Dragi sobratje duhovniki, redovniki, diakoni, sestre redovnice, bogoslovci, semeniščniki in vsi vi dragi verniki, predstavniki Božjega ljudstva celjske škofije!
Cerkev v Sloveniji, še posebej mariborska metropolija v vsej svoji zgodovini še nikoli ni obhajala velikonočnih praznikov in ne velikega četrtka in krizmene maše v takih okoliščinah, kakor jih obhaja letos, ko poleg vseh drugih tegob še vedno ni rešeno vprašanje nasledstva na nadškofijskem sedežu v Mariboru in v Ljubljani in vse to seveda negativno vpliva na duhovno poslanstvo Cerkve v našem času. Prav zato vsi še globlje čutimo, kako nam je obstoječih razmerah potrebna globoka povezanost z Jezusom Kristusom in med seboj, naša duhovniška in redovniška duhovnost, naša duhovniška istovetnost, ki jo hrani, poživlja in utrjuje velikonočna skrivnost Gospodovega trpljenja smrti in vstajenja, bogoslužje velikega tedna, še posebej krizmena maša na veliki četrtek, ki je rojstni dan evharistije in duhovništva.
1. V bogoslužju Božje besede smo dvakrat slišali izredno pomembne svetopisemske besede: Duh Gospodov je nad menoj, zato me je mazilil (prim. Iz 61,1): v prvem berilu, ko nam je govoril prerok Izaija in v evangeliju, ko nas je evangelist Luka postavil v shodnico v Nazaret, na začetek Jezusovega javnega delovanja, ko je Jezus, ki je po svoji navadi prišel v shodnico, vstal, da bi bral (prim. Lk 4,16-21).
Primerilo se je, da je bilo na vrsti mesto, kjer prerok Izaija napoveduje Odrešenika in njegovo poslanstvo, ko pravi: »Duh Vsemogočnega Gospoda je nad menoj, zato me je mazilil. Poslal me je, da oznanjam evangelij ubogim, da ozdravljam tiste, ki so potrtega srca…« (prim. Iz 61, 1). Zaprl je
knjigo in očeh vseh v shodnici so bile uprte vanj. Tedaj jim je rekel: »Danes se je to pismo spolnilo. Ta, o katerem govori prerok, stoji pred vami…« (Lk 4,21).
Jezus je Božji Maziljenec. Na njem počiva Duh Gospodov. To skrivnostno dogajanje, dragi sobratje duhovniki in redovniki, to maziljenje z Gospodovim Duhom se je uresničilo tudi v nas, v našem življenju, ko nas je Gospod poklical in izvolil in nas po zakramentu mašniškega posvečenja mazilil s Svetim Duhom, da bi nas poslal oznanjat evangelij ubogim, da bi po nas nadaljeval delo odrešenja, tu in sedaj, med že in še ne odrešitvene božje zgodovine (prim. Rim. 8,18-22). To je dar in skrivnost, je svoj čas zapisal bl. in kmalu že sveti papež Janez Pavel II.. To je dar in skrivnost, ki nas nagovarja, navdihuje, poživlja in krepi, vedno znova, še posebej danes na Veliki četrtek, ko je rojstni dan duhovništva in evharistije; danes, ko smo vsi, posebej mi duhovniki, redovniki, diakoni, redovnice in bogoslovci, še posebej nagovorjeni, da poglobimo in utrdimo naše posvečenje, našo zavezo z Gospodom, se popolnoma identificiramo z Njim in po Njem in v njegovem imenu in v njegovi osebi – in persona Christi, zidamo in gradimo božje kraljestvo.
