Na god sv. Antona Padovanskega je škof Maksimilijan obiskal sestre klarise v Nazarjah. V pridigi med sveto mašo je zbrane nagovoril:

Besede evangelija, ki ga beremo danes za praznik velikega svetnika Antona Padovanskega, poznamo, a se nas vendarle vedno znova dotikajo in sporočajo veliko o življenju tega velikega svetnika:

»Oni pa so šli in učili povsod in Gospod je delal z njimi in besedo potrjeval z znamenji, ki so jih spremljala.« (Mr 16,20)

Sv. Anton slovi po tem, da so njegove besede rodile sadove in da so jih spremljala znamenja. Pa ne samo njegove besede v času njegovega zemeljskega življenja, tudi njegova nebeška priprošnja je tako močna in tolikokrat spremljana z močnimi in velikimi znamenji, da se mu priporoča ves svet, kljub temu, da je minilo že skoraj 800 let od njegove smrti. V skoraj vsaki cerkvi ali kapeli v Evropi je vsaj ena njegova podoba, kip ali slika.

Kaj je tisto, kar dela tega svetnika tako velikega in zaradi česa njegova slava ne mine? Ali je to njegova mogočna priprošnja ali veliki čudeži, ki so se dogajali v času njegovega življenja in se dogajajo tudi danes? Ali je to njegova modrost, o kateri pripovedujejo mnogi? O njem kot učitelju molitve in modrosti so zapisani veliki traktati. Prav zaradi tega na njegov god beremo odlomek iz knjige Modrosti, kjer že starozavezni pisatelj opeva to hrepenenje po modrosti: Bolj kot vse sem jo cenil. Bogastvo sem imel za nič v primerjavi z njo (prim. Mdr 7,8).

Kaj je tisto, kar dela tega svetnika tako velikega in trajno navzočega? Gotovo vse to, kar smo našteli. Pa vendar me je, ko sem danes in včeraj ponovno odprl njegove življenjepise, zadelo eno: Antonova globoka in močna želja, da bi spoznal resnično Božjo voljo. Da bi se lahko res odločal za tisto, kar prihaja od Boga, in ne za to, kar si sam želi, kljub svojim mnogim talentom. Prepričan sem, da sestre gotovo zelo dobro poznate njegovo življenje in vas ni potrebno spominjati na tiste odločilne dogodke njegovega življenja.

Njegova želja in odločitev, da bi iskal in izpolnil Božjo voljo, je naloga in poslanstvo vsakega človeka. Iskati Božjo voljo pomeni iskati tisti biser, talent, darilo, tisto dragocenost, ki smo jo prejeli v življenju po Življenju. Vsak si neskončno želi, da bi ta dar obrodil sad.

Večna skušnjava za človeka je, da ima on sam najboljšo predstavo, kaj si Bog želi zanj in da mora do tega spoznanja priti sam. Zato ljudje pogosto tavamo in smo razočarani, ko se v odločitvah soočamo s preizkušnjami. Marsikdaj šele, ko gledamo dogodke za nazaj, odkrivamo, da so bile tudi preizkušnje dar, preko katerih nas je Bog vodil, da smo preko njih zoreli, se prečiščevali in odkrivali resnični smisel našega življenja, ki edini lahko osreči in izpolni naše življenje.

Nekaj odločilnih dogodkov iz življenja sv. Antona:

Rojen je bil v bogati družini, ki mu je omogočila najboljšo izobrazbo. Že kot otrok je Fernando odkril, da ga veliko stvari ovira, da bi lahko res začutil in spoznal Boga in Božjo voljo. Tudi starševsko ljubezen v družini, ki mu je želela vse zagotoviti, je začel doživljati tudi kot oviro. Zato zapusti šolo in odide v avguštinski samostan, da bi se lahko bolj posvetil molitvi in premišljevanju. Ko pa pride v samostan, namesto da bi tam srečal, kot je pričakoval, ljudi, goreče za Boga in za Božjo voljo, tam sreča žalost, razdrobljenost, razdor, razcepljenost in spore med brati, redovniki različnih smeri. Eni bi želeli pridigati, drugi bi želeli bolj moliti, eni bi želeli skrbeti za te talente, drugi za one. Postal je vedno bolj žalosten in prizadet, pa vendar je tudi v tem neidealnem okolju vztrajal in iskal, kaj Bog pričakuje od njega.

