Na Brinjevi gori nad Zrečami so se v nedeljo, 18. oktobra 2026, popoldne pri sv. maši zbral župnijski sodelavci župnij dekanije Slovenske Konjice na svojem rednem jesenskem srečanju. Ob Božji besedi 29. nedelje jih je nagovoril celjski škof Maksimilijan in jih spodbudil, da nadaljujejo pot sinodalne prenove, na katero je vso Cerkev povabil papež Frančišek in jo vabi tudi papež Leon XIV. Ob misijonski nedelji, ki nagovarja z geslom »Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu«, si je zastavil vprašanje, kako iz župnij, ki predvsem ohranja svoje dejavnosti, rasti v župnijo prebujenih občestev misijonarskih učencev, ki bodo lahko v tem času pričevali za Kristusov evangelij.

ŠKOFOV NAGOVOR:

Eno v Kristusu – Cerkev, ki živi iz Duha in je poslana v svet

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre, dragi župnijski sodelavci!

Vesel sem, da smo se na to misijonsko nedeljo zbrali tukaj, pri Materi Božji na Brinjevi gori. Hvaležen sem vam za vse, kar darujete za življenje naših župnij, in za priložnost, da po dolgem času ponovno skupaj z vami obhajam sveto mašo v tem dragem Marijinem svetišču.

Zdi se mi, da je prav Marijina cerkev zelo primeren kraj za naše razmišljanje o sinodalni prenovi Cerkve. Ob Mariji se namreč spomnimo binkošti, ko so bili učenci zbrani v molitvi in pričakovanju Svetega Duha. Jezus jim je naročil, naj počakajo na moč od zgoraj, da bodo lahko njegove priče »do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). To je rojstvo misijonske Cerkve. Cerkev ni nastala najprej iz človeškega načrta, ampak iz daru Svetega Duha, ki je učence povezal v občestvo in jih poslal oznanjat evangelij.

Zato tudi sinodalnost ni nekaj povsem novega. Je vračanje k temu, kar je Cerkev od začetka: občestvo ljudi, ki poslušajo Gospoda, živijo iz njegovega Duha in pričujejo o njem.

Prav to poudarja tudi papež Leon XIV. v poslanici za letošnji, stoti svetovni misijonski dan z geslom: »Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu.«

S tem nas spominja, da je Cerkev najprej občestvo ljudi, ki jih je Kristus povezal s seboj in jih poslal v svet, da bi pričevali o Božji ljubezni. Toda kako postati takšna Cerkev? Kako iz občestva, ki predvsem ohranja svoje dejavnosti, rasti v občestvo misijonarskih učencev? Današnja Božja beseda nam pokaže tri pomembne korake.

Zaupati, da svojo Cerkev vodi Bog

Prerok Izaija govori o perzijskem kralju Kiru, ki ga Bog presenetljivo imenuje za svojega maziljenca. Pravi mu: »Prijel sem te za desnico« in »poklical sem te po imenu, ne da bi me bil poznal« (Iz 45,1.4). Bog za uresničevanje svojega načrta uporabi celo tujega vladarja, ki ga ne pozna. S tem nam razodeva, da njegovo delovanje presega naše predstave in pričakovanja.

To je pomembno tudi za nas. Včasih imamo občutek, da so ljudje zunaj Cerkve predvsem naši nasprotniki. Morda nas kdo kritizira, zavrača ali ne razume. Toda ali smo sposobni tudi ob takšnih ljudeh vprašati: Gospod, kaj mi želiš povedati po njih? Ali mi morda kažeš tudi na kaj, kar moram sam spremeniti? Velika nevarnost je, da bi se zaradi strahu začeli braniti z istimi sredstvi, ki jih očitamo drugim: z nezaupanjem, napadalnostjo ali željo po moči.

Toda Jezusova pot je drugačna. Sam pravi: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12,24).

To je evangeljska logika, ki je pogosto nasprotna logiki sveta. Svet nas prepričuje, da bomo varni, če bomo dovolj močni, številčni in uspešni. Jezus pa nas uči, da življenje raste iz zaupanja, darovanja in pripravljenosti, da kaj izpustimo iz rok.

