Na božični dan ob 10ih je škof Maksimilijan daroval sveto mašo v celjski stolnici.

»Ne bojte se, glejte, oznanjam vam veliko veselje, veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik.« (Lk 2,10-11)

Dragi bratje in sestre, to je to veselo oznanilo te svete božične noči, ki je spremenilo svet. To oznanilo nas je naredilo kristjane. In prav zato ga moramo slišati vedno znova, zato da se ne bi utopili v vzdušju tega sveta, ki nas na vse mogoče načine preprečuje, da smo tu slučajno, da nimamo posebnega pomena, da smo ogroženi in na milost in nemilost prepuščeni igram velikih sil. Prepričuje nas, da nismo niti vredni tega oznanila, tega božičnega sporočila, da smo Božji, da smo Božji otroci.

A Bog nam ostaja zvest! Božično sporočilo je prav sporočilo o Božji zvestobi. Bog je zvest, še več, Bog je svet tako ljubil, da je dal zanj vse, da je dal zanj svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Ne zaradi naše vrednosti, ne zaradi naše posebnosti, ampak zaradi Božje ljubezni, zaradi njegove modrosti, zaradi njegove ljudomilosti.

Pri Bogu namreč šteje nekaj več, ne samo tisto, kar se vidi na zunaj. Bog nas pozna tudi v naši notranjosti, v naših željah, v naši hrepenenjih, ki pa se žal v svetu tolikokrat ne uresničujejo. A zanj ni tako pomembno, da je pri nas vse urejeno in na svojem mestu. Tudi takrat na začetku ni bilo tako. Tudi takrat so bila pred sveto družino, pred tistim parom, ki ga je Bog izvolil, vrata večine ljudi zaprta. Tudi takrat Božjega otroka niso čakale idealne razmere, ampak je bil položen v hlev, v živalske jasli.

Sveta noč zato tudi danes ni sveta, ker bi bilo v njej vse urejeno, ker bi jo praznovali tako v urejenih razmerah, spravljeni, srečni, brez vsakih skrbi, brez vsake bolezni, brez vsakega križa. Sveta noč ni sveta zato, ker v njej ne bi bilo nobene bolečine, nobenih krivic in nobenega greha.

Ampak je sveta, ker je v tem grehu, v tej bolečini, v tej naši šibkosti in nevrednosti Nekdo, ki nam je blizu. Sveta je, ker je v njej Bog podaril človeku svoje najlepše darilo, to je sebe samega, svojo bližino, svojo zvestobo, svojo Besedo. In to je tudi edini razlog, da se človek veseli teh božičnih praznikov in svete noči.

Ta Božja bližina pa se ne omeji samo na teh nekaj svetlih lepih in prostih dni, ko praznujemo kot občestvo, kot družina, ko smo skupaj, ampak se razteza na ves naš čas. Tudi na tisti čas, ko nam bo spet težko, ko bomo spet sami, ko bomo morda spet razočarani. Bog je namreč pokazal, da je pripravljen biti z nami do konca, tako v jaslih, kakor tudi na križu. Za nas je postal vsakdanji kruh.

Zato, dragi bratje in sestre, je morda prav, da na ta božični praznik tudi mi prosimo za tisto najvažnejše – da bi zahrepeneli po tej vsakdanjimi bližini Boga, da bi nam odnos z Njim postal res kruh in voda, ki ga vsak dan potrebujemo, ki si ga vsak dan želimo, zato da bi  vztrajali v svojih dobrih namenih, v svojih odločitvah in tudi v naših odnosih, ki so lepi, pa tolikokrat naporni in ranljivi. Da bi torej vztrajali v tej bližini z Njim in jo negovali. Zakaj On nas čaka. On je zvest in nas nagovarja na naš človeški način, da ga lahko razumemo. Vedno, ko zaslutimo, da se v nas dogaja nekaj več, smo lahko prepričani, da je to On, ki je zame tam, ki je v meni, ki sem ga oblekel, ki me je izbral in postavil za svojega otroka.

