Skozi ves velikonočni čas, ki je daljši kot postni, se v bogoslužju vedno znova pojavljajo prizori tème. Apostoli prve Cerkve vztrajno ponavljajo, da ne premorejo drugega kot Jezusovo ime, po katerem Sveti Duh dela čudežne stvari in nagovarja množice, Vstali se na različne načine srečuje z učenci in jih skuša prepričati, da je živ.

Prav njegovim izbranim apostolom pa ni bilo lahko sprejeti velikonočne vere. Njihova srca so se težko ločila od časov, ko je Jezus še hodil z njimi po Galileji in so jih spremljale velike navdušene množice. Tudi sami so takrat sanjali o hitri zmagi nad vsemi nasprotniki, o dokončnem razkritju Božje slave, ko se bodo spet vzpostavili slavni prestoli očakov in bodo sedeli na Mesijevi desnici in levici.

A z izkušnjo velikega petka so se jim te predstave podrle in spet so se morali vprašati o smislu svoje odločitve. Evangelist Janez poroča (21,1-14), da so hoteli vrniti nazaj domov, v domačo Galilejo in k svojemu delu, ki so ga poznali. A tudi pri tem niso bili uspešni. Galilejsko jezero ima drugo, pogansko ime – Tiberijsko, in njihove mreže so ostale kljub naporni noči prazne. Kot njihova srca.

»Vrzite mreže na desno stran čolna« , jim je z obrežja klical Nekdo, ki so ga komaj prepoznali. A to naročilo Vstalega jih je prebudilo. In mora odmevati in prebujati tudi vse nadaljnje generacije Jezusovih učencev in apostolov. »Vrzite mreže na drugo stran!«

Če smo že desetkrat poskusili na enak način in smo bil desetkrat neuspešni, bi bilo smiselno ustaviti se, premisliti in morda kaj spremeniti, narediti drugače. Vedno je močna skušnjava, še posebej v negotovih časih, da bi se držali istih metod in načinov, ki so nekoč delovali. A kakor se spreminjajo časi, orodja in ljudje, bi se morala spreminjati tudi »orodja« in način, s katerimi prinašamo evangelij o vstalem Kristusu svetu. Vsaka generacija bo namreč morala sama prehoditi pot iz Jeruzalema v Galilejo in tam ob Tiberijskem jezeru prepoznati Vstalega.

»Vrzite mreže na drugo stran!« Premerite znamenja časa, pretehtajte okoliščine in lotite se drugače, pogumno in brez oklevanja.

Tudi Vstali se je od velikonočnega jutra skušal približati svojim na nov način: Ženam je naročil pozdrav za učence, sam se jim je previdno prikazal, ponudil jim je svoje popolno odpuščanje, razlagal jim je Pisma, jim večkrat namenil svoj »Mir vam bodi«, pokazal jim je sledove ran… Ker še vedno niso mogli res verovati, jim tisto jutro ob Tiberijskem jezeru pripravi preprost zajtrk. Tudi on »vrže mrežo na drugo stran«. Ponudi jim »samo« svoje gostoljubje. »Pridite jest!« Bil je z njimi in vsi so vedeli, za kaj gre.

Tudi pot sinodalne prenove nas spodbuja k veri in pogumu, da bi vrgli mrežo še na drugo stran, da bi morda kje spremenili način, da bi posnemali našega Gospoda v njegovih preprostih dejanjih gostoljubja. Da bi tako pripravljali prostore za njegovo Srce. To bo gotovo ogrelo in nasitilo tudi sodobnega iskalca.

škof Maksimilijan

Prispevek je bil najprej objavljen v Sporočilih slovenskih škofij 5/2024