Škof Maksimilijan je v nedeljo, 23. februarja 2025, obiskal Župnijo sv. Lenarta v Zabukovju, ki jo upravljajo bratje salezijanci iz Sevnice, v okviru kanonične vizitacije, ki jo je začel že lansko leto. Župljani majhne župnije so zelo aktivni in ne želijo, da bi njihov kraj zamrl, četudi nimajo več stalnega duhovnika in ne lastne šole. Lotili so se zahtevnega projekta sanacije cerkve, ki jih grozi drsenje hriba. Pri tem jim je zelo naklonjena tudi občina Sevnica z županom Srečkom Ocvirkom na čelu.

Zjutraj je škof maševal tudi v Sevnici in farane povabil, naj v svetem letu nadaljujejo pot poglabljanja svoje vere, ki so jo pred meseci začeli z zelo odmevnim misijon z naslovom »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

Župan občine Sevnica Srečko Ocvirk je v uvodnem pozdravu na začetku svete maše škofa pozdravil z naslednjimi besedami:

Spoštovani gospod škof Maksimilijan Matjaž, cenjeni gospod župnik ter ostali duhovniki, spoštovani so župljani naše župnije Zabukovje!

Z velikim veseljem in hvaležnostjo ter globokim spoštovanjem vas danes sprejemamo v naši župniji Zabukovje. Vaš obisk je za nas posebna milost in priložnost, da v naši skupnosti začutimo bližino Cerkve in povezanost, ne samo župnij Zabukovje in Sevnica temveč tudi s celjsko škofijo, katere pastir ste.

Veseli smo, da ste med nami – kot škof, učitelj, pastir in predvsem kot človek, ki nas s svojo besedo in zgledom vodi v veri. Kot poudarjate, mora biti Cerkev prostor odprtosti in bližine, kjer je vsakdo sprejet, slišan in vključen. Tudi v naši župniji se trudimo, da bi živeli to miselnost in gradili občestvo, ki je živo in dinamično.

Duhovno in versko življenje je pomemben del življenja v skupnosti in močno vpliva na kvaliteto bivanja in življenja posameznika in skupnosti. Sodoben način življenja in aktualen čas terjata spremembe na vseh področjih, sprejemajmo jih skupaj. To, da nas obiščete na navadno nedeljo  daje posebno priložnost in možnost za iskreno srečanje in odprt pogovor.

Danes bomo skupaj pri bogoslužju v župnijski cerkvi, ki ji utrjujemo temelje in stabiliziramo nestabilno okolico. 

Spoštovani gospod škof, delo cerkvenih očetov je zahtevnejše in dolgotrajnejše od naših gradbincev – urejanje nestabilnega okolja in utrjevanje temeljev cerkve. Želim vam veliko modrosti pri vodenju škofije in naj bo tudi naša župnija eden od temeljnih kamnov. Zagotovo je še primernejše, da skupaj nagovarjamo vse ljudi  da povezano krepimo in vzdržujemo dediščino v stavbah, predvsem pa dediščino v veri.

Duhovno in versko življenje je v teh krajih še vedno pomembno in vi danes prinašate vzpodbudo. Zato vas danes sprejemamo odprtega srca in vam izrekamo iskreno dobrodošlico! Naj vas Bog vodi pri vašem poslanstvu, vas krepi v vseh izzivih in vam nakloni obilje milosti.

Gospod škof Maksimilijan, vsi duhovniki, hvala vam za vašo prisotnost in bližino, vaše pričevanje in vašo pastirsko skrb. Iskreno dobrodošli v župniji Zabukovje!

Škof je v pridigi spregovoril ob nedeljski Božji besedi ter zbrane nagovoril in spodbudil:

Niste med našimi največjimi župnijami, ste pa med najvišjimi ležečimi župnijami. Niste med najštevilčnejšimi župnijami, se pa soočate s posebnimi izzivi, ki jih pred vas postavljata vaše okolje in vaše življenjsko poslanstvo.

Obnova vašega svetišča, te vaše cerkve, je velik izziv, ki bi bil težak tudi za številčnejšo župnijo in ga ne bi zmogli brez močne povezanosti, sodelovanja in pomoči številnih. To nam je lahko izhodišče tudi za razumevanje in sprejetje tiste besede, ki smo jo danes slišali v evangeliju. Ta Jezusova beseda zelo bistveno zaznamuje življenje vernih in pokaže na naše ključno poslanstvo. Jezus danes v svojem govoru ljudstvu o blagrih, katerega prvi del smo poslušali prejšnjo nedeljo, izreče posebno močno in tudi težko besedo:

»Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani.« (Lk 6,27-29)

Če res slišimo te besede, se moramo vznemiriti. Kako to? Ali Bog ne pričakuje od nas stvari, ki so nemogoče? Kako je mogoče ljubiti svoje sovražnike? Kako je mogoče delati dobro tistim, ki nam ne delajo dobro? Kako je možno odpuščati tistemu, ki nam ne odpušča?

Če smo iskreni, moramo priznati, da nas te zahteve presegajo, ker so izven naše moči. Kot beremo v evangeliju na drugem mestu, ko je Jezus govoril, da naj se tisti, ki hoče hoditi za njim, odpove vsemu. Tam je bil neki mladenič, ki je na to odgovoril:

»Vse to že delam od mladosti naprej, sem veren, hodim v tempelj, dajem daritve,…« Jezus pa mu reče: »Eno ti manjka. Daj to ubogim. Hodi za menoj in imel boš zaklad v nebesih.« Mladenič pa je žalosten odšel, imel je namreč veliko bogastvo. Potem pa Jezus, žalosten, ko gleda odhajajočega, pravi: »Kako težko bodo bogati prišli v nebeško kraljestvo. Lažje je kameli priti skozi šivankino uho.« Takrat se Peter vznemiri in mu reče: »Ali je potem sploh mogoče priti v nebeško kraljestvo?« In Jezus reče: »Res, ni mogoče. Pri ljudeh to ni mogoče. Je pa mogoče pri Bogu, zakaj Bogu je vse mogoče.«

Ta beseda nam lahko pove nekaj ključnega o naši veri. Kaj je jedro naše vere? Ali so to zapovedi, ki naj jih izpolnjujemo, da se bomo izklesali in bomo sposobni delati velika dela? Ali pa je jedro naše vere, da prepoznamo in vidimo, da nismo mi bogovi, da smo od Boga ustvarjeni, da nismo sami v tem življenju, da nas je nekdo poklical in postavil, da bi bili z Njim in bi z Njim delali nove stvari.

Kaj pomeni sveti krst, kaj pomeni biti kristjan? V svetem krstu je človek v svoje življenje sprejel še drugo naravo, ki ji pravimo Sveti Duh. Ta deluje v nas preko naših moči, ko temu Božjemu klicu, glasu, vesti, luči, ognju, ki prebiva v nas, damo prostor in zmoremo izpustiti iz rok tisto, s čimer mislimo, da si bomo sami zagotovili večnost. Tako sprejmemo tisto moč, ki lahko z našim mesom, s krvjo in z duhom, ustvarja nekaj novega. To je skrivnost vere in rojevanje novega življenja.

Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro,… To je pravzaprav glas, ki nam pravi, da lahko naredimo nekaj več iz svojega življenja.

Lahko smo drugačni kot tisti, ki živijo samo iz logike mesa, iz omejitve in sposobnosti naše človeške narave. Za nekaj več smo rojeni. Ko se odpremo in sprejemamo ta svoj poklic in pomoč, ki nam jo Gospod daje, lahko njegov ogenj preustvarja tudi tisto, kar je težko.

Vsi v življenju izkušamo, da se novo življenje rojeva takrat, ko sem v ljubezni pripravljen darovati se drugemu. Novo življenje pa ni nehalo rasti, ko se je rodilo, ampak se takrat šele začne. Nič se ne rodi, če prej ne umira, če se ne daje. Če pšenično zrno ne pade z zemljo in ne umre, ostane samo. 

Zato naj bo naša prva prošnja tudi na začetku tega postnega časa, ki ga bomo začeli prihodnji teden, prav to, naj nam Gospod odpre oči in ušesa našega srca, da bomo sprejeli njegovo pomoč. Da bomo videli, da nam On ničesar ne jemlje, ampak nam daje pomoč, da bi iz svojih darov lahko naredili nekaj novega in nekaj več.

Druga prošnja pa je danes še posebej usmerjena na našega svetega očeta, ki je bolan in trpi. Prav je, da se Cerkev na poseben način združi v molitvi za svojega vrhovnega pastirja, naj mu Bog da moči, zdravja in predvsem duhovne trdnosti, da bo lahko izpolnil in dopolnil svoje poslanstvo, ki mu ga je Bog dal. V teh letih njegovega papeževanja smo lahko videli, da je njegovo poslanstvo veliko in pomembno za razvoj tako Cerkve kot tudi vsega človeštva. Na začetku svojega pontifikata je izrazil tisto veliko resnico, da je pravo ime za Boga Usmiljenje. To je tisto, kar odpira Cerkvi pogled na oddaljene in šibke, ki potrebujejo naše pomoči in naše srce.

Papež pravi, da Cerkev ni namenjena sami sebi. Tudi naše življenje ni namenjeno temu, da zgolj jemo in pijemo ter s tem izpolnimo svoje življenje. Živimo zato, da dajemo življenje naprej, da omogočamo rojevanje dobrega, premagujemo zlo in ustvarjamo nekaj novega. Zato smo postavljeni na ta svet. In prav zato je tudi Cerkev v tem svetu – da bi to oznanjala, utrjevala korenine novega človeka, da bi lahko vsi obrodili prave sadove, ki bodo v blagoslov nam in vsemu svetu.

V pastirskem pismu, ki nam ga je papež namenil v tem predpostnem času, pravi:

»Hodite skupaj, bodite sinodalna Cerkev. To je naša poklicanost. Kristjani smo poklicani, da pot prehodimo skupaj, nikoli ne kot samotni popotniki. Sveti Duh nas spodbuja naj izstopimo iz sebe. Hoditi skupaj pomeni biti tkalci edinosti s skupnim dostojanstvom Božjih otrok. Pomeni napredovati drug ob drugem, ne da bi teptali drugega ali ga premagali, ne da bi gojili zavist ali hinavščino, ne da bi pustili, da kdo zaostane ali se čuti izključenega.

V tem postnem času nas Bog prosi, naj preverimo, če smo v svojem življenju, v naših družinah, na krajih, kjer delamo, v župnijskih ali redovnih skupnostih sposobni hoditi drug z drugim, poslušati drug drugega, premagati skušnjavo, da bi se zaprli v svojo samozadostnost in bi pazili samo na svoje lastne potrebe. Smo sposobni delati skupaj kot verniki, redovniki in laiki, skupaj v službi Božjega kraljestva? Ali pa damo prepogosto drugim čutiti, da so samo obrobni in nepomembni? Tako vas pozivam, zaupajte in spreobrnite se, spreobrnimo se k večji solidarnosti, k večjemu zaupanju.«

Naj bo to duhovna oporoka, ki nam jo papež Frančišek polaga na srce. Naj bo to hkrati tudi spodbuda za vse nas, da bi vztrajali na tej poti, ki ni lahka, a če smo pogumni, odločni in verni, lahko obrodimo sadove življenja, ki so trajni.

Fotografije: arhiv Škofije Celje

___________________________________________________________________________________

Zjutraj je škof maševal tudi v Sevnici in farane ob Božji besedi 7. nedelje povabil, naj v svetem letu nadaljujejo pot poglabljanja svoje vere, ki so jo pred meseci začeli z zelo odmevnim misijon z naslovom »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

Slišali ste pomisleke in vprašanja, ki so se tudi učencem takrat porajali in ki jim jih je morda tudi Jezus zastavljal: »Ni tako pomembno in ne zanima me, kaj drugi pravijo, ne to, kar ste se vi naučili in kar ste vi sprejeli.« To bi danes pomenilo, da je premalo, da smo kristjani samo iz navade, zgolj zato, ker je vedno tako bilo.

Ali sem si tudi jaz sam kdaj zastavljal vprašanje, zakaj sem ostal v Cerkvi? Zakaj sem ostal zvest? Zakaj molim? Ali sem v svojem življenju odkril tiste trenutke, ko se me je Bog dotaknil, ko sva se srečala, ko sem se tudi sam s svojo odločitvijo trdno odločil, ga prepoznal in mu rekel: »Ja, Gospod, ti si res Božji sin, ti si res usmiljeni Odrešenik, živi Kristus, živi Bog. Hočem hoditi za teboj, ki si prišel na ta svet zato, da bi meni, vsem mojim in temu svetu pomagal, da bi živeli boljše, da bi bili vedno bolj podobni tebi.« Prepričan sem, da je vsak izmed vas, ki je danes tukaj, na nek način doživel ta trenutek in to pot tudi hodi.

Samo če bo naše srce vedno znova gorelo, če bo vedno znova klicalo po Gospodu in po njegovem usmiljenju, bomo lahko to svojo vero predali tudi naslednjim generacijam, ki so naša prihodnost župnije in našega naroda.

Danes nas Božja beseda postavlja pred podobno odločitev, saj nam postavlja podobno vprašanje, kot ste si ga vi zastavili ob vašem misijonu. Ko Jezus reče v svojim učencem in množicam morda eno najtežjih, pa vendar tako zelo normalnih posledic, ki veljajo za vsakega, ki se je odločil stopiti za Gospodom ter hoditi za njim in biti kristjan. Jezus pravi: »Ljubite svoje sovražnike.«

Če ljubite samo tiste, ki vas ljubijo, kaj delate posebnega? Če delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kaj delate posebnega? Na kakšen način sploh oznanjate in govorite, da poznate Boga in da v vas prebiva Sveti Božji duh, če pa se v vašem življenju tega ne vidi? Če v vašem življenju ni prepoznati, da ne računate samo nase in na svoje moči, ampak da prepuščate temeljno odločitev in pobudo Gospodu in Svetemu Duhu, ki nam ga Gospod daje.

V prvem berilu smo slišali zgled in spodbudo, ki nam lahko da misliti, kam nas Gospod kliče. Slišali smo Davidovo zgodbo. Vemo, kako je kralj Savel preganjal Davida, ki ga je na začetku rešil pred Filistejci. Potem pa, ko je prepoznal, da ga je Bog izvolil, da je uspešen in da ga imajo ljudje radi, se je njegovo srce zakrknilo proti njemu in začel ga je preganjati ter iskal, da bi ga umoril. Ko je ob neki priliki David, ki je bežal pred Savlom, tega zalotil, kako nezaščiten nekje spi, mu je tovariš namignil, da zdaj lahko pokonča svojega nasprotnika in bo vladal. A David je rekel, ne Bog me obvaruj, da bi sam izvrševal pravico in pravičnost. Sodbo je prepustil Bogu in njegovemu usmiljenju.

To je primer, o katerem govori današnji evangelij, ko nas Jezus spodbuja, naj ljubimo svoje sovražnike. Ali smo pripravljeni kdaj storiti nekaj več, kot pa samo to, k čemur nas spodbuja naša narava? Ali se lahko odločamo drugače, kakor bi se odločal svet? Ali se odločam na podlagi ljubezni in vere v Boga, ki, kakor pravi apostol Pavel, ni imel za plen to, da je enak Bogu, ampak je sam sebe izničil, podobo hlapca vzel nase, se ponižal in postal kakor človek, da bi se na njem uresničilo, da mora pšenično zrno umreti, če želi roditi.

Tudi nas Božja beseda in Gospod vzgajata, da bi v življenju postali rodovitni, da bi postali sol zemlje in luč sveta na način, da bi pokazali, da zmaga ni v tem, da premagaš sovražnika z močjo, ampak da ga premagaš z odpuščanjem in ljubeznijo. Bogat je tisti, ki je sposoben dajati in deliti.

Današnji dan je v Cerkvi poseben tudi zato, ker pred začetkom postnega časa prisluhnemo papeževim besedam spodbude za postni čas. Danes smo še posebej povabljeni, da se ob spominu na papeža in njegovo besedo zberemo tudi v molitvi za njegovo zdravje. Kot ste slišali, se nahaja v težki situaciji bolezni in potrebuje našo molitev, tako za duhovno kot fizično moč, da bi lahko izpolnil in dovršil poslanstvo, ki mu ga je Gospod naložil in za katero se Cerkev zahvaljuje.

Morda se še posebej v teh trenutkih, ko molimo za svetega očeta in za njegovo zdravje, utrjujemo tudi v tej njegovi preroški viziji, ki nam jo je zapustil in nam jo oznanil v svojem pontifikatu. Spomnimo se na tisto prvo besedo, ki jo je izrekel na začetku leta 2013, ko je bil izvoljen za naslednika apostola Petra. Takrat je stopil pred vesoljno Cerkev z veliko programsko izjavo, ki je zaznamovala njegov pontifikat in poslanstvo: Naš Bog je Bog ljubezni. Drugo ime za našega Boga je usmiljenje. Bog je predvsem usmiljen in Cerkev mora najprej in pred vsem oznanjati usmiljenega Boga. Ker Cerkev ni namenjena sami sebi.

Prva naloga Cerkve ni, da skrbi za svoj izgled, za svojo moč, za to, kako bo izgledala v svetu, kako jo bodo drugi spoštovali. Prva naloga Cerkve je, da skrbi za oddaljene, da vidi tiste, ki so v stiski, da vidi majhne in tiste, ki so najbolj potrebni Božjega usmiljenja.

Poklicani smo, da smo pričevalci tega usmiljenja. Vzemimo si ta poziv svetega očeta še posebej k srcu v teh dneh, ko bomo molili za njegovo zdravje in duhovno moč, da bo lahko do konca pričeval, da želi biti služabnik našega Gospoda, ki ne gleda na svoj ugled, ki se bliža majhnim, ki je pripravljen, da vedno znova daruje svoje življenje za to, da bi lahko človek, tudi najšibkejši, obrodil svoj sad.

Naj nas ta prošnja za svetega očeta spodbuja, da bomo tudi mi v tem svetem letu resnično romarji upanja, ki ima svoj trden temelj v zvestobi Boga, v zvestobi nebeškega Očeta, ki je tako ljubil svet, ki je tako ljubil vse nas tudi takrat, ko smo bili še grešniki, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil. To je naša vera in to je temelj našega upanja. To upanje ponesimo našim dragim, našemu narodu, našemu svetu in vsej Cerkvi. Amen.