trenutkov, da se zavemo in osvobodimo tistega oklepa, ko smo zaprti vase ujetniki svojih predsodkov in svojega strahu.

Zato je Sveti Duh marsikdaj tudi v podobi viharja in groma, da nas pretrese, preden nam lahko začne govoriti na srce, kjer nagovarja tisto, kar je v nas najbolj skrito in resnično; da lahko prisluhnemo tistemu tihemu šepetu, ki nam govori na srce.

Cilj celotnega procesa priprave na birmo ni, da bi o Bogu in veri vse vedeli, da bi postali eksperti, čeprav se od nas seveda pričakuje tudi to, da poznamo svojo vero. Pa vendar ni tako bistveno, da vse vemo, ampak da bi izkusili, kdo naš Bog je. Kdo je On, ki ga čutim in slutim. Da ni le neka sila, ki je govorila v preteklosti, da ni samo neka tradicija, da ni samo neka moč, usoda ali nekdo, ki vse vidi in vse ve in samo to ve, da se greh delati ne sme, ampak da je predvsem nekdo, ki nas ima rad. Da je ljubeči oče, ki pozna vsakega izmed vas. Da je usmiljeni oče, ki želi biti z vami vse dni!

Število sedem, kot je sedem darov Svetega Duha, v Svetem pismu pomeni simbol popolnosti, vseobsežnosti. To pomeni, da darov Svetega Duha ni samo sedem, ampak neskončno. Bog ima za vsakega tisti dar, ki ga potrebuje v tistem trenutku. Bog je ustvarjalen v tem, kako pristopa do nas in nam pomaga, nas kliče, nam daje svoje darove.

Če bi se vprašali, kateri je tisti najpomembnejši dar, za katerega prosimo in molimo, nam vsebino razkriva že eno od imen Svetega Duha –  Duh tolažnik, ki nas uči vsega in spomni vsega, kar moramo vedeti.

Kaj pa je tisto najpomembnejše, kar moram vedeti za življenje, in kar mi razodeva Sveti Duh? To, kar nam Duh šepeta v naših srcih, v naših telesih, v naših čutih, ko nam pravi: Niste sami! Ljubljeni Božji otrok si. S teboj sem vedno in povsod. Moja misel, moja beseda in moje srce so po zakramentu neločljivo povezani s tvojim. Nosil te bom, ti govoril in te podpiral.

Najtežja preizkušnja življenja je takrat, ko se borimo proti hudemu duhu, ki mi govori, da sem sam, da so me vsi zapustili, da me nihče ne razume…

Prosimo za dar Tolažnika, ki mi bo ob pravem trenutku povedal to temeljno in najbolj bistveno besedo. Ko je Jezus srečal nadobudnega Natanela, ki je bil začuden, kako da ga Jezus pozna, saj se nista še nikoli videla, mu je Jezus rekel: “Preden si bil pod smokvinim drevesom, sem te že videl.” V svetopisemskem jeziku to pomeni: Preden si prišel na svet, sem te že vzljubil, te poklical in ti obljubil svojo zvestobo.

Dar Svetega Duha, ki ste ga birmanci prejeli že pri krstu, boste danes prejeli v paketu kot darilo. Vsako darilo najprej sprejmemo in potem odpremo. Darila z veseljem in pozornostjo odpiramo, sčasoma pa bolj kot darila v spominu ohranimo oči in roke, ki so nam ta darila dali. Nenazadnje so vsa darila, ki si jih poklanjamo, izraz naše naklonjenosti in ljubezni. Ne samo da darila dajemo kot znamenja naše ljubezni in naklonjenosti, tudi sprejemati jih moramo tako. Danes, ko imamo vsega na pretek, se lahko zgodi, da kakšna darila tudi spregledamo. Če jih ne sprejmemo in ne odpremo, nam lahko splesnijo, se uničijo in jih vržemo stran.

Tudi paket darov Svetega Duha lahko pustimo neodprt. Zakrament Svetega Duha se ne uniči, lahko pa se na njem nabere veliko prahu, pozabe, lahko ga nekam globoko založimo in ničemur ne služi, kot še tako močan motor, ki ugasnjen ničesar ne poganja in ne daje življenja.

Zato se trudite iskati in negovati ključ, da boste lahko ta dar, ki ga prejemate pri sveti birmi, odprli.

Prvi ključ, ki odpira ta dar, je molitev. Molitev ni množica naučenih besed, ki bi jih samo ponavljali, čeprav nas včasih tudi same besede rešujejo, ko jih izgovarjamo, tudi ko ne vemo, kaj pomenijo. Molitev je v prvi vrsti vzdrževanje, negovanje in graditev odnosa. To je tisto ključno, kar potrebujemo. Potrebujemo odnose. Vse odnose pa moramo negovati, sicer se zgodi, da jih izgubimo izpred oči in tudi iz srca. Tudi naš odnos do Boga. Kako pa ga negujem? Negujem ga na svoj način; kriterij tega načina je moje srce, moja ljubezen. Samo tisto, kar imam rad, bom tudi iskal, po tem hrepenel in znal najti način, kako to ohraniti.

Iščite načine, kako boste dali Bogu vedeti, da ga potrebujete, kličete, prosite.

Drugi pomemben dar pa je dar poguma. Bodite pogumni! Že zdaj ste birmanci pogumni, saj ste manjšina v množici vaših vrstnikov, ki prejemate zakrament svete birme. Bog nam ni rekel, da moramo biti množica, ampak sol zemlje in luč sveta. Ne pesek, asfalt ali testo tega sveta. Ščepec je dovolj. Ampak bodite pogumni. Ta pogum ne bo sad vaših mišic.

Kar vam lahko daje pogum in samozavest, je zavedanje in spoznanje, kdo ste. To, kar ste postali pri krstu – otroci Boga. Bog vas je sprejel za svoje otroke, postali smo bratje in sestre Jezusa Kristusa.

On, ki je stvarnik nebes in zemlje, močan in velik, vas je izvolil, kot pravi Sveto pismo, vas v Kristusu utrdil, potopil in prenovil ter vas postavil za svoje otroke in vam dal dostojanstvo svojih otrok. Tega dostojanstva vam nikoli nihče ne bo vzel. Bog vas ni poklical zato, da bi bili njegovi služabniki, ki bi jih plačal in kupil, ampak da bi bili zvesti sinovi in hčere, ki mu zaupajo in ga spremljajo. Ne potrebuje veliko učiteljev, farizejev in modrecev. Potrebuje otroke, ki mu zaupajo. Zato je še svoje učence včasih pograjal: Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo. Samo če boste pogumni in bo vaš pogum temeljil na tej resnici, kdo ste, boste lahko pravi pričevalci. Za službo pričevalcev boste pri sveti birmi danes utrjeni in opolnomočeni.

Zato iskreno prosimo, da bi bili vsi tukaj zbrani, celotno občestvo, tem mladim v moči svoje vere v pomoč pri tem poslanstvu.