Tudi pri prenovi naših župnij se zato ne smemo spraševati samo, kako bomo ohranili vse, kar smo imeli doslej. Pomembnejše je vprašanje: Kaj želi Bog danes ustvariti med nami?

Sinodalna Cerkev se začne, ko priznamo, da nismo mi gospodarji Cerkve. Tudi škof in duhovniki smo najprej učenci. Vsi potrebujemo Svetega Duha, da bi prepoznali, kam nas Gospod vodi.

Obnoviti krstno zavest in živeti iz Svetega Duha

Apostol Pavel v drugem berilu nagovarja mlado krščansko občestvo v Tesaloniki. Njegove prve besede niso zahteve ali navodila. Najprej se zahvaljuje Bogu: »Vedno se zahvaljujemo Bogu za vas vse, ko se vas spominjamo v svojih molitvah.« Nato pove nekaj izjemnega: »Vemo namreč, od Boga ljubljeni bratje, da ste izvoljeni« (1 Tes 1,4).

Kako pomembno je, da se tega vedno znova spominjamo! V Cerkvi nismo samo zaradi tradicije ali lastne odločitve. Bog nas je prvi poklical. S krstom smo postali njegovi otroci in prejeli dar Svetega Duha. To je naša najgloblja istovetnost, ki je ne more odvzeti nobena zemeljska moč.

Toda ali zares živimo iz tega daru? Ali računamo na Svetega Duha ali pa še vedno mislimo, da je vse odvisno od naših sposobnosti, prizadevanj in načrtov? Pavel pravi, da evangelij med Tesaloničane ni prišel samo z besedo, ampak »z močjo in s Svetim Duhom« (1 Tes 1,5).

Prav Sveti Duh daje našemu življenju novo rodovitnost. Apostol Pavel drugje govori o njegovih sadovih: ljubezni, veselju, miru, potrpežljivosti, blagosti, zvestobi in samoobvladanju (prim. Gal 5,22–23). To so sadovi, ki ostanejo. Naše telesne moči z leti pešajo, marsikaj, kar smo zgradili, se spremeni ali mine. Kar pa v nas zraste iz Svetega Duha – ljubezen, dobrota, mir, zvestoba –, je že znamenje večnega življenja.

Zato je temeljna naloga sinodalne prenove, da obnovimo zavest o krstnem daru in se učimo živeti kot Božji otroci, ne kot prestrašeni služabniki. To velja tudi za naše župnijsko sodelovanje. Včasih se srečujemo predvsem zato, da bi razdelili naloge in opravili potrebno delo. Premalo pa zato, da bi skupaj molili, poslušali Božjo besedo in razločevali, kaj nam govori Sveti Duh.

Sinodalna Cerkev ni zgolj Cerkev, v kateri vsakdo pove svoje mnenje. Je Cerkev, v kateri se vsi učimo poslušati Duha in prepoznavati njegove darove v drugem. Ključna beseda zato ni več samo »jaz«, ampak »mi«. Vsak ima svoj dar, svojo odgovornost in svoje poslanstvo. Nihče pa ne more sam nadomestiti celotnega občestva. Tako postajamo Cerkev misijonarskih učencev: ne samo sodelavcev pri župnijskih dejavnostih, ampak ljudi, ki živijo iz Kristusa in skupaj pričujejo o njem.

Dati Bogu, kar je Božjega – živeti v svobodi Božjih otrok

V današnjem evangeliju skušajo farizeji Jezusa ujeti z vprašanjem, ali je dovoljeno plačevati davek cesarju. Jezus jim pokaže kovanec in vpraša: »Čigava sta ta podoba in napis?« Ko odgovorijo, da cesarjeva, jim reče: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21).

Jezus s tem ne zanika naših odgovornosti do družbe. Kristjan je poklican skrbeti za skupno dobro, pošteno izpolnjevati svoje obveznosti in sodelovati pri gradnji pravičnejšega sveta.

