KRISTUS KRALJ – CELJSKA STOLNICA, 25.11. 2018 ob 15.uri
Obletnica posvetitve stolnice (26.11.), 218.Slomškov rojstni dan (26.11.1800); zahvalna sv. maša ob sklepu škofovske službe msgr. dr. Stanislava Lipovška v celjski škofiji

Homilija!
   Spoštovani vsi navzoči, dragi sobratje duhovniki in redovniki, diakon, sestre redovnice, dragi ministranti in vsi liturgični sodelavci in sodelavke, pevci in instrumentalisti na koru, sestre in bratje v Kristusu!

   1.Gospod škofijski upravitelj Rok Metličar, nadžupnik župnije Laško in dekan Laške dekanije, ki ga v tem svetem zboru posebej prisrčno pozdravljam, nam je že na začetku povedal, da je veliko razlogov, ki nas nagovarjajo in povezujejo pri tem bogoslužnem slavju.
    To je najprej slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva, ki je istočasno tudi sklep cerkvenega leta, ki smo ga skupaj prehodili in se danes hvaležno oziramo na prehojeno pot, na kateri smo imeli veliko priložnosti, da smo vstopili v velikonočno skrivnost našega Gospoda Jezusa Kristusa pri obhajanju svete maše, pri obhajanju drugih zakramentov, pri molitvenem bogoslužju in pri drugih bogoslužnih srečanjih, duhovnih vajah in pobožnostih božjega ljudstva. Vstopiti v njegovo velikonočno skrivnost pomeni, da v nas umira stari človek greha in popuščanja in se rojeva novi človek, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti. To je sporočilo tudi današnjega praznika, ko Jezus Pilatu in vsem nam znova pove, da njegovo kraljestvo ni ob tega sveta, ampak je kraljestvo resnice in življenja, svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni. To je kraljestvo, v katerem velja načelo, »kdor hoče biti prvi, bodi vsem služabnik, kakor tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20, 27-28). Preutrujenost ali pregorelost je resen problem, s katerim se soočamo duhovniki pa tudi nekateri drugi poklici. Ko iščemo zdravila, ne smemo spregledati zadnjih in temeljnih razlogov naše vere in našega upanja, o katerih govori papež Frančišek, ko v apostolski spodbudi »Veselje evangelija« pravi, da se naše duhovništvo uresničuje in naše oznanjevanje zajema duhovnega poleta in moči v Sv. Duhu. Nobena motivacija ne zadostuje, če v srcu ne gori ogenj Sv. Duha (prim VE 261). Bratje in sestre, bodimo z Jezusom (prim. Mr 3,14) in prižigajmo ogenj Sv. Duha za novo evangelizacijo naše škofije.
   Nekaj tega se je dogajalo letos za Cerkev v Sloveniji in tudi za našo škofijo, ko je bil od 26. februarja do 3.marca pastoralni obisk škofov »Ad limina« v Rimu. Za škofe in za naše sodelavce, ki so nam pomagali sestavljati poročila o pastoralnem stanju naših škofij, je bila to lepa priložnost za soočenje z realnim stanjem, ki smo ga potem v Rimu motrili v perspektivi Cerkve po svetu. Vedno znova se je izkazalo, da je odločilna naša zvestoba in predanost Jezusu Kristusu in pripravljenost služiti božjemu ljudstvu.

