Škof Maksimilijan je na prvo postno nedeljo, 18.2.2024 obiskal župniji Videm-Krško in Zdole.

Z župnijskim občestvom se je najprej srečal pri sveti maši ob 8:30 v Zdolah.

📸Fotografije: FB Župnija Videm-Krško

V Zdolah je pri pridigi uvodoma izrazil veselje ob prebranem evangeliju, ki so ga prepisali na roko in zbrane spodbudil k življenju z Božjo besedo ter razložil, zakaj je postni čas čas osvoboditve:

Na začetku tega leta, ko smo začeli leto molitve, smo se odločili, da poskušamo kdaj tudi zapisati kakšno besedo Svetega pisma. K temu vas spodbujam tudi danes. Da bi se počasi zavedali, da tista beseda ni samo neka zgodovinska, ki je bila enkrat za vselej izrečena in se je spominjamo, ampak je nekaj živega. Pri Bogu namreč ni časa, ni preteklosti in prihodnosti, ampak je večni danes in sedaj.

Beseda, ki jo je spregovoril po prerokih in nazadnje po Jezus Kristusu, je beseda, ki večno traja v vsakem, ki veruje. V vsakem, ki se ji z vero odpira in jo sprejema, povzroči, da rodi tisti sad, ki ga za svoje življenje potrebuje. To so sadovi in delovanje Svetega Duha, ki delujejo v vsakem verniku, saj smo po krstu vsi postali del Kristusovega telesa. To nas gradi in s tem sestavljamo Cerkev, ki je vedno lepa in vedno živa. 

Na začetku maše ste lepo spomnili na to vašo cerkev in njeno obnovo. A zidovi niso tako zelo pomembni. Imate kraj, kjer se lahko srečujete, poslušate Božjo besedo in obhajate evharistijo, predvsem pa gradite tisto živo Cerkev, ki je vaše življenje. To je namreč tisto najpomembnejše.

Vsak izmed nas, pravi Sveto pismo po apostolu Pavlu, je tempelj Svetega Duha. Nihče ni zastonj in slučajno na tem svetu, ampak ima vsak svoje edinstveno poslanstvo, ki ga živi in uresničuje. Živimo iz te Božje besede, ki je beseda ljubezni, ki pa potrebuje proces pšeničnega zrna, ki mora umreti, zato da živi. Je beseda, ki se ne ustraši naših nepopolnosti, napak in slabosti, ampak nam pomaga, da bi se tudi v kritičnih trenutkih zavedali, da življenja nismo dobili iz svoje moči. Zato ga bomo tudi uresničili in izpolnili le v moči daru, v moči tega, da smo Božji otroci.

To je tisto veliko sporočilo, ki ga v teh zadnjih letih sinode ponavljamo: da smo sinodalna Cerkev, da smo Cerkev, ki hodi skupaj. Kot je Jezus na začetku poklical učence, da bi bili skupaj, da bi skupaj hodili, skupaj poslušali, kar Bog Oče govori, kar nam naš Stvarnik daje na pot našega življenja, se dogaja tudi sedaj. To je Cerkev. Da smo skupaj in da skupaj izpolnjujemo tisto prvo in največjo zapoved: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vso močjo in svojega bližnjega, kakor samega sebe.

Brez povezave teh dveh zapovedi ne moremo živeti kot kristjani. Bog ni ločen od ljudi. Ni nekdo, ki bi ostal zgoraj nad oblaki, ljudje pa bi živeli po svoje. On je ta, ki je z učlovečenjem in s sprejetjem križa ter s svojo smrtjo postal neločljiv del našega življenja. Srečujemo in živimo ga takrat, ko izpolnjujemo tisto, kar je Božja volja, to pa je ljubezen do Boga in do bližnjega. Ljubezen je dejanje, ko sem sposoben iti preko sebe, izven sebe v dobro tistega, ki je ob meni. Ljubezen se dogaja na zelo preprost način. Vsak dan v vaših odnosih, ker sicer sploh ne bi mogli živeti in bi umrli. Samo ljubezen je tisto, kar v resnici gradi. Ko izpustimo iz rok strah zase in postavimo dobro drugega na prvo mesto.

Da bi se v drži te ljubezni lahko vedno znova krepili in utrjevali, nam je namenjen postni čas. Postni čas je kot čas duhovnih vaj, čas za oddih, počitek in utrditev. Morda imamo v glavi neko napačno predstavo, da je postni čas samo žalost, pepel in odpoved.

Postni čas je čas osvoboditve. Začeli smo ga z besedo: Zdaj je čas milosti, zdaj je čas rešitve. To pomeni, da je nekdo že z nami!

