Nagovor škofa Maksimilijana na pogrebni maši, Dol pri Hrastniku, 18. 12. 2021:

Franc ORNIK, rojen 30. 12. 1953 ( župnija Sv. Jurij v Slovenskih Goricah), umrl: 16.12. 2021 na Dolu pri Hrastniku, pogreb v soboto, 18. decembra 2021 ob 12h; kaplan v Brestanici in Sv. Jurij ob Ščavnici, župnik v Pišecah, Dol pri Hrastniku in župnijski upravitelj v Hrastniku.

»Dozorevamo med mnogimi stiskami in napori, v radosti in žalosti, v zdravju in bolezni, v veselju in trpljenju, s svojimi mislimi, željami in deli. Enostavno dozorevamo za večno življenje.« To so besede župnika Franca iz njegove zadnje pridige svojim faranom v Dolu in v Hrastniku na nedeljo pred praznikom Kristusa Kralja. Bile so besede slovesa, za katerega je slutil, da bo kmalu prišel. Bile so v resnici njegova izpoved vere in njegova duhovna oporoka.
Veličina človeka se ne pokaže v tem, s kakšnimi prijemi in načinom nekdo prihaja, ampak kako zna odhajati. Franc je v zadnjih letih za ta trenutek odhajanja pospešeno zorel.
Pa ne samo zaradi bolezni, ki ga je v teh letih res neverjetno preizkušala. Zorel je zaradi svojega zvestega vsakdanjega druženja z Besedo in Gospodom v mašni daritvi, ki je spreminjala ne samo njegove besede, ampak vso njegovo držo in pa odnose.
Pred mesecem in pol (6. nov.) sva s Francem prvič in zadnjič skupaj maševala pri oltarju sv. Štefana. Občudoval sem njegov mir, kljub vsem težkim terapijam, ki jih je preživljal, predvsem pa njegov prisrčen in blag odnos do ljudi, svojih faranov in ožjih sodelavcev.
Te je znal vedno lepo nagovoriti in pritegniti k delu za skupno stvar – in to v vseh župnijah, kjer je deloval. Prva tri leta po mašniškem posvečenju leta 1980 je bil kaplan v romarskem svetišču v Brestanici. Nato je bil tri leta kaplan pri Sv. Juriju ob Ščavnici, nedaleč od svojega rojstnega Sv. Jurija v Slov. Goricah, kjer se je rodil konec decembra 1953. Leta 1986 je postal župnijski upravitelj župnije Pišece, pozneje pa tam župnik do leta 2000. Takrat je prišel sem na Dol pri Hrastniku in po 17. letih prevzel v soupravo še župnijo Hrastnik.
Povsod se mu je posrečilo vzpostaviti lep stik z ljudmi, ne glede na versko prepričanje, narodno pripadnost ali druge razlike, ki včasih ovirajo naše medosebne odnose. Hotel je biti res Dobri Pastir, ki pozna svoje ovce in one poznajo njega, kakor smo brali v današnjem evangeliju, ki ga je sam izbral za svojo pogrebno sv. mašo. Očitno mu je posebej močno zvenela prav ta Gospodova beseda o Dobrem pastirju. Vedel je, da »ima še druge ovce, ki niso iz tega hleva« in ki jih tudi mora pripeljati skupni hlev, »da bodo poslušale moj glas in bo ena čreda in en pastir« (Jn 10,16)
Ni se ustrašil še tako zahtevnih projektov obnov in je s svojim navdušenjem in znanjem k obnovi pritegnil zelo veliko ljudi. To ga je naredilo priljubljenega in spoštovanega. Ko je zavratna in težka bolezen vstopila v njegovo življenje, jo je skušal premagovati še z močnejšim razdajanjem in organiziranjem potrebnih obnov, nazadnje še cerkve Karmelske Matere Božje v Dragi. O svojih žariščih bolezni in optimističnih pogledih na življenje je spregovoril z vsemi, ki so se o bolezni želeli pogovarjati.
V njegovih zapiskih ob oporoki se je proti koncu nabralo kar veliko misli, ki kažejo na njegovo zorenje za poslednjo pot. Tako je na god sv. Frančiška Saleškega zapisal: »Vera nas ohranja žive. Vabi nas, naj vedno znova začenjamo. Kajti Bog, ki ga želimo doseči je nedosegljiv in nedojemljiv. Na poti k njemu smo vse življenje.«
V župnijah, ki jih je vodil v zadnjem obdobju, je bil hvaležen za vse pobude in molitve za njegovo zdravje. To mu je vseskozi dajalo veliko poguma.
Z zadnjimi, res zadnjimi močmi, je še daroval mašni daritvi v nedeljo pred mesecem dni, 14. novembra, pred praznikom Kristusa Kralja. Mnogi farani ste takrat zaznali in začutili, da se je takrat tudi poslovil. »Dragi moji«, ja zapisal, »bliža se onemoglost, bliža se konec cerkvenega leta. Človek mora delati obračun. Tudi sami to delamo, da lahko vidimo, kje je in kolikšna je naša ljubezen. Pa tudi, koliko smo zgrešili ali zagrešili.«
Prosil je za milost odpuščanja. Mi vsi skupaj pa danes molimo zanj, naj ga nebeški Oče sprejme v svoje naročje, kot svojega ljubljenega sina. Do zadnjega je pri zavesti spremljal in usklajeval potek svetih maš. Kot mi je povedal gospod dekan Rok, ki se mu zahvalim za njegovo skrbno delo in spremljanje gospoda župnika v teh tednih, je župnik Franc večkrat s ponosom govoril tudi o sinodi, ki jo je oktobra razglasil papež Frančišek: »Mi sinodo že živimo in Bogu hvala za zveste sodelavce: za Magdo, Jolando, Aleše, Olgo, Nino, Semirja in mnoge druge … Hvala vsem vam zvestim, ki ste mu omogočili, da je odhajal sredi med vami na tako edinstven način, da sta z njegovim odhajanjem obe župniji doživljali svojevrsten misijon in duhovno prenovo. Bog daj, da se bo duhovno delo nadaljevalo in se bodo našli novi načini, kako izpolniti to človeško praznino, ki je nastala z odhodom g. župnika.
Gospod Franc je vzorno poskrbel tudi za svoj pogreb in svojo duhovno oporoko. Naj torej zaključim z njegovimi beseda, z njegovo molitvijo, ki naj ga spremlja v Očetovo hišo:
»Bog!
Tisti dan, ko me boš poklical: »Pridi!«, bom prišel k Tebi. K Tebi, ki sem te v tem življenju videl milijonkrat zablisniti kakor sončne žarke na morski gladini, po hribih in gorah, zjutraj in zvečer.
Prišel bom z vsemi solzami, ki sem jih pretočil.
Prišel bom s spomini na pogovore z ljudmi; na soočanja z vprašanji, ki niso dopuščala odgovora.
Prišel bom in rekel samo to: TI, TUKAJ SEM!«

Delite prispevek s prijatelji!