Toda Jezusovo vprašanje seže globlje. Če kovanec nosi cesarjevo podobo, čigavo podobo nosi človek? Sveto pismo nam pove, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi (1 Mz 1,27). Zato ne pripadamo nobeni zemeljski oblasti, ideologiji ali sistemu. Pripadamo Bogu. In ne samo mi – tudi vsak drug človek, tudi tisti, ki misli drugače ali nam nasprotuje, nosi v sebi Božjo podobo.

To je temelj človekovega dostojanstva in naše krščanske svobode. Nobena zemeljska moč nima zadnje besede nad našim življenjem. Niti smrt. Kristus je s svojo smrtjo in vstajenjem premagal tudi tega zadnjega sovražnika (prim. 1 Kor 15,26).

Zato kristjan ne živi iz strahu, ampak iz upanja. Ne potrebuje sovražnikov, da bi utrjeval svojo identiteto. Ve, komu pripada in v čigavih rokah je njegova prihodnost.

Jezusov poziv »Dajte Bogu, kar je Božjega« zato pomeni: izročite Bogu samega sebe. Svoje življenje, svoje sposobnosti, svoje odnose in svoje delo. Toda Bogu vračamo življenje prav tako, da ga podarjamo drugim. To je bistvo misijonskega poslanstva. Misijonarski učenec ni najprej tisti, ki druge prepričuje, naj pridejo v Cerkev. Je človek, ki se je sam srečal s Kristusovo ljubeznijo in jo želi deliti naprej. Zna stopiti iz kroga že zbranih, opaziti osamljenega, prisluhniti ranjenemu, spremljati mladega človeka, ki išče smisel, in vzpostaviti odnos s tistim, ki se je od Cerkve oddaljil.

Papež Leon nas v letošnji poslanici spominja, da je ljubezen bistvo misijonskega poslanstva. Bolj ko bomo povezani s Kristusom, bolj bomo sposobni skupaj izpolnjevati poslanstvo, ki nam ga je zaupal. »Biti kristjan ni predvsem skupek praks ali idej: je življenje v združenosti s Kristusom, v katerem smo deležni sinovskega odnosa, ki ga živi z Očetom v Svetem Duhu. Pomeni ostajati v Kristusu kot mladike na trti (pim. Jn 15,4).«

Dragi bratje in sestre, Cerkev pri nas je v procesu uresničevanja sinodalne prenove in nove pastoralne vizije. Pred nami so pomembni izzivi: manj duhovnikov, spreminjanje župnijskega življenja, oddaljevanje mnogih od Cerkve. Toda naš odgovor ne sme biti predvsem strah za prihodnost. Prihodnost Cerkve ni odvisna samo od naše številčnosti ali moči, ampak od naše povezanosti s Kristusom in odprtosti Svetemu Duhu. Zato vas danes vabim k trem preprostim korakom: poslušati Gospoda, poslušati drug drugega in pogumno narediti tisto, k čemur nas Sveti Duh kliče.

Morda nas vabi k tesnejšemu sodelovanju med župnijami. Morda k temu, da kakšno dejavnost opustimo in več časa namenimo ljudem. Gotovo pa nas kliče, da iz župnij, ki predvsem vzdržujejo svoje dejavnosti, rastemo v občestva, ki oblikujejo in pošiljajo misijonarske učence.

Danes smo zbrani ob Mariji, ki je skupaj z apostoli pričakovala Svetega Duha. Naj nas ona uči zaupanja in razpoložljivosti za Božjo besedo.

Ko bomo odhajali z Brinjeve gore, zato ne odnesimo s seboj samo novih misli ali nalog. Odnesimo predvsem zavest, da smo Božji ljubljeni otroci, da v nas prebiva Sveti Duh in da nas Gospod pošilja ljudem. Naj nas Sveti Duh oblikuje v Cerkev, ki se ne boji prihodnosti, ker ve, komu pripada; v Cerkev, ki živi iz Kristusa, raste v občestvu in svetu prinaša upanje.

Amen.