___________________________________________________________________________________

Škof je v pridigi uvodoma spregovoril o času, v katerem smo. Ob zavedanju, da čas hitro mineva, je zelo pomembno, da iz tega časa, ki ga imamo na voljo, tudi nekaj naredimo. Adventni čas pomeni prav to – pričakovanje in hrepenenje, da bi iz našega časa nekaj naredili. V tem mesecu imamo toliko prazničnih priprav kot v nobenem drugem delu leta. Pa vendarle se lahko zgodi, da na koncu teh praznikov ostanemo prazni. Da ni bilo vse tako, kot smo si želeli. Lahko zapademo v žalost in nostalgične spomine, kako je bilo včasih lepo, zdaj pa ni več tako.

Ravno v tako občutje nam želi današnji praznik Brezmadežne vedno znova dati ne samo besedo upanja, ampak nas spodbuditi, da bi gledali in upali v pravo smer. Bog nas ni poklical na svet zato, da bi hodili sami. Bog je v zakramentu svetega krsta v nas položil svojega Duha, svoje življenje, ki lahko v nas izpolni vsa naša pričakovanja, očisti in prečisti naš pogled, da bi lahko prepoznali, kaj si res želimo in kaj nam Bog že daje. Ni nam naložil novega bremena, ampak je sam vstopil v naše življenje, da bi prebudil naše srce, našo svobodno voljo, našo ljubezen, da bi lahko rekli: »Gospod, pridi! V tvoje roke se izročam.«

Mariji Brezmadežni pravimo, da je zvezda adventnega pričakovanja. Tudi mi se kdaj, kot se je ona, sprašujemo Kako se bo to zgodilo?  Ko tega ali onega ne vemo, ko se stvari okoli nas tako hitro spreminjajo. Marija nam lahko izprosi ravno to zaupanje. Angel ji je odgovoril, da ne bo ona tista, ki bo spreminjala svet, ampak bo moč Najvišjega, Sveti Duh prišel nad njo, zato bo to Božje delo. Bog bo tisti, ki bo v njenem življenju delal velike stvari, ker mu bo za to dala prostor.

V letih sinodalne prenove in v letu, ko se pripravljamo na vstop v sveto leto, je glavni poziv, da damo Bogu prostor v našem življenju.

Zato smo to leto pred svetim letom razglasili za leto molitve. Molitev ni nekaj, kar bi morali samo izpolniti kot obvezo. Molitev je, ko se v svojem srcu zavedam, da je Bog že v meni. Je nekdo, ki me pozna, ve za moje hrepenenje, za vse moje potrebe, ki me je ustvaril, ki me vodi skozi življenje in me bo na koncu izročil v naročje Nebeškega Očeta. Svetemu Duhu v sebi dam prostor s tem, ko mu dam svoje uho in svoje srce s prošnjo: »Gospod, kaj želiš, da storim? Ti lahko to uresničiš v mojem življenju.«

Molitev je ustvarjanje prostora tišine v svojem srcu, da lahko glas v meni spregovori in nekaj premakne. Te tišine se danes človek zelo boji, zato toliko hrupa okoli nas. Gospod nas čaka v tišini, da ga sprašujemo, mu zaupamo. On lahko spremeni in bo spreminjal naše življenje. Sveti Duh je živa moč.

Kot nam govori pridiga o talentih, rezultati niso odvisni od količine talentov, ampak kakšno držo imam do tega, kar mi je Bog dal. Tudi če imam nekaj majhnega pa to znam darovati in z ljubeznijo izročati drugemu, se bo to pomnožilo in pozlatilo. Tako tudi ureditev in prenova zidov vaše cerkve izhaja iz lepote in ljubezni tistih, ki jo ljubijo, ohranjajo, čistijo.

Želja sinodalne prenove je, da bi bili Cerkev kot občestvo ljudi, ki nosi drug drugega, ki se zaveda, da smo na ta svet postavljeni, da izpolnimo poslanstvo, da izstopimo iz svojega kalupa in strahu zase. Če bomo tudi mi kot Marija rekli: »Glej, Božji sin sem, Božja hči sem, naj se mi zgodi po tvoji volji«, se bo to zgodilo in bomo srečni mi in ljudje, ki živijo okoli nas.

Fotografije: Ivan Avberšek

Sv. Miklavž na Vrbi

Ob 11h je v podružnični cerkvi Sv. Miklavža škof blagoslovil obnovitvena dela, daroval sv. mašo in se srečal z župljani in člani ŽPS župnije Dobrna.

Uvodoma ga je  v pozdravu nagovoril župljan g. Stanko Božnik:

Spoštovani gospod škof, msgr. dr. Maksimilijan Matjaž, spoštovani g. župnik Milan Strmšek, dragi farani in vsi prisotni!

Dobrodošli v naši cerkvi sv. Miklavža, ki danes odpira svoja vrata za prav poseben trenutek, trenutek, ko se združujemo v veri, hvaležnosti in skupni zgodovini naše skupnosti. 

