Teden molitve za edinost kristjanov se je v naši škofiji končal s sveto mašo v celjski stolnici, ki jo je na praznik spreobrnitve apostola Pavla daroval škof Maksimilijan.

V pridigi je uvodoma spomnil, da letošnja osmina za edinost kristjanov poteka v okviru svetega leta milosti, ki postavlja pred nas nalogo, da poglobimo naše temeljno poslanstvo, našo temeljno vero, da se zavedamo svojih korenin, od kod rastemo in kam smo poklicani. Hkrati prav v letošnjem letu obhajamo 1700 let od prve skupne veroizpovedi Cerkve, ki je na nek način temelj naše vere in naše krščanske Cerkve vse od začetka pa do danes. Leta 325 so se zbrali vsi škofje takratnega sveta v Niceji in skupaj dorekli tiste velike Verujem:

Verujem v enega Boga Očeta, verujem v Svetega Duha, verujem v Jezusa Kristusa, verujem v eno sveto Cerkev, v odpuščanje grehov, v vstajenje od mrtvih, v večno življenje. 

To so temeljne resnice, iz katerih živimo in jih vedno znova izpovedujemo. Pa vendarle lahko pogosto ostanejo samo na naših ustnicah in ne pridejo do našega srca, do tistega središča našega življenja, kjer bi nas potem tudi spreminjale, se do nas dotikale, spreminjale naše delo, predvsem pa krepilo naše upanje.

Zato je tudi geslo letošnjega svetega Bodimo romarji upanja v tem svetu, ki je tako prazen pravega upanja in pravega miru.

Zaključek osmine molitve za edinost kristjanov obhajamo ne slučajno prav na praznik spreobrnjenja apostola Pavla. Na ta dan se spominjamo tistega prelomnega trenutka v Pavlovem življenju, ko je, lahko bi rekli, iz formalnega vernika, ki je poznal Božje zapovedi, ki jih je izpolnjeval, kot je včasih sam priznal, kot farizej do pike in pičice natančno, iz zunanjega vernika po zakonu in po besedi, postal pričevalec živega Boga. Ko je, kakor je zapisano in smo brali danes v Božji besedi, nenadoma na poti, ko je bil namenjen, da prežene, ujame in zapre tiste prve Jezusove učence, zaslišal Gospodov glas in besedo:

Savel, Savel, zakaj me preganjaš? Kdo si Gospod? Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.

To je bil tisti prelomni trenutek v Pavlovem življenju, ko je prepoznal, da ne bo mogel nikoli s svojimi moči, pa če se bo še tako naprezal, prepoznati pravega Boga. Da ne bo mogel s svojimi močmi nikoli izpolniti in dopolniti svojega življenja in prepoznati, kdo je on in kdo je v resnici Bog. 

Tisti milostni trenutek odpuščanja je spremenil njegovo življenje, da je lahko v bratu prepoznal učlovečenega Kristusa, da je lahko v sebi prepoznal ljubljenega Božjega otroka, sina, ki ga Gospod ljubi, ki ga je ustvaril, mu dal življenjsko poslanstvo in ga bo spremljal tudi takrat, ko ga bo v življenju zatajil.

Zato je prav, da ob tej priložnosti prosimo Gospoda, da bi tudi mi lahko živeli svojo vero in svoje krščanstvo ne samo po besedi, ne samo iz navade, ne samo iz dolžnosti, ampak da bi ga živeli iz tistega globokega in temeljnega prepričanja, da nas Gospod ljubi, da smo ljubljeni, da nas Bog kliče, da bi izpolnili svoje življenje, predvsem pa, da nas kliče, da bi bili tudi mi, tako kot apostol Pavel, posoda, v kateri in po kateri bo njegova beseda prebivala v našem življenju, naših okoljih in naših medsebojnih odnosih.

Da ne bomo živeli v strahu zase, da si ne bomo domišljali, kako je vse odvisno samo od nas in od naših moči, ampak da bomo verovali v moč milosti, ki prihaja od zgoraj. 

Zato je bilo tako na mestu to vprašanje, ki nas je v tem tednu spremljalo kot geslo tedna za edinost kristjanov, Jezusovo vprašanje Marti: Veruješ v to?

Veruješ, da sem jaz, Jezus Božji sin, ki sem vstal od mrtvih, in da ima vsak, kdor vame veruje, po meni večno življenje? Veruješ v to, da greh in zemeljsko nimata večne teže in bremena, ampak da sem jaz greh premagal?

V tej molitvi za edinost kristjanov prosimo, da bi bili sposobni najprej verjeti v to Božjo ljubezen in tudi v milost odpuščanja ter to odpuščanje sprejeti. Ker samo če se bomo v ponižnosti zavedali, kako smo najprej mi potrebni Božjega odpuščanja, bomo sposobni sprejemati druge kot brate in sestre, sprejeti tudi razlike, ki so med nami, in videti v vsakem tisto dobro, ki je ustvarjeno od Boga, to, kar nas dela Božje otroke, sinove in hčere. Naj nam in vsem kristjanom Gospod da to moč, da bi lahko bili res priče in posode Božje navzočnosti med nami.