»Vstal je Kristus, upanje moje!« 

Dragi bratje in sestre, naj nam ta vzklik starodavnega velikonočnega bogoslužja danes res pride do srca. Praznik velike noči nam oznanja največjo radost naše vere, da je namreč življenje močnejše od smrti, da zlo ne more zmagati, da je ljubezen trajnejša od sovraštva. Velika noč nam govori o Bogu Očetu, ki je tako ljubil svet, da je poslal svojega Sina, da bi se človek rešil smrti, strahu in osamljenosti. Govori nam o Sinu, ki je ljudem izkazal ljubezen do konca, tako da je vstopil v rane človeštva, si naložil naše stiske in odprl grobove.

Vera v zmago življenja je v resnici nekaj, po čemer človek od začetka hrepeni. A potrebno se je upreti skušnjavi, da je človeška pamet edini in zadnji kriterij resnice.

Sprejeti Vstalega pomeni priznati, da sami nismo protagonisti oz. gospodarji življenja, ampak da živimo iz ljubezni Drugega, da potrebujemo usmiljenje in odpuščanje.

Križani in Vstali Božji Sin govori o tem, da v pravem življenju zmaguje darovanje in odpuščanje – to je ljubezen. Ker samo ljubezen lahko ustvari nekaj novega, samo zastonjska ljubezen lahko izpolni človekovo hrepenenje. Vera v vstajenje je verjetno najtežji kamen, ki ga more človek prestopiti. Človeka prisili, da se sooči z omejenostjo življenja. Zato je ne zmorem sam, mogoče jo je le sprejeti.

Velika noč zato ni oddaljen dogodek, ampak se dogaja danes. Jezusovo vstajenje je povabilo, da znova verujemo, znova upamo in znova ljubimo.

Če so nas porazi, razočaranja in trpljenje v tem letu potrli, je prav, da znova slišimo, da zmoremo – ker nismo sami in ker je naša sreča želja Boga. Pri krstu smo namreč že stopili v Kristusa, postali smo del njegovega Telesa, kot pravi apostol Pavel: »Umrli ste namreč in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.« (Kol 3,3)

Smo torej v resnici že na cilju oz. je del nas že tam – v večnosti. To mi lahko daje upanje. V tej igri življenja je v resnici težko izgubiti, ker je Bog za nas že odigral bitko. Samo prikleniti se moramo nanj – z vero, zaupanjem, z vztrajnostjo in s pogumom.

Dragi bratje in sestre, v evharistiji, ki jo bomo sedaj obhajali, vstopamo v Veliko noč, ki se med nami nenehno dogaja. Vsaka maša je dogodek vstajenja. Ko jem Kruh življenja, postaja Kristusovo poveličano telo del mojega telesa. V tistem trenutku moje biološko življenje, ki je polno strahu in razdeljenosti, postane »evharistično«. V evharistiji prejemam moč, da vsak dan sproti vstajam iz svojih osebnih grobov – iz groba zamere, sebičnosti, žalosti ali obupa. Tam se učim, da je krščansko življenje življenje v odnosih.

Povabimo Vstalega k naši mizi, v naše domove, v svoje konkretno življenje, v svoje rane in stiske, tudi v naše stiske, v svoje grobove.

Naj vas tudi letos velikonočno oznanilo napolni z zaupanje v zvestobo Boga Očeta. Luč, ki je bila prižgana v tej noči, naj razsvetli temine srca, ogreva srce, preganja zlobo, izmiva krivdo, daje veselje žalostnim in tolaži obupane, še posebno tam, kjer se tudi v tem prazničnem dnevu ljudje skrivajo v zakloniščih. Jezus je vstal in hodi z nami. Lahko mu zaupamo.

Veselo alelujo vam želim. Amen.