Pesnik Walt Whitman je nekoč preoblikoval te Jezusove besede in zapisal:

Če ne zamujate, da bi me našli, vztrajajte. Če me ne najdete nikjer, iščite drugje, saj nekje sedim in vas čakam. In če me ne moreš najti globoko v svojih očeh, to pomeni, da sem že v tebi.

Bog je že v nas. Pri krstu, ko so nas prinesli pred oltar, pred krstni kamen, ko smo bili obliti s krstno vodo, ko smo simbolno prejeli belo krstno oblačilo, smo ga sprejeli v svoje naročje, še več, takrat smo ga oblekli oz. smo bili oblečeni vanj, postali smo beli, nebeško beli, njegovi sinovi in hčere, njegovi bratje in sestre. Si lahko človek predstavlja še kaj več?

V večeru današnjega božičnega praznika je sveti oče v Rimu odprl tako imenovana sveta vrata rimske bazilike. Imenoval jih je tudi vrata Božjega usmiljenja, vrata Božjega srca.

Kaj pomenijo ta sveta vrata, kaj pomeni to sveto leto, ki ga bo bomo začeli tudi mi slovesno prihodnjo nedeljo? Odpreti vrata pomeni odpreti vstop, dati človeku možnost, da vstopi v svoj dom. Pomen in simbol teh svetih vrat segata tja nazaj, do tistega trenutka, ki ga vsi dobro poznamo in ga nam opisujejo evangeliji, ko se je ob Jezusovi smrti na križu ob njegovem kriku Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo zagrinjalo templja pretrgalo na dvoje. S tem je bila pretrgana ločilna stena med ljudstvom in Bogom, med človeštvom in presvetim. Takrat se je človeku odprla pot in dostop do Boga samega.

Evangelist Janez je zapisal, da so mu prebodli njegovo stran in da je iz nje pritekla kri in voda. To je ta simbolni način, kako se nam Bog želi približati, kako se nam daje, da ga sprejmemo in vstopimo vanj, v njegovega Sina in preko njega v novo življenje.

Vse leto nas bo zato to sveto leto in ta odprta vrata vabila, da vstopimo naprej, da pustimo zadaj, kar nas bremeni, kar je težje od nas, kar ni naše in zahrepenimo po tem, kar nam Bog pripravlja, po tem novem življenju.

Vabim vas, da že danes sprejmemo to povabilo, ki ga nam vedno znova daje tudi božični praznik, da temu Novorojenemu pripravimo jasli v naših srcih in v našem življenju. On se nam daje zato, da bi tudi iz nas naredil svojega otroka, polnega ljubezni in zaupanja, človeka, ki bi bil vedno bolj tak, kakor ga je Bog ustvaril, kakor ga Bog želi in kakor želimo in upamo, da bomo nekoč tudi postali – v ljubezni, povezani drug z drugim in z Njim. Naj bo to danes, dragi bratje in sestre, naša velika božična želja in naša prošnja, da bi se božič res uresničeval vedno znova v našem življenju, da bi preoblikoval naše odnose, da bomo v resnici vedno bolj bratje in sestre, sinovi in hčere.

Fotografije: arhiv Škofije Celje

___________________________________________________________________________________
Na božič zvečer ob 18ih je škof skupaj z romarji obhajal božično sveto mašo v cerkvi sv. Križa nad Belimi Vodami.

Ga. Marija Lenko Lukanc je ob tem zapisala:
Že 33 leto zapored smo na Božič zvečer poromali k cerkvi Sv. Križa. Letos pa je bilo še posebej slovesno, saj je mašo daroval naš škof Maksimilijan Matjaž. Veliko nas je zbralo pogum, da smo se zvečer odpravili na pot in sodelovali pri sveti maši, saj nas vse druži povezanost, da smo vsi bratje in sestre in nas združuje Božja ljubezen in mir.

Fotografije: Franjo Atelšek