V torek, 18.11.2014, smo se poslovili od pokojnega duhovnika in župnika pri Sv. Petru na Kristan vrhu, Jožeta Zamude. Pogrebno sveto mašo in pokop je vodil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek, ki je zbrane pri sveti maši takole nagovoril:
Uvod v bogoslužje
Sobratje duhovniki in redovniki, dragi svojci, sorodniki, sošolci in prijatelji pokojnega gospoda župnika Jožeta, dragi župljani župnije Sv. Petra na Kristan Vrhu, sestre in bratje v Kristusu.
V mesecu novembru, ki je posvečen našim rajnim in smo tudi mi, še živeči, poklicani, da premerimo razdaljo in nebeško stran, se je nepričakovano in mnogo prezgodaj končalo tudi življenje in duhovniško poslanstvo našega sobrata, dolgoletnega župnika župnije Sv. Petra na Kristan Vrhu. Zbrali smo se, da bi se v imenu župnije, dekanije in celjske škofije v globoki veri, hvaležnosti in spoštovanju poslovili od pokojnega gospoda župnika, ki je polnih 43 let zvesto hodil po stopinjah našega Gospoda Jezusa Kristusa, Dobrega pastirja in Usmiljenega Samarijana.
To slovo se uresničuje v daritvi sv. maše, ki nas v veri in ljubezni najgloblje povezuje z Jezusom Kristusom, ki je pokojnem sobratu Jožetu že in bo nam tudi nekoč vstajenje in večno življenje. Zato pripravimo naša srca na srečanje z Gospodom in če je v nas kaj tega, kar hromi našo čuječnost, našo pripravljenost na Gospodov prihod, obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti in bo naša daritev Bogu v čast in zahvalo, pokojnemu v zveličanje in vsem nam v duhovno rast in posvečenje.
Homilija
Sobratje duhovniki in redovniki, dragi svojci in sorodniki, sestre in bratje v Kristusu!
Ko smo zbrani pri sv. maši, pri kateri se poslavljamo od pokojnega g. župnika Jožeta in molimo za njegov blaženi pokoj, smo poslušali Jezusov evangelij, njegovo priliko o gospodarju in talentih, ki smo jo poslušali tudi prejšnjo nedeljo dopoldne pri sv. maši, prav v času, ko je pokojni Jože v celjski bolnišnici končal tek zemeljskega življenja, stopil na prag večnosti, se srečal z Jezusom Kristusom in v polnosti doživel to priliko, ko je svojemu Gospodu izročil talente, ki jih je prejel in jih bogatil in množil v teku svojega človeškega življenja in duhovniškega delovanja.
1. Teh talentov, teh Božjih darov je bilo veliko. Gospod ga je z njimi obdaril že v zibelki, ko mu je poleg življenja podaril že dar vere, ki so mu jo posredovali starši in verno okolje doma in domače župnije, kjer je odraščal. Posebej zanimiv je bil je bil božji klic v duhovništvo, ki se je prebujal v nadebudnem fantiču. To so opazili tudi starši in domači župnik, ki so nadebudnega fantiča poslali v cerkveno klasično gimnazijo v Zadar, kjer je poleg klasične izobrazbe spoznaval tudi hrvaški jezik, kulturo ter naravne lepote in znamenitosti te dežele. Tako pripravljen se je po maturi vpisal v Mariborsko bogoslovje in Teološko fakulteto in je prejel najdragocenejši talent, ko je bil na praznik apostolov Petra in Pavla leta 1971 posvečen v duhovnika v mariborski stolnici. In potem so prihajali novi talenti; tokrat v obliki dušnopastirskih postojank na poti njegovega duhovniškega življenja in dela. Leta 1971 kaplan v Rogaški Slatini, leta 1972 vikar pri Sv. Kunigundi in v Skomarju na Pohorju, leta 1976 kaplan v Starem trgu pri Slovenj Gradcu in leta 1978 župnijski upravitelj in od leta 1978 do danes, torej polnih 36 let, župnik pri Sv. Petru na Kristan Vrhu. To so le naslovi, letnice, za njimi pa se skriva bogastvo, moč in sijaj, lepota, radosti, pa tudi križi in preizkušnje, vzponi in padci vseh vrst.
Eno pa je gotovo. Pokojni sobrat Jože je bil vedno ponižen in skromen duhovnik, ki mu je bilo največje veselje, bogastvo in sreča, da je lahko živel in se daroval, za Jezusa Kristusa, za božje kraljestvo, za njemu zaupane vernike.
O tej njegovi ponižni predanosti in zvestobi pričujejo tisti, ki jih je pri krstu sprejel v Božje kraljestvo in jih na različnih veroučnih stopnjah pripravljal na zakramente, jih uvajal v krščansko življenje in jim pomagal reševati vedno nova življenjska vprašanja, blagoslavljal njihove domove in družine. Jih spremljal na poti življenja in tudi na poti v nebeško domovino. V okviru svojih možnosti je v oznanjevanje vključeval in priporočal verski tisk in si tudi sam prizadeval, da bi z različnimi doma izdelanimi oznanili in letaki vsem pomagal na poti vere. Kjer je le mogel, je pomagal, zlasti starejšim, ubogim in pomoči potrebnim. Po zgledu Jezusa Kristusa, ki ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel (prim. Mt 22,28), si je prizadeval, da bi vsem postal vse in bi povsod razodeval božjo dobrotljivost in ljudomilost (prim. 1 Kor 9,22). Bil je globoko povezan s sobrati duhovniki, vedno na razpolago za sobratsko pomoč, bližino in tolažbo. Imel je čuteče srce tudi za potrebe vesoljne Cerkve, še posebej za misijone, za karitas in druge dobrodelne ustanove. Skupaj s svojimi sodelavci in vsemi župljani si je zelo prizadeval za lepoto in urejenost bogoslužja, cerkvenega petja pa tudi za lepoto in urejenost župnijske cerkve in drugih cerkvenih ustanov. To so bili talenti, ki jih je pokojni Jože sprejemal iz Božjih rok, jih bogatil, množil in jih vzidaval v duhovno zgradbo Božjega kraljestva.
Vsa ta mnogovrstna dejavnost je močno načela njegovo zdravje, ki mu je v svoji apostolski gorečnosti posvečal premalo pozornosti. Še dan pred odhodom v bolnišnico je imel pogreb, potem pa je omahnil in si kljub skrbni negi ni več opomogel. Lepo se zahvalimo vsem, ki ste mu pomagali, še posebej medicinskemu osebju celjske bolnišnice. Zahvala gospodu nadžupniku dekanu in naddekanu iz Rogatca in gospodu župniku in dekanu iz Šmarja pri Jelšah za bratsko pomoč ob pogrebu in premostitev duhovne oskrbe župnije, ki je ostala brez dušnega pastirja.
2. Pokojni gospod župnik Jože Zamuda je letos že četrti duhovnik, od katerega se poslavljamo. Od 112 župnij naše škofije jih je že 37 v soupravi. V Bogoslovju imamo 3 bogoslovce. Predlani, lani in letos nimamo nobenega novega kandidata za duhovniški poklic. Naše slovo od dobrega in zvestega duhovnika je zato dramatično vabilo k vztrajni in zaupni molitvi in delu za duhovne poklice. Prosimo Sv. Duha, da bi razumeli, kaj nam Gospod sporoča po tem zaskrbljujočem pomanjkanju duhovnih poklicev. Verujemo in smo globoko prepričani, da je Gospod z nami, da velja njegovo zagotovilo, prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo (prim Mt 7, 7-8) saj si more Gospod celo iz kamnov obuditi učence
(prim. Mt 3,9).
Danes izgubljamo dobrega in zvestega sodelavca v Gospodovem vinogradu, dobimo pa novega priprošnjika za duhovne poklice pred prestolom Božje milosti. Skupaj z njim in z množico molivcev pri nas in po svetu bomo nadaljevali svoje poslanstvo in trdno upamo, da bomo, če bomo prosili v Jezusovem imenu (prim. Jn 16, 23), kmalu doživeli pomlad duhovnih poklicev. Nekaj znamenj je že na obzorju.
Vesoljna Cerkev se danes spominja obletnice posvetitve dveh najimenitnejših krščanskih cerkva: bazilike Sv. Petra v Rimu in bazilike Sv. Pavla v Rimu. In mi se poslavljamo od gospoda župnika, ki je 36 let skrbel za svetišče in za župnijo, ki je tudi posvečena apostolu Petru. To ni samo slučaj, ampak vabilo k še večji gotovosti, da je pokojni gospod župnik v nedeljo dopoldne zaslišal besede Jezusa Kristusa: Pridi dobri in zvesti služabnik Jože. Bil si mi zvest. Dobro si gospodaril z mojimi talenti. Pojdi in spočij se v veselju svojega Gospoda (prim. Mt 25, 21). To mu želimo in v ta namen molimo. Amen.
+Stanislav Lipovšek, celjski škof
apost. adm. mariborske nadškofije