Da je tukaj navzoč in nam daje moč, da bi postali tisto, kar v resnici hočemo biti. Da bi najprej videli, kaj nas bremeni, kaj se je v nas nekoristnega in nezdravega nabralo. Da se znamo ustaviti, da si vzamemo čas, da se slišimo in ko se slišimo, slišimo tudi Boga. 

Zato so tri stvari postnega časa, ki jih vedno znova ponavljamo in nas osvobajajo, najboljše zdravilo za to, kako postati to, za kar nas je Bog ustvaril in za kar nas Bog želi:

1. Molitev

Prisluhniti duši, prisluhniti sebi in potem spregovoriti Njemu, ki govori v meni. Bog govori meni na moj način, da ga jaz lahko razumem.

Letošnje leto nas je papež povabil, da se pred jubilejnim letom 2025 nanj pripravljamo z molitvijo. Ne zato, da bi si naložili še nekaj dodatnega, ampak da bi si zavestno vzeli čas za tišino, da bi izklopili motilce okoli nas, da bi prisluhnili in videli, kaj nas moti in da bi se poskušali temu, kar ni prav, tudi odpovedati. To se nam včasih zdi zelo težko, včasih pa tudi tako lahko, da mislimo, da bo šlo kar samo od sebe. Pot pa je nekje vmes.

Pomembni sta odločitev in vera, da se ne bomo sami spremenili, ampak da se bomo spremenili le takrat, ko se bomo zavedali, da smo sami nepopolni in nemočni in bomo sprejeli pomoč drugega. To zavedanje je pred vsako odločitvijo in prošnjo za spreobrnjenje. Da se zavedam, da sam ne zmorem, Gospod pa mi že daje vse darove, ki jih tako zelo potrebujem. Zato je na prvem mestu molitev, da lahko sploh slišim sebe in Boga.

2. Post

Pogosto smo ga zbanalizirali, da mislimo, da je dovolj že to, da ne jemo mesa ipd. Post pomeni, da se zavedam, kaj delam in da zavestno delam, kar delam. Da nisem žival, ki se ne obvlada. Da se pred hrano ustavim, se zahvalim Gospodu, da znam izbirati, se odločati. S tem rastem in zorim ter se treniram v svojem notranjem življenju, ki daje vsebino in lepoto vsemu ostalemu življenju.

3. Dobra dela

Odpreti oči za potrebe drugega. Miloščina ni nekaj, kar moram dati, ampak izhaja iz tega, da se najprej zavedam, kaj imam. Vsi imamo veliko darov. Ti darovi pa se pomnožujejo le takrat, ko delimo, ne glede na količino. Imamo materialne pa tudi nematerialne darovi v obliki dobre besede, pogleda, bližine. Ko vidimo drugega in zaslutimo njegovo srce.

V prvem berilu smo slišali o prvi zavezi, ki jo je Bog sklenil z Noetom in rekel: Vse stvarstvo je Božje stvarstvo, jaz sem navzoč v vsem stvarstvu. To je znamenje, da sem jaz dokončno sklenil zavezo z vami, povsod sem z vami!

Želim vam, da bi v pomladno prebujajočem stvarstvu prepoznali, kako nam Bog prihaja naproti in nam je blizu. Da nas blagoslavlja in nam želi, da bi se čutili z Njim, saj nismo sami. Da bi to, kar delamo, delali z Njim in delili z Njim.

Ob 10:00 je pri sveti maši v Vidmu kandidatom za prejem svete birme podelil Sveta pisma, po sveti maši pa se je srečal še z župnijskim občestvom ob kanonični vizitaciji župnij.

Zbranim birmancem, botrom, staršem, starim staršem, mladim, skavtom je po prisrčnem pozdravu in zagotovilu njegove bližine v začetku pridige na srce položil, da Kristusova Cerkev ni zgrajena ne na duhovniku, ne na škofu, ampak na Kristusu. Najpomembnejši je Bog sam. Drugi najpomembnejši pa je človek, vsak s svojim poslanstvom in talenti, ki jih ima.

Papež Frančišek nam zadnja leta vedno znova ponavlja, da smo Cerkev eno občestvo, skupnost Jezusovih učencev, ki hodi skupaj, da imamo v njej vsi svoj nenadomestljiv delež, da smo življenjski organi te Cerkve, brez katerih ne more biti živa. V tej veri bi vas danes želel utrditi in vam zagotoviti, da je Gospod z vsakim izmed nas sklenil zavezo.

Današnje prvo berilo o Noetu je podoba, ki nam govori, da je Bog sklenil zavezo, svoje prijateljstvo z vsakim človekom, ki ga je ustvaril. Z nobenim se ne igra, nihče ni na tej poti slučajno. Greh in zlo, ki se vedno znova prikradeta v življenje, nimata večje moči kot Božja zvestoba, Božja obljuba in ljubezen do človeka. To Sveto pismo vedno znova poudarja.