2. Veliki četrtek, praznik evharistije in duhovništva, je dan, ko se zahvaljujemo Bogu za dar duhovništva, ki smo ga prejeli, pa tudi priložnost, da se zahvalimo drug drugemu, priložnost zame, da se kot predstojnik krajevne Cerkve zahvalim vam, sobratje duhovniki, redovniki, redovnice, diakoni in bogoslovci za vašo zvestobo, za vašo pripravljenost, soodgovornost in požrtvovalnost, da z združenimi močmi uresničujemo poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod. Posebej bi se rad zahvalil vsem sodelavcem na Ordinariatu, predstojnikom različnih cerkvenih služb in ustanov, dekanom, naddekanom in vsem, ki ste nosilci pastoralnega delovanja v škofiji. Zahvala vsem, ki kljub starosti, bolezni in mnogokrat neurejenim razmeram zvesto vztrajate na župnijah in ste pričevalci z zgledom vašega duhovniškega življenja in dela, 25, 50 in več let zvestobe v Gospodovem vinogradu… Zahvala vsem, ki upravljate dve ali več župnij in skupaj s svojimi sodelavci potrpežljivo prenašate in rešujete probleme in težave, ki jih s seboj prinaša pomanjkanje duhovnikov in duhovnih poklicev. Hvala vsem, da smo skupaj z našimi verniki varuhi in nosilci dragocenega duhovnega izročila, ki sega v antično dobo, do prvih sledov krščanstva na naših tleh, vse do Maksimilijana Celjskega, pa preko duhovnih tokov srednjega in novega veka vse do našega časa, ko se skupaj z vesoljno Cerkev pogumno soočamo z znamenji časa in iščemo odgovore na vprašanja, kaj govori Duh Cerkvi v naši domovini (prim. Raz 2,11) in še posebej v celjski škofiji.
Ta vprašanja nam postavlja nova evangelizacija, na ta vprašanja iščemo odgovore na poti pastoralne prenove, ki jo usmerja krovni dokument »Pridite in poglejte«. Nosilec tega dogajanja je skupaj z duhovniki, redovniki in redovnicami vse božje ljudstvo, so posebej člani ŽPS, cerkveni ključarji, katehisti in katehistinje, organisti in zborovodje, pevci in pevke, animatorji in voditelji različnih skupin, sodelavci Karitas in drugi župnijski sodelavci. Vsem se za zvesto in požrtvovalno delo iskreno zahvaljujem. Veselimo se pripravljalne sinode škofov o družini in apostolske spodbude »Veselje evangelija« papeža Frančiška, v kateri nas papež vabi na pota nove evangelizacije, ki odpira nove strani v življenju in pastoralnem delovanju Cerkve v sedanjem svetu in v naši domovini.
3. Danes pri krizmeni maši blagoslavljamo krstno in bolniško olje in posvečujemo sv. krizmo in na vso to bogato pastoralno dejavnost kličemo božji blagoslov in obilje darov Sv. Duha. V blagoslovljenih sv. oljih se namreč zrcali celotno duhovno poslanstvo in dejavnost Cerkve ter duhovno poslanstvo, moč in sijaj naše duhovniške službe.
Blagoslavljamo krstno olje, s katerim bodo zaznamovani, maziljeni novokrščenci; otroci, ki prejmejo krst po veri staršev, botrov in vsega občestva, in odrasli, katehumeni, ki po ustrezni pripravi sami izpovedo vero in pripravljenost, da bodo krščansko živeli. V tem blagoslovu je obseženo vse oznanjevalno delo Cerkve: verouk in uvajanje v krščansko življenje, doma, v družini, v župniji, pri bogoslužju, v učilnici. Tu so mediji, tisk, internet in vsa druga sredstva obveščanja. Ob tem se moramo vprašati, kako je z našim veroukom, ki po mnogih župnijah iz objektivnih in subjektivnih razlogov na dosega svojega namena… So pa tudi župnije, kjer je primerno poskrbljeno za lepo sodelovanje med starši in veroučitelji, pa tudi med župnijo in šolskimi ustanovami za usklajevanje šolskega in veroučnega programa.
Blagoslavljamo bolniško olje in prosimo Gospoda, naj to nebeško zdravilo varuje vsakega, ki bo s tem sv. oljem maziljen. Tu je obsežena vsa pastorala bolnikov, invalidov, starejših, trpečih, umirajočih, tu so telesna in duhovna dela usmiljenja, dobrodelnost in sočutje.