Dovolite mi, da najprej izrazim svojo globoko hvaležnost gospodu škofu Maksimilijanu Matjažu za njegovo prisotnost med nami. Vaš obisk je za našo župnijo in za našo cerkev izjemna čast in priložnost, da skupaj obudimo naše krščanske korenine in utrdimo povezanost naše skupnosti. 

Cerkev sv. Miklavža, v kateri se nahajamo, nosi s seboj bogato zgodovino, ki jo je oblikovala vera naših prednikov. Postavljena je bila kot prostor molitve, upanja in zaupanja v Božjo milost. Že stoletja stoji kot priča naše povezanosti z Bogom in z našo dediščino. 

Kot sem že omenil, naša cerkev sv. Miklavža nosi s seboj bogato zgodovino, ki je zapisana v spominih naše skupnosti in v besedah tistih, ki so preučevali našo dediščino. Da bi to zgodovino obudili in osvetlili pomen naše cerkve, bom zdaj prebral odlomek iz knjige »Dobrna od škofa A.M. Slomška do Papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji«, ki opisuje cerkev sv. Miklavža v Vrbi. Prepričan sem, da nam bo ta zapis pomagal globlje začutiti povezanost z našimi predniki in vrednotami, ki so jih živeli. 

Spoštovani, naj nas besede prebranega navdihnejo, da ohranimo spoštovanje do naše zgodovine in vere. Naj sveti Miklavž, zavetnik te cerkve še naprej bedi nad nami in nas vodi v naših življenjih.  Hvala vsem za vašo prisotnost in skupno obeležitev tega pomembnega trenutka. Naj nas današnji dan napolni z mirom, hvaležnostjo in navdihom za prihodnost. 

___________________________________________________________________________________

V pridigi je škof poudaril, da se v času adventnega pričakovanja se vprašajmo, kaj zares pričakujemo. Človek si želi resnične bližine in pravega občestva, kjer bo sprejet in varen.

Glavno sporočilo božiča, na katerega praznovanje se pripravljamo, je prav to: Da je Bog z nami! Enkrat za vselej je vstopil v našo človeško naravo, v nas same.

Pri krstu smo sprejeli Svetega Duha, ki je Božje življenje, ogenj, ki spreminja in želi nekaj več – da vidimo drugega in smo ga pripravljeni sprejeti ter stopiti preko sebe. To so sadovi tega Božjega Duha, ki nam daje občestvo in pravo življenje.

Danes praznujemo Marijino brezmadežno spočetje, Marijino obdarovanost, to, da jo je Bog na poseben način izbral, jo poklical, ji dal notranjo moč, da je lahko izpolnila Božji načrt za nas. Marija ni bila brez skrbi in težav. Zato nam je zelo blizu in nas uči, kako biti z Bogom v vsakdanu. Ko je zagledala angela, se je prestrašila. In prva beseda, ki jo je angel rekel, je bila: »Ne boj se Marija, našla si milost pri Bogu.«

To je beseda, ki jo tudi nam Bog vsak dan govori. Ne bojte se, našli ste milost pri Bogu. Bog Oče nam je namreč dal vse, največ, kar ima, Njegovo ljubezen v darovanju svojega Sina. 

Bog ni prišel na svet, da bi imeli z Njim še eno breme več v svojem življenju, ampak da bi vzel nase naše slabosti in nesel naše bolezni, kakor pravi adventni prerok Izaija. 

Angel je Mariji odgovoril, da bo nad njo prišel Sveti Duh in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo ta sin Božji. Ta odgovor Mariji velja tudi za nam, ko se sprašujemo, kako bomo uresničili Božjo voljo. Sveti Duh je v nas, On dela v nas, On bo vodil naše življenje, če mu bomo dajali prostor in iz svojih rok spuščali svoje skrbi, da moramo storiti vse sami: »Gospod, stopi v moje srce!«

Sreče si nihče ne more dati sam. Sreča je, ko se lahko srečamo, odpremo srce in k sebi spustimo drugega. Temeljno oznanilo naše vere je, da omogočimo svojemu bližnjemu, bratu, sestri, da bo začutil, da je sprejet. To je tisto darilo, ki nas bo osrečilo in spremenilo ter dalo vsebino našemu življenju. 

Ob koncu je škof na srce položil vizijo Škofije Celje: V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji. 

Želimo si, da se Cerkev ne bi ukvarjala samo sama s seboj, ampak da bi prepoznala, da je naše temeljno poslanstvo, da bi o evangeliju, o sreči, ki smo jo doživeli ob srečanju z Bogom, pričali tudi drugim in tudi drugim pomagali, da bi v tem nemirnem in dvoma polnem času, v katerem živimo, našli gotovost, da je svet v rokah Boga. V moči te vere kristjani lahko živimo, spreminjamo svet in postajamo romarji upanja.

Fotografije: arhiv Škofije Celje