Apostol Pavel v pismu Rimljanom v enem poglavju sedemkrat ponovi, da če je že greh nekaj hudega, kako velika in kako dobra je šele ljubezen. Če se je že po grehu enega človeka toliko stvari spremenilo, koliko več in močneje se bodo spremenile stvari po ljubezni enega Jezusa Kristusa, ki vas je izbral, poklical in vas dokončno pritegnil k sebi, da ste Božji otroci. To je veliki optimizem naše vere, v katero se vedno znova splača poglabljati in jo utrjevati.

Vsaka generacija mora to storiti sama zase, saj nič ne gre samo od sebe brez treninga in vaje. Vsak mora stopiti na to pot in na njej zoreti. Nihče se ne more namesto drugega npr. zaljubiti. Vsak mora svojo ljubezen, žalost, uspehe in neuspehe doživeti.

Zato imamo v Cerkvi vsako leto postni čas, ki je čas intenzivnega treninga našega verskega življenja,  da bi se okrepili v svoji veri. Žal imamo včasih težavo govoriti o postu, o odrekanju, ki se zdi kot neko breme. Vendar na to lahko pogledamo z druge plati.

Postni čas je čas, v katerem bolj živo začutimo, kaj v resnici smo, zahrepenimo po tem, kar lahko postanemo in prepoznamo, kaj nas na tej poti ovira.

To pa je pravzaprav preprosto. Tudi svet v poplavi nasvetov raznih zdravilcev na koncu pride do zelo enostavnih zaključkov: stopite malo nazaj, izklopite motilce, utihnite, spočijte se, dovolite si tišino, da boste v sebi začutili, da je v vas veliko bogastvo, da imate vse, kar potrebujete, da ne rabite še tega in onega, da bi bili srečni. 

Dar, po katerem hrepenimo, nam je Bog dal na začetku, ko je sklenil zavezo z nami, ki je ne bo nikoli prekinil. Vi ste moje ljudstvo in jaz sem vaš Bog. To pomeni, da nismo nikoli sami! Da nas Bog ne preganja in nam ne nalaga bremen, ampak nam želi dobro, je z nami! V grščini beseda zapoved hkrati pomeni tudi dar. Tisti, ki ti reče, da moraš nekaj narediti, ti da tudi moč za to.

Jezus je rekel: Eno samo zapoved vam dam – da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. S tem nam je že dal tudi moč, da lahko to zapoved tudi izpolnjujemo in to je njegova ljubezen. Moj si, meni pripadaš, nič se ti ne more zgoditi.

V življenju pravzaprav ne moremo ničesar storiti, če prej ne čutimo, da smo ljubljeni in sprejeti.

Zato je na začetku Markovega evangelija, preden gre Jezus v puščavo, Jezusov krst pri Jordanu, kjer se zasliši Očetov glas: Ta je moj ljubljeni sin, zelo sem ga vesel. Bog Oče mu je pripravil pot, mu dal moč in ga ni nikoli zapustil. Vse, kar v življenju sledi, lahko razumem, če vem, da je na začetku Oče, ki mi govori, da sem njegov, ki me pozna, ki me je ustvaril, ki me ljubi, ki me spremlja, ki ve, kaj jaz najbolj potrebujem.

To je začetek življenja, začetek branja Svetega pisma in tudi začetek birmanske priprave. Vez življenja in ljubezni vedno ostane. Za vsakega od nas velja beseda: Ti si moj ljubljeni sin, zelo sem te vesel. Da bi to besedo vedno znova slišali in si jo zapomnili – to je pot naše vere. Na tak način postajamo tudi voditelj, ki skrbimo za druge. To je zrelost človeškega življenja – ko se mi odprejo oči za drugega.

Ob koncu je škof še enkrat spomnil na tri ključne besede postnega časa, ki so nam dane kot orodje, da bi rasli na tej poti.

1. Molitev, ki je biti v tišini in se zavedati, da sem ljubljeni Božji otrok, ki me Oče posluša in mu lahko vse izročam. Molitev niso besede, ki bi nas obremenjevale in rastresale, ampak je moja ljubezen, pa tudi dvom, nezaupanje, žalost, jeza, ki jih vse izročam Gospodu, ker nisem sam.
2. Post nam pomaga zavedati se, da smo ljudje, ne živali, da se lahko za hrano zahvalimo, se odločamo, koliko in kaj vzamemo, da znamo reči ja in ne.
3. Dobra dela so ljubezen, ki je v tem, da znam narediti korak preko sebe k drugemu. Da vidim drugega, da naredim nekaj ne zase, ampak za drugega. Vsi imamo izkušnjo te ljubezni, saj brez nje ni življenja. Šele ko zmorem deliti, začnem živeti.