Najbolj slovesna je posvetitev sv. krizme, dragocenega olja, s katerim so maziljeni novokrščenci, birmanci, novomašniki, škofje; vsi, ki se posvetijo delu za božje kraljestvo. Posvečujemo sv. krizmo in smo zelo hvaležni Bogu, da imamo v celjski škofiji pet bogoslovcev, od teh dva letošnja novomašnika. Le-ti predstavljajo svetopisemski »sveti ostanek« (prim. Iz 1o,2o), ki pa je nosilec božjih obljub in upamo in v ta namen molimo, tudi gorčično zrno, iz katerega bo zraslo mogočno drevo, za duhovno pomlad duhovnih poklicev (prim Mt 13,31-32) .
Naš odgovor na vse bolj zaskrbljujoče pomanjkanje duhovnih poklicev je bolj usklajeno delo in molitev za duhovne poklice. V ta namen po naših župnijah poživljamo Molitveno zvezo in druge ustanove za duhovne poklice in vas prosim, da podpirate animatorje tega duhovnega gibanja, ki želijo poživiti molitev za duhovne poklice po družinah, na župnijski, dekanijski in škofijski ravni.
Letos obhajamo že 51. svetovni dan molitve za duhovne poklice, kar bomo posebej poudarili v Tednu molitve za duhovne poklice pred 4. velikonočno nedeljo, ki je Nedelja Dobrega pastirja in jo obhajamo 11. maja. Na to nedeljo se bomo tudi hvaležno spomnili 8. obletnice razglasitve naše škofije. Na Škofijafe(j)stu, se pravi na škofijskem srečanju mladih, ki je bilo 5. aprila letos, smo se z mladimi dogovorili, da bodo skupaj s člani Molitvene zveze za duhovne poklice oblikovali bogoslužje, ki bo v nedeljo, 11. maja 2014, v stolnici, ko bo ob 15. uri molitvena ura in ob 16. uri slovesno somaševanje za duhovne poklice.
Lepo vas vabim, da to mlado rast vneto podpirate. Upokojeni papež Benedikt XVI., ki se ga hvaležno spominjamo, je svoj čas zapisal, da je danes veliko Samuelov, ki jih Gospod kliče, kakor nekoč dečka Samuela, pa premalo Helijev, ki bi tistim, ki jih Gospod kliče, pomagali slediti Božjemu klicu (prim. 1 Sam 3,1-l0). Tu smo vsi nagovorjeni, posebej mi, dragi sobratje duhovniki, redovniki in sestre redovnice.
4. Krizmena maša velikega četrtka, ob rojstnem dnevu evharistije in duhovništva ter nove zapovedi, ki je razpoznavno znamenje Jezusovih učencev (prim. Jn 13,34-35); vse to nas postavlja v središče Cerkve in v žarišče našega duhovniškega življenja in pastoralnega delovanja. To je luč, ki sveti. V tej luči se žal opazijo tudi nekatere sence, ki hromijo duhovni polet in življenjsko moč Cerkve in škodijo njenemu ugledu. Ne bomo obsojali, raje prižgimo luč in poslušajmo Jezusa, ki nas vabi: Pridite k meni, vi, ki se trudite… učite se od mene, zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako delali (prim. Mt 11,28-29).
Prižgimo luč, dragi bratje in sestre! Papež Frančišek v apostolski spodbudi »Evangelij veselja« ugotavlja,da je ključno vprašanje našega duhovništva, naše duhovniške identitete in naše apostolske gorečnosti naša povezanost, naša predanost Kristusu in Božjemu ljudstvu. (prim. EV 265-266).
To predanost, to zavezo in zvestobo sedaj obnovimo in se v duhu vrnimo v tisto uro, ko smo bili maziljeni s Sv. Duhom pri sv. krstu, pri sv. birmi in mi duhovniki in redovniki pri mašniškem posvečenju. Iz vsega srca recimo: Tukaj sem, Gospod! Hvala ti, da si me poklical. Amen.
+dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof
apost. adm. mariborske nadškofije