Dokler se ni zgodil prelomni trenutek: V ta avguštinski samostan so prinesli relikvije petih mučencev, ki so jih ubili muslimani v Maroku. Pogled na te relikvije frančiškovih bratov se ga je tako dotaknil, da je sklenil radikalno spremeniti svoje življenje. Začutil je klic in spoznal, da bi rad s svojim življenjem odgovoril na to, kako ga Bog ljubi. Na takšno Božjo ljubezen pa lahko odgovori samo z eno odločitvijo in sicer radikalno s svojo ljubeznijo. Zato je zapustil avguštinski samostan in šel v Maroko, da bi tam oznanjal in daroval svoje življenje. A tam je zbolel. Namesto med ljudi je šel v bolnico. Nekaj časa se je mučil v tem boju s samim seboj in z Bogom, ko se mu je zdelo, da je hotel iz ljubezni storiti vse za Boga, vse zapustiti, celo dati svoje življenje. A Bog mu je rekel: »Ne, to je tvoja volja in tvoja predstava o meni, o mojih načrtih, o tem, kaj je najboljše zate. Ti pa moraš spoznati mojo voljo in načrt, ki ga imam jaz zate, ker je edino ta načrt ta, iz katerega si bil rojen, iz katerega živiš in se v njem uresničuje tvoj in Božji načrt.«

Tako se ponižan pusti prepričati, da zapusti Maroko in se vrne nazaj domov na Portugalsko, da bi tam začel oznanjati. A splet dogodkov ga zaradi brodoloma namesto na Portugalsko pripelje na Sicilijo. Spet se začne njegova muka iskanja, kaj Bog želi od njega želi in kam naj gre. Ni mu bilo lahko v tistih treh mesecih na Siciliji. Komaj rešen, razpet med življenjem in smrtjo, samo čaka in se bori. In spet se pokaže, da je stiska in radikalna zapuščenost vendarle lahko tudi kraj, kjer Bog govori. Po čudežu ga na Sicilijo doseže klic iz daljnega Assisija na severu Italije, da tam neki Frančišek sklicuje srečanje vseh bratov. Anton si je rekel: »Ne morem ničesar izgubiti, grem še tja poslušat tega moža.« In se odpravi na pot. Peš, iz Sicilije v Umbrijo, najmanj tri mesece hoje, naporne hoje za bolnega človeka, ki je preživel brodolom, pomeni tudi tri mesece boja s samim seboj. To ni potovanje v udobnem avtu, ki mine v nekaj urah, ampak peš dan za dnem, noč za nočjo, ki prinaša preizkušnje, vprašanja itd.

Prispel je v Assisi, kjer se je dogajal eden najpomembnejših shodov bratov ob Porciunkuli. Tam ga nihče ne pozna. Anton se znajde v množici patrov, ki Frančiška poslušajo in od njega dobivajo navodila, kam naj gredo in kakšne odgovornosti naj prevzamejo. Antona, inteligentnega izobraženega duhovnika nihče ne pozna. Na koncu ga menda nek brat, ko izve, da je duhovnik, povabi naj gre z njim v samostan, kamor je poslan, da bodo imeli tam vsaj vsakdanjo mašo. Anton potem živi tiho v tem samostanu. Pravijo, da tudi na srečanju bratov ni odprl ust; in tako je nekaj časa v popolni anonimnosti živel svojo odmaknjenost, svoj odnos, svojo molitev in svojo borbo z Bogom, dokler se slučajno ni zgodilo, da so iskali nekega duhovnika za pridigo. Ker ni bilo nobenega drugega, povabijo njega. Ko je odprl usta, so ljudje obnemeli. Od takrat je preteklo le še nekaj let, ko je kot pridigar obhodil ves takratni okoliški znani svet in na koncu izčrpan umrl. Ampak kamorkoli pride, se njegova beseda dotakne src in dogajajo se čudeži spreobrnjenja. Umre pri šestintridesetih letih, pred vrati Padove, kjer je tudi pokopan.

Ne zaradi teh kratkih let njegovega močnega pridiganja, ki je spreminjalo svet, ampak zaradi njegovega življenja, ki je bilo iskreno iskanje Božjega načrta, postane večen, postane alter Christi, postane naš priprošnjik pri Bogu; naj nas uči in nam daje moči odkrivati tisti Božji biser v našem življenju, ki lahko edini izpolni, osreči, zadovolji in naredi naše življenje rodovitno.

Te misli, drage sestre, sem res namenil tudi vam, prav iz te hvaležnosti, da živite in vztrajate na tem majhnem kraju, v majhni porciunkuli, navkljub vsem preizkušnjam in skušnjavam, kot oaza miru in molitve, ki pa je v resnici stalni boj za prepoznavanje Božje volje in za služenje njej. Ne z besedo, ampak s tihim zgledom, predvsem pa z molitvijo prosite in izprošate Cerkvi, ki tudi danes živi ta boj iskanja, prepoznavanja in oznanjevanja Božje volje, tisto potrebno moč, ki je svet ne more dati, ker prihaja samo do Boga. Zato naj bodo tudi naše molitve in ta daritev svete maše prošnja za vas, da boste lahko živele to veliko poslanstvo, v njem rastle in obrodile sadove za vaše življenje, pa tudi za življenje vse Cerkve, pastirjev in Božjega ljudstva. Amen.