   2. Jutri naša stolnica in z njo vsa celjska škofija obhaja slovesni praznik obletnice njene posvetitve. Ta praznik obhaja vsaka cerkev, ki pozna datum posvetitve. Ko je papež Benedikt XVI. 7. aprila 2006 ustanovil našo škofijo in je dotedanjo opatijsko-mestno župnijsko cerkev sv. Danijela imenoval za stolnico, zanjo na neki način velja tudi napis, ki je na papeževi stolnici sv. Janeza v Lateranu v Rimu: »Omnium ecclesiarum urbis et orbis mater et caput – mati in glava vseh cerkva v škofiji«. To so sledovi grško-rimske kulture, ki tistemu, ki ima pomembno službo, daje poseben sedež – katedro, od tod ime katedrala. Od tu škof kot naslednik apostolov vrši svojo duhovniško, učiteljsko in pastirsko službo pri obhajanju slovesnega bogoslužja, zlasti na Veliki četrtek pri krizmeni maši, pri večerni maši Velikega četrtka in pri bogoslužju Velikonočne vigilije. V stolnici so tudi druga pomembna sveta opravila, ki so pomembna za vso škofijo, med njimi zlasti mašniška posvečenja in podeljevanje drugih liturgičnih in pastoralnih služb ter druga pomembna molitvena in pastoralna srečanja. Zelo smo veseli in hvaležni vsem molivcem in molivkam, ki skrbijo, da je v stolnici vsakodnevno češčenje Sv. Rešnjega Telesa, ki je za Stolno župnijo in za vso škofijo neprecenljiv zaklad milosti in novega življenja v Jezusu Kristusu in v Božji Materi Mariji.
   3. Naša škofija in z njo Cerkev v Sloveniji jutri obhaja 218. rojstni dan bl. škofa Antona Martina Slomška, ki je tudi prvi zavetnik naše škofije in smo zato še posebej povabljeni, da na široko odpremo vrata našega srca, naših domov, naših družin in župnij luči, ki jo je 19. septembra 1999, torej pred 19. leti, na betnavski poljani tam pod Pohorjem v Mariboru prižgal sv. papež Janez Pavel II., ko je našega škofa Antona Martina Slomška prištel k blaženim in je takrat med drugim dejal: »Današnji evangelij, ki govori o trti in mladikah, nas spominja, da je mogoče obroditi sadove samo v povezanosti s Kristusom. S tem nam Jezus pojasnjuje svetost bl. škofa A. M. Slomška. On je bil mladika, ki je obrodila obilne sadove krščanske svetosti, visoke omike in ljubezni do domovine, zato stoji danes pred nami kot sijajen zgled življenja po evangeliju.
   Iz novega blaženega, nadaljuje sv. papež Janez Pavel II. žari predvsem lik krščanske svetosti. Po vzoru Kristusa je postal Usmiljeni Samarijan slovenskega ljudstva. Dobro se je zavedal, da bo to ljudstvo ostalo verno, če bo imelo dobre in svete duhovnike, zato je pozorno skrbel za njihovo vzgojo in oblikovanje, posebej ko je v Mariboru ustanovil Visoko bogoslovno šolo in malo semenišče. Z apostolsko gorečnostjo, ki nam je še danes v zgled, se ni utrudil pri delu za evangelizacijo, ko je navdihoval in vodil ljudske misijone, ustanavljal in spodbujal mnoge bratovščine ter širil ljudske pesmi in duhovne spise.
Za našo škofijo in za Cerkev v Sloveniji je bil pomemben dogodek, ko je bl. škof Slomšek leta 1852 v Celje k sv. Jožefu pripeljal misijonarje lazariste, Misijonsko družbo, duhovne sinove sv. Vincencija Pavelskega in z njimi tudi sestre usmiljenke. V mislih imamo njihovo razvejano misijonsko dejavnost, nekoč in danes, za danes pa se tej imenitni dejavnosti pridružuje še vsestransko duhovno, kulturno in socialno poslanstvo, ki ga vrši Dom sv. Jožef; tudi za blagor naše škofije; in se lazaristom za to poslanstvo iskreno zahvaljujemo.
   Tako smo prišli do četrtega razloga našega veselja in naše hvaležnosti, ki nas povezuje pri tem zahvalnem bogoslužju, na slovesni praznik Kristusa Kralja, na obletnico posvetitve naše stolnice in ob 218. Slomškovem rojstnem dnevu, to pa je moja zahvala ob sklepu moje osemletne škofovske službe v celjski škofiji. Sklep moje škofovske službe v celjski škofiji sovpada tudi s 50-letnico mojega duhovništva, zato sem mojo zahvalo za premnoge božje darove skušal vključiti v moja zlatomašna slavja, ki sem jih obhajal v moji rojstni župniji Vojnik, kjer se je vse začelo, pa tukaj v naši stolnici, ki sem jo obiskoval že kot dijak I. gimnazije v Celju, pozneje kot bogoslovec, tu sem bil leta 1968 posvečen v duhovnika, tu sem usmerjal prve korake v duhovništvo kot kaplan v letih 1968-1972, tu sem se zadrževal v letih mojega študija v Rimu. Zlato mašo sem obhajal tudi v mariborski stolnici, na katero me veže tudi veliko lepih spominov, saj sem bil tam 28 let stolni župnik in sem v tem času med drugim doživel kar dva pastoralna obiska sv. papeža Janeza Pavla II.

   Zelo je lepo in primerno, da smo pripravili to zahvalno bogoslužje skupaj z vami, dragi duhovniki in redovniki, sestre redovnice in vsi vi dragi verniki, ki ste bili v letih moje škofovske službe moji prvi sodelavci in sodelavke. Če se malo ozremo na prehojeno pot, mislim, da smo se dobro razumeli in smo odlično sodelovali. Osebno sem se vedno skušal ravnati po svojem škofovskem geslu, ki je »V resnici in ljubezni«; v resnici, ki je evangelij in v ljubezni, ki se nam razodeva po Jezusu Kristusu. Vsem, prav vsem od mojega prvega sodelavca, gospoda generalnega vikarja in stolnega župnika, gospoda opata Marjana Jezernika, do zadnjega ministranta in vernika, vsem, prav vsem se iskreno zahvaljujem.
   Skupaj z gospodom generalnim vikarjem se posebej zahvaljujem vsem sodelavkam in sodelavcem na Škofijskem ordinariatu; g. Mihu Hermanu, voditelju Pastoralne službe, g. msgr. Jožetu Pribožiču, škofijskemu ekonomu, g. msgr. Jožetu Kužniku, škofijskemu kanclerju in apostolskemu administratorju škofije v času med prvim celjskim škofom nastopom službe drugega škofa. Gospodu Kužnika še posebej spremljamo z molitvijo in mu želimo dobro okrevanje. Zahvalim se škofijski tajnici s. Rozaliji Laznik HKL in še prav posebej gospodu Roku Metličarju, predsedniku Škofijske Karitas in škofijskemu upravitelju, ki mu je Zbor svetovalcev naše škofije zaupal vodstvo škofije do nastopa službe novega celjskega škofa. Ob slovesu naju še povem, da v letih mojega službovanja mene ni nihče užalil, če sem pa jaz komu naredil kakšno krivico, ali sem ga kakorkoli razžalil ali spregledal, se mu iskreno opravičujem.
   Nekateri ste me spraševali, kako da je sveti oče tako hitro sprejel mojo odpoved, ob moji 75-letnici; novomeški škof Andrej Glavan je dobil še enoletno podaljšanje. Naj vsem povem, da sem sam to prosil zaradi zdravstvenih razlogov. Osebni zdravnik mi je napisal zdravniško mnenje in sv. oče je to sprejel in sem mu hvaležen. Kolikor bo mogoče in bo zdravje dopuščalo, bom z veseljem na razpolago za sleherno službo in pomoč. Kakor opazite, imam že nekaj let težave s hojo, pa še druge zdravstvene težave se javljajo. Kolikor bo mogoče, bom vedno na razpolago, če bo potrebno, mojemu nasledniku, zlasti pa bom imel več priložnosti za molitev za škofijo ter za njene naloge in potrebe, zlasti za zelo pereče vprašanje duhovnih poklicev.
   In sedaj nadaljujemo pot, danes obogateni z duhovno vsebino in bogastvom slovesnega praznika Kristusa Kralja, vedno pa v zvestobi mojemu škofovskemu geslu: »In caritate et veritate – v ljubezni in resnici« in danes z molitvijo: Kristusa Kralja, kateremu vse živi, kateremu živimo tudi mi, pridite molimo. Amen.

Msgr. Stanislav Lipovšek, upokojeni celjski škof