V soboto, 16. 3.2024 je škof Maksimilijan ob kanonični vizitaciji obiskal župnijo Gotovlje. V podružni cerkvi sv. Jedrt je na predvečer njenega godu maševal z zbranim občestvom. Po maši se je srečal s člani župnijskega pastoralnega in gospodarskega sveta ter z duhovnikoma.
V nedeljo, 17.3.2024 se je pri nedeljski sveti maši v župnijski cerkvi srečal z občestvom župnije Žalec.
Med pridigo je zbrane nagovoril:
Peta postna nedelja je vrh naše postne poti proti veliki noči, na kateri smo poklicani, da bi poglobili in prečistili svojo vero, da bi lahko na velikonočno jutro stopili v prazen grob in Odrešenika našega življenja sprejeli v vsakdanjost našega življenja. Za to pa je potrebno, da prej stopimo v globino. Današnja tiha nedelja nas želi že navzven povabiti k razmisleku o tem, kaj daje življenje našemu življenju.
V naših cerkvah je navada, da na ta dan pokrijemo križe in Kristusovo telo, tako da Gospoda ne bi več videli na križu, ampak da bi pogled usmerili globlje v križe našega življenja in ga tam prepoznali.
Izzivalno zveni beseda današnjega evangelija, ko do Jezusovih učencev pridejo tujci, Grki in prosijo, da bi videli Jezusa.
To je tisto temeljno, kar bi moralo ganiti vsakega kristjana. Tudi danes ljudje želijo videti Jezusa. Tisti, ki nas poznajo kot kristjane, nas verjetno niti ne sprašujejo, kaj je razlog naše vere, pa vendar se nam zastavlja vprašanje: Kdo je Jezus za vas? Pokažite nam ga.
To je težko, na primer takrat, ko ste starši soočeni z izzivi svojih otrok, ko se vam morda začnejo oddaljevati, ko ne želijo več z vami v cerkev, ko nočejo več moliti z vami,… Takrat ste verjetno začutili, da hočejo od vas nekaj več, da bi se jih dotaknilo. Več kot le vaši nauki, opozorila in besede. Da želijo videti Jezusa.
Prva dva učenca sta videla Jezusa, ko je nanj pokazal Janez Krstnik in rekel: »Glejte, Jagnje Božje!« Nista ga vprašala o njegovem nauku, o njegovih zapovedih, ampak sta ga vprašala preprosto le: »Učenik, kje stanuješ?« In on jima je rekel: »Pridita in poglejta.« In šla sta in ostala tisti dan pri njem.
Jezusa ne moremo razumeti in ga razložiti samo z našimi besedami. Kdo je on v našem življenju odkrivamo takrat, ko naše življenje dosega globine, ko se nam zastavljajo težka vprašanja, ko se zavedamo, da sami ne moremo rešiti vsega, ko pridemo do svojih meja. Ko začutimo silo nerazumevanja in sporov, težo trpljenja in osamljenosti. V teh trenutkih se nam pojavi vprašanje: V koga sploh verujem? Kdo je moj Bog? Kako sem ga v življenju že izkusil in sprejel njegovo pomoč?
Danes v berilu smo slišali, da je Gospod šel do konca človeških sposobnosti. Približal se nam je tam, kjer smo najbolj šibki, v naši nemoči in trpljenju. Pisatelj pisma Hebrejcem pravi, da je Kristus v dneh svojega zemeljskega življenja z močnim vpitjem in s solzami daroval molitve in prošnje njemu, ki ga je mogel rešiti pred smrtjo.
Gospod je šel z nami do konca. Hoče vstopiti tja, kjer smo šibki in nemočni, da bi tam, kjer ga iščemo ne naleteli na gluha ušesa, ampak da bi se nam začel odpirati pogled na tisto resnično življenje.
Ko so Grki prišli v tempelj do Jezusa, jim on ni začel razlagati, kdo je in kakšen je njegov nauk, ampak se je v molitvi postavil pred nebeškega Očeta in rekel: »Zdaj je prišla ura, naj se poveliča tvoje ime.« Prišla je namreč ura odhoda, ura stiske, ura trpljenja, ura smrti. Takrat izreče besede, ki so za vse nas vodilo in ključ, kako vstopati v novo življenje:
Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. (Jn 24,12)
To je temeljna skrivnost človeškega življenja in rojevanja novega življenja. Vse dokler človek misli, da bo lahko s svojimi močmi obdržal in zadržal življenje v svojih rokah, da bo lahko sam zase nabral stvari, ki ga bodo osrečile, bo nesrečen in osamljen. Srce bo ostalo zaprto za drugega, dokler bo na prvem mestu on, ki mora sam poskrbeti zase. Velikokrat tako razmišljamo, ko se ne znamo ustaviti, ko si ne vzamemo časa drug za drugega, ko si ne privoščimo pravega počitka, kjer bi slišali in začutili pravo skrivnost življenja. V globini pa jo slutimo.
Temeljno poslanstvo vas staršev je to, da svoje otroke uvajate v to skrivnost življenja, ki jo izkušate. Novega človeškega življenja ne bi bilo, če se ne bi bili pripravljeni darovati, iti iz sebe, se izročati, predati se drugemu, pozabiti nase, prestopiti meje svoje človeške skrbi za sebe in se razdajati – ljubiti. To je skrivnost ljubezni.
Ko človek izgubi strah zase in prepozna, da življenja ne nosi sam, lahko križi in preizkušnje življenja postanejo korak in pot v novo življenje; v to, kar nam apostol Pavel opiše kot darove in sadove Svetega Duha.
Danes, ko želimo bolj živo začuti svoje poslanstvo kot Cerkev, kot občestvo, ki ima tudi danes pomembno nalogo, vlogo in mesto v svetu, se najprej zahvalimo Bogu za ta velik dar; da nas je poklical, da smo njegovi otroci. Da smo pri krstu sprejeli dar Božjega otroštva, bližino Boga, ki za nas ni samo Gospodar nebes in zemlje, ampak naš nebeški Oče, ki po Svetem Duhu v nas prebiva ter v nas prebuja najlepše in najplemenitejše.
Papež Frančišek nas na sinodalni poti vabi, da bi se res prepoznali kot družina, kot občestvo, kot člani ene skupnosti, kjer sta sreča in veselje enega sreča in veselje vseh. Kjer lahko vsak prispeva svoj nenadomestljiv delež. Da gradimo občestvo Jezusovih učencev v tem svetu, kamor Gospod danes vstopa preko naših skupnosti ter blagoslavlja in odrešuje svet.
Prosimo za ta dar, za vero, za ljubezen in ponižnost, da bi sprejeli pomoč, ki nam jo Gospod daje po svoji besedi, po svojem kruhu, po svojih zakramentih. Od nas ne pričakuje, da smo popolni, želi pa si, da bi bili pristni in iskreni. Da bi naše besede izražale, kar v resnici smo, da bi naša dejanja, čeprav majhna, bila iskrena in pristna. Za to nam bo Gospod vedno dajal pomoč preko naših skupnosti, njegovih zakramentov in Božje besede.
Odpirajmo z vero Božjo besedo, lomimo jo, ko jo poslušamo pri sveti maši, ko jo beremo doma, ko posvečamo svoj čas molitvi. Molitev ni le izgovarjanje besed, ampak je predvsem klicanje in izročanje sebe Bogu, naj vstopi v naše življenje. Naj ga blagoslavlja in spreminja v večno.
Po maši se je škof srečal še z župnijskimi sodelavci ob kanonični vizitaciji župnije.
Fotografije